KOLIKO VELJA SLOVENSKA IZSELJENSKA KNJI?EVNOST
Razmišljanje na rob knjige.

Bert Pribac, Canberra, Avgust 1999

Zacel bom s  sklepom kritika v Delu 5. Avgusta, ki se je glasil takole :
"Slovenska izseljenska književnost (SIK) nam daje zares podroben oris dokaj (ali celo: presenetljivo) obsežne literarne (in širše kulturne) ustvarjalnosti slovenskih izseljencev. 
Resda segajo literarna dela SIK vecinoma ťkomaj do srednjih vejŤ estetske kakovosti, a tako je navsezadnje tudi v maticni Sloveniji.
Najboljši ustvarjalci SIK pa bodo zdaj lahko toliko razvidneje uvršceni ob ustrezne knji?evnike maticne Slovenije v smislu enovite in ne vec deljene slovenske knji?evnosti. Skupina raziskovalcev SIK in piscev prispevkov o SIK pod vodstvom urednice Janje ?itnik je uspešno opravila zahtevno delo. Izid treh knjig SIK velja (kljub prej omenjenim kriticnim pripombam) oznaciti kot izstopajoc kulturni dogodek."

Zelo lepo postavljeno. Vendar, ob tem sklepu se mi postavljata  predvsem dve vprašanji!
Prvic, ali bomo zares z dejanjem tega triptiha uvršceni ob ustrezne knji?evnike maticne Slovenije v smislu enovite slovenske knji?evnosti in kako se bo to prakticno poznalo?
Drugic. Kako lahko postanemo del te enovite in ne vec deljene slovenske knji?evnosti, ce smo obravnavani posebej kot nekaj posebnega, ce nas  glavne  predstavitve in antologije slovenske knji?evnosti po navadi zamolcijo

Vseeno pa je ta trojcek knjig o slovenski izseljenski književnosti  za nas pisce od zunaj domovine, kakor zapozneli odmev zvonov iz domacih lin. Vendar, ali ne zvonijo v neko praznino, v neko pušcobo, ki ji, razen akademikom, ki se s tem poklicno ukvarjajo,  v bistvu ni vec mar , kaj smo pisali, razmišljali ali sanjali, ko smo doživljali to svoje izseljenstvo.

Sprašajmo se tudi! Koliko ljudi je na primer bralo naša dela tukaj v izseljenstvu, koliko smo potem prodrli v domovino, ki je bila važna, da bi cula naš glas, da bi nas potrdila,  ampak nas je dolgo let preslišala, zdaj pa jo ne zanimamo vec, ker so se stvari menda uredile, mi pa itak izginjamo. Niti vracamo se ne, ker se nam ne da vec ali ker preprosto nas zemlja zahteva nazaj.
A hvala bogu, denar  se je vendarle našel za to obše?no monografijo, za ta spomin na naša tavanja po de?elah tega sveta in po dobravah razbolelih izseljenih duš.
500 knjig, 145 piscev in pesnikov ter še 300 obrobnih piscev je omenjenih in opisanih v teh treh knjigah, verjetno jih je še sto pozabljenih ali izpušcenih, ker ne ustrezajo literarnim in estetskim merilom in ne dosegajo niti do ta "spodnjih vej" po merilih domovinske estetske kakovosti.

Pred nekaj tedni, ko se je potegoval za oporo svoji vse manj popularni stranki,  je gospod Peterle nekje omenil , da nas je zunaj domovine, v takozvani diaspori okrog 350 tisoc Slovencev in Slovenk ali ljudi, ki imajo slovenske korenine, torej  15 % slovenskega naroda (ampak nekdo se je hitro obregnil v njegovo izjavo, ces da se te korenine kar hitro sušijo - s cimer bi kar soglašal). 
Medtem, ko v domovini natisnejo vsako leto okrog 400 ce ne 500 knjig, smo jih mi vsi skupaj, po vojni in pred vojno, to je v približno 100 letih,  napisali komaj kakih 500 knjig (po mojih najbolj skromnih statisticnih ugibanjih bi jih morali spisati v sto letih vsaj kakih 3000 ako ne vec, ako nas je zunaj zares toliko ljudi). Zelo malo, zares malo smo napisali in to predvsem zato, ker nas je šlo v svet zelo  malo izobra?enih. V svet so šli mladi fantje in dekleta, ker doma ni bilo dela ali niso hoteli slu?iti avstrijske, italijanske ali jugoslovanske vojske. Še najvec knjig je napisala povojna bela politicna emigracija.
Vsaj polovico urednikov teh obse?nih treh knjig poznam tudi osebno, druge skoraj vse po njih pisanju. Nekateri so celo zdomci ali zamejski Slovenci. To so dobri ljudje; tudi, ko smo bili pozabljeni od domovine, nas oni niso pozabili, vsaj osebno so bili v stiku z nami ali so nas sem pa tja omenjali v svojih clankih in revijah.
In vendar, ko je bil cas, da se nas sliši, ko smo hoteli, da se nas cuje, nas je uradna domovina preslišala ali celo prepovedala. Ali lahko to popravi s to veliko Sazujevsko zbirko študij o našem pisanju in ustvarjanju. Mocno dvomim.
In ob tem se sprašujemo in smo lahko celo kriticni tudi do sebe: ali nas je domovina preslišala, ker smo bili preprosto prevec oddaljeni ali celo na  nasprotnem bregu, ali nas je spregledala ker nismo bili literarno in estetsko dovolj dobri.
 Veliko tega našega izseljenskega pisanja je posebno v zadnjih letih izšlo in še izhaja v obliki memoarnih del. Vidi se, da izginjamo in da bi se radi izpovedali preden gremo. Prej pa smo napisali mnogo domovinskega svetobolja ali "narodnoprebudne verzifikacije" kot pravi eden od piscev SIK. In seveda proizvedli smo obilne police politicnega  pamfletarstva, ki razen v izjemnih primerih v knji?evnost ne spada. Mogoce bi se našla pri SAZU skupina strokovnjakov, ki bi obdelala to našo še kar obilno  šolsko in nabo?no, kulturno, casnikarsko in politicno pisanje, vsaj za narodni inventar.
Kaj lahko še stori domovina za nas ali mi zanjo. Predlagam, da po kriterjih, ki so si jih zastavili uredniki tega triptiha zberejo vsaj 50 od teh 500 omenjenih del in da jih tekom petih let  ponatisnejo pri dobrih in priznanih domovinskih zalo?bah in ce drugo ne, da dajo po en izvod v vsako slovensko knji?nico in vsako slovensko šolo. In naj razsodijo potem še slovenski bralci v domovini, koliko je vredno to naše pisanje, kajti tukaj zunaj smo vsi imeli skupaj in posamezno svoj ozki krog bralcev, obcudovalcev in kritikov. Ampak to je bilo malo. Komaj kakih sto do dvesto ljudi je na primer bralo literarne Svobodne razgovore avstralskega Saluka, od 700 do 1200 ljudi pa versko politicni mesecnik Misli. Pisali pa smo vseeno, ker smo hoteli izpovedati svoje spomine na domovino in svoje sanje, svoje videnje naše zdomske usode in izkustva  v tujem svetu. Ali pa smo pisali, ker smo bili osamljeni in smo se izpovedovali zvezku, papirju.

 Vseeno, tukaj v Avstraliji smo bili prav pesniki, pisatelji, novinarji, duhovniki in uciteljice ter ucitelji vodilna združba, ki smo ohranjevali naše narodno bistvo in društvom dajali kulturno barvo. V tej zmesi ljudi in dogodkov, na tej zelo skromni pa ceprav zelo zavestni kulturni njivi, so se porajala tudi naša književna dela.
 In naša književna bera v usodnih letih slovenstva, v letih 1990 in 1991 je bila tako lepa in obilna - devet dobrih knjig, ki smo jih predstavili 1992 leta obcinstvu v slovenski cerkveni dvorani v predmestju Kew v Melbournu in potem še v Sydneyu, seveda poleg 25 ali 30 drugih izdaj in mnogo revijalnega tiska, ki so nastali vse od našega prihoda na ta kontinent do tistega usodnega leta slovenske samostojnosti. Sicer je  Milena Brgoc v  svoji Opisni bibliografiji slovenskega tiska v Avstraliji izšli leta 1996 naštela skoraj 100 posameznih publikacij samo v Avstraliji. V zadnjih treh letih pa smo krepko šli cez številko 100 knjig in pamfletov. 

Ob vsem tem, se seveda tudi sprašujemo: Kaj je književnost ? Bila naj bi vsako pisano ali predvsem tiskano delo cigar vrednost je v njegovi jezikovni izraznosti, lepoti in kakovosti  izrazne oblike ter duševni moci izraza ali sporocila.
          Knji?evnost, in s tem mislim na leposlovno književnost, kamor naj bi spadalo tudi moje in naše izseljensko  leposlovno pisanje, je težko izrazljiva kakovost ali zvrst cloveškega ustvarjanja. Poklicno se nisem z njo nikoli ukvarjal. Tako kot skoraj vsi zdomski pisci, sem delal  vse drugo: pometal, brusil, kopal, najvec pa uradnikoval ipd. 
          Ce si ob vsem, kar sem povedal poprej, zdaj drznem definirati svoj odnos do pisanja, ki naj bi po literarnih merilih bila dobra književnost, bi rekel da je tudi izseljenska književnost tista zvrst ustvarjanja, ki izrazno mocno in razumsko cisto posreduje cloveško izkustvo in domišljijo, predvsem v njegovih ali njenih duhovnih ali duševnih ozirih, odtenkih in okvirih in predvsem pa v njegovih odzivih na zunanja in notranja dogajanja, dra?ljaje in dojemanja sveta. Pisanje je vsekakor dejanje duha in volje v katerem se prepletajo logika, spoznanja in custva, kajti brezsmiselnega pisanja in igranja besed niti ne dojemam niti odobravam ne.  Posebno mi izseljenski pesniki in pesnice ter pisatelji in pisateljice si tega nismo mogli privošciti. Pisali smo, ker smo potrebovali izraz.
 Zato je zame književnost tudi takrat dobra, ceprav besedno skopa in neliricna, kadar je z dejstvi in custvi ali zavzetostjo za nek problem le nabita reportaža ali podlistek. Težko je namrec lociti med neko literarno zvrstjo in drugimi bolj stvarnimi opisi cloveških del in izkustev. Meje so zares zameglene, posebno kadar je pisanje po tradicionalnih merilih dobro. Ravno ob tem so imeli pisci SIK velike probleme kakovostne uvrstitve in naložili so si nekaj mocnih zamer, ker so  mnogokrat zabredli od svojih kriterijev leposlovne književnsoti in so se zavolj trenutne polo?ajne nuje dotaknili tudi obrobnega kulturnega delovanja in omenili kakih 300 obrobnih piscev, vsaj drugih  50 ali celo 100 pa izpustili. 
 Kot vem, je slovenski knjižni in revijalni trg nasicen, piscev je vec kot možnosti objave. Potegovanje za kar dobre honorarje je v domovini kar divje. Slišal sem, da objaviš predvsem, ce imaš dobre prijatelje pri uredniških svetih. Mi tu od zunaj, teh možnosti nismo imeli in jih še  nimamo. Vseeno,  ta trojcek knjig o slovenski izseljenski književnosti, ce drugo ne, je dober inventar našega književnega  ustvarjanja, vsekakor je vsaj v primeru Avstralije omenil vse glavne književne ustvarjalce.  In knjiga ima svojo ceno tudi zato, ker je izšla pri tako ugledni ustanovi, kot je je Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Ampak biti omenjen posebej, ceprav na tako važnem mestu kot je SAZU, izven glavnega toka slovenske knji?evnosti, je zame skoraj dejanje ograde v napol literarni geto.
 Rad bi se ob tem vprašal, kdaj  bodo objavili naše izbrane bisere tudi v šolskih ucbenikih slovenske knji?evnosti, ker nekaj biserov smo le ustvarili po vseh celinah. Tu v Avstraliji pravijo, kot sem bral v času svojega bibliotekarstva, da si kot pesnik ali pisatelj literarno uspel, kadar te berejo srednješolke ali srebrnolase dame. Na to še čakamo.