Draga Stanka
Skrbno sem prebral tvoje kriticne opazke na racun knjige Slovenska izseljenska
književnost. In zaprepastilo me, da je v knjigi toliko tiskovnih in drugih
zgodovinskih pomot. Tudi v tekstu, ki omenja mojo malenkost (ali debelost!),
sem našel vsaj dve napaki, recimo na strani 285, v zadnji vrstici je napisano
"Visiting" namesto "Waiting", na strani 286 pa da sem prodrl v neke literarne
revije doma, na primer omenja tudi Naše razglede in Sodobnost, kjer kot
jaz vem, niso nikoli nic objavili mojega ali o meni. Popolnoma so tudi
izpustili moje strokovno pisanje v anglešcini in izdatno prevajanje avstralske
poezije v slovenšcino.
Tvoje naštevanje pomot je resnicno in pravilno, vendar se grehi nanašajo
na našo publicisticno, strokovno ali žurnalisticno dejavnost, in na obdobje
vsaj dveh to pet let nazaj, ko je knjiga ?e bila zasnovana in v bistvu
koncana in se ne nanašajo na pravo leposlovje, ki je nastajalo desetletja
po našem prihodu na to celino. Pisatelji in pesniki kot so Žohar,
Košak, Grudnova, Žagarjeva etc. so vsi dobro in primerno obdelani.
Dejstvo je tudi, da sta Maver in Suša omenila nekaj obrobnih avtorjev,
ki si omembe morda ne zaslužijo, nekatere pa izpustila. Suša in Maver bi
imela dosti manj sitnosti z nami, da sta se posvetila le tistim sedmim
ali devetim osebnostnim, ki literarno spadajo vsaj do srednjih vej slovenske
leposlovne književnosti, druge pa prepustila kaki drugi skupini raziskovalcev,
da opiše naše kulturno, šolsko in novinarsko - radijsko ter politicno
publicistiko. Menda je gospa Dragica Bošnjak prav zavolj tega prišla v
Avstralijo, da nabere snov za opis tega dela našega kulturnega izkustva.
V svoji prvotni kritiki (ki sem ti jo že poslal) mocno dvomim, da bo
knjiga SIK dovolj brana v Sloveniji ali bila komu v dober literarni pripomocek;
bo pa lepo zgledala na knjižni polici. No, in ce tej dodamo še knjigo naše
publicisticne dejavnosti, se polica ne bo sesula.
Stanka, pisma bralcev naj ti bodo v veselje in priznanje, da si nam
potrebna, vsaj tem tri tisoc Slovencem in Slovenkam, ki še kaj damo na
avstralsko Slovenijo in da tvoj casopis in tvoje sticišce beremo. Asimilacija,
kot veš, nam ne uide. Naši otroci, ce se zgledujemo po hitro ponikli Australian
Review, ne bodo pisali v slovenšcini in redki tudi v avstralšcini,
ker po navadi sledijo poklicom staršev.
V bistvu se moramo vprašati zakaj pišemo po slovensko? Zato, ker nas
kaj teži in bi se radi izpovedali? Zato, ker ne znamo dobro angleško, ker
se nismo potrudili, da bi se vkljucili v avstralsko duhovno in književno
okolje? Zato, ker bi radi pomagali naši mali slovenski skupnosti, da duhovno
dozori do naših leposlovnih kriterijev ali pa zato, da bomo dobili priznanje
od domovine in tamkajšnjih doktorjev in magistrov?
S tem, da si se tako razburila na Sušino in Maverjevo pisanje, si dala
priznanje mnogim, ki si to zaslužijo in je to dobra zamisel za ustvaritev
projekta kulturno publiciticnega delovanja slovenstva v Avstraliji. To
naj bi bilo bolj v prid zgodovine našega tukajšnjega priseljevanja in nekako
darilo za naše potomce in bi moralo iziti v avstralšcini. Pri tem zares
lahko zberete širši uredniški ali cenzorski odbor. Kot jaz vem, literarni
kritiki, se takih mašinerij ne poslužujejo, pišejo tisto, kar so sami zaznali
in kakor oni razumejo prebrano. Na primer, razlaga moje poezije v SIK se
ne ujema vedno s tistim, kar sem hotel povedati, ker vsak bralec in seveda
tudi kritik po svoje razume tekst.
Navzlic vsem "pomanjklivostim" SIK, je izdaja take knjige zelo pozitivno
dejanje slovenske literarno znanstvene srenje.
Lep pozdrav
Bert Pribac
