Vesela sem da smo učakali 50-letnico projekta Snowy Mountains Scheme tukaj v Klubu Triglav, kjer smo se sicer srečevali vsako leto in obujali spomine - tako jih bomo tudi danes.  
 Pa začnimo: spoštovani gostje in prijatelji slovenske skupnosti, posebno pa naši veterani, graditelji nove avstralske zgodovine, delavci s Snowy Mountainsa, med katere spadam tudi jaz. 
 Spominjam se prvega srečanja z vami, bilo je v juliju 1966, v Avstraliji sem bila le deset dni. Nedelja je bila in zbrali smo se v hotelu Princ of Wales v Coomi. Se še spominjate hotela? Ja, bilo je morda tam dvajset do trideset slovenskih fantov, ki so prišli na običajna nedeljska srečanja in tokrat tudi na ogled Milanove žene - uvožene iz Slovenije. Bili so to pravi korenjaki, lepi mladeniči, polni zagnanosti po delu in želji po družbi. Le nekateri so se mi pridružili in me povprašali po Sloveniji. Začudena pa sem bila, da sem v nekaj minutah dobila pred seboj morda petnajst kozarčkov “tiamarie”, ki je nisem poznala in kar tekmovali so, da bi mi izkazali kako so prijazni, kakšni kavalirji so. Na žalost takrat kot stroga učiteljica nisem pila in zato je bilo moje začudenje  še večje. Kaj vendar mislijo? Morda takrat nisem razumela tega početja, pozneje pa mi je bilo to zelo jasno, fantje niso vedeli kako bi mi najbolje izkazali dobrodošlico. 
 Največ jih je prišlo v Avstralijo brez državljanstva, brez narodnosti, bili so označeni kot “stateless”, nekateri so šteli manj kot osemnajst let, otroci so bili, bi lahko rekli. Nato so postali Jugoslovani, hočeš ali nočeš, takšni so bili časi. Šele danes, ko praznujemo 50-letnico so pravi Slovenci, kar pa so vedni bili in čutili v njihovih srcih. Marsikomu pa je bilo tudi vseeno, samo da je lahko živel in delal v svobodni deželi.
 Moje prvo bivališče je bilo v Jindabyne, kjer sem odkrivala življenje mladih ljudi in se sama učila angleščine. Še danes sem hvaležna Slovenki, ki je tudi danes med nami, ki me je učila prvih angleških besed. Posebni dnevi so bili nedeljska srečanja, ja kje? v “pubu”, tam smo se na hitro znašli, pogovorili, izmenjali novice iz domovine, hitro povprašali po pošti in novicah od doma. Tu ni bilo razlike od kod si kdo si, vsi smo bili kot bratje in sestre. Ali si dobil pošto od mame? si dobil pošto od očeta? kako je? kako da jaz tega ne dobim? takšni časi so bili - lepi in grdi.
 Prav tako se spominjam fanta, mislim da je danes navzoč, kako je pričakoval prihod svoje žene iz Slovenije. Zaradi hude napetosti kako bo izgledala ta njegova bodoča žena si je z zobmi skrajšal nohte na rokah in na nogah in pel: “Tomorrow never come!” Pa je prišel “tomorrow” in prišla je njegova soproga in danes so srečna družina.
 Pa še moje srečanje s tunelom ali predorom: že po nekaj metrih, ko me je mož odpeljal da bi si ogledala predor in jašek sem zavpila: saj imam občutek, da sem pokopana živa, odpelji me vendar čim prej ven! Ne morem vam opisati strahu, ki sem ga doživela, kajti globoko pod zemljo je črno, je vlažno, je grdo in ti naši mladi fantje so bili lepi ampak črni in umazani. Reskirali so svoje življenje da so gradili nekaj za novo deželo Avstralijo. Zato sem jim pa toliko bolj z veseljem stregla v kuhinji in ko so prihajali jih nisem razpoznala. Po vsaki šihti, kot so rekli, jih je prišlo kakih tristo, vsi so bili črni, vsi so si bili podobni, edino da je eden bil nižji, višji, eden je bil bolj debel eden bolj suh. Ampak vsi enaki. In vsi so bili zelo, zelo prijazni, vsaj do mene in takšnih se spominjam. Bili so utrujeni ampak vedno dobre volje. 
In upam, da takšni ste danes, prav v teh dnevih, ko doživljate 50. letnico. Čestitamo vam in ponosni smo na vas. Avstralija je ta ponos že zabeležila in sedaj upamo da s projektom gospoda Auserja bo zabeležena tudi v rodni domovini. Čas je že, da tudi naša rojstna domovina prizna zasluge svojih državljanov v drugih deželah.
Prav tako sem vesela, da danes, ko se oziram okrog opažam da so tukaj potomci, pa čeprav ni očeta, ali ni očetov, ker so darovali življenje za gradnjo tako velikega projekta, ostali so pa njihovi sinovi, njihove hčerke, ki bodo nadaljevale s tem ponosom. Čestitamo vam, dragi potomci, da ste se udeležili tega srečanja, vaši očetje bi bili ponosni na vas, kot smo mi. 
 Dragi veterani, pozabite na trd kruh in verjemite, da je bilo tudi takrat lepo!