|
|
Na poljani ob Betnavskem gozdu, ob pekrskem potočku in dvorcu Betnava,
na tem koščku zemlje med obronki zelenega Pohorja in mestom Maribor, kjer
je letos 19. septembra, na dan beatifikacije Antona Martina Slomška iz
grl 2500 pevcev veličastno odmevala slovenska cerkvena in ljudska pesem
združenih župnijskih zborov mariborske škofije in koprskega stolnega zbora;
na tej poljani kamor je prišlo na srečanje s papežem Janezom Pavlom II.
okoli 200.000 ljudi, sem preživljala svoje prva otroška in kasneje mladostna
leta. Tu sem se igrala, se smučala, sankala in drsala, se sprehajala in
sanjala svoje prve mladostne sanje! Le nekaj sto metrov od te svete poljane
sem bila rojena in tu sem preživela svojih prvih triindvajset let.
Da je dvorec Betnava mariborski Versailles, kot mu danes pravijo,
in njena okolica eden najpomembnješih slovenskih kulturnih in naravnih
dediščin Slovenije, v svojih mladih letih nisem niti sanjala. Otroci smo
se po drugi svetovni vojni podili okoli mračne podobe dvorca, ki je bil
zanemarjen, poln snopov slame, konj in krav ter duha po prašičjih iztrebkih.
Seveda, saj se je tu utaboril Agrokombinat Maribor. In kmetijska zadruga
je brez vsakega čuta za estetiko, dobesedno skregana z zdravo pametjo,
v petdesetih letih k dvorcu Betnava prizidala še brezoblični silos, ki
stoji še danes.
Strast uporniškega, puntarskega zmagoslavja izpred nekaj stoletij
grad gori, grof beži je že uničila del dediščine. Vse se je ponovilo
kasneje. Povojni revolucionarni zanos je vse podržavil ali pa spreminjal
v ruševine vsako privatno lastništvo. Gradove in cerkve je bilo treba spremeniti
v navadne štale, skladišča ali še kaj slabšega. Danes državnikom vest govori,
da je moč sodobne države ali naroda v bogastvu kulturne dediščine. In šele
danes lahko o Betnavi in njegovi okolici izvem kaj več.
Srednjeveško pristavo Betnava omenjajo v virih že v 12. stoletju.
Pred letom 1555 je stal grad s štirimi trakti okoli notranjega dvorišča
in z izpostavljenimi stolpi v vogalih. Lastniki so bili Turjaški, za njimi
Szekelyji in Herbersteini. Izjemno poglavje slovenske kulturne zgodovine
pravi, da so kasneje, po virih sodeč okoli leta 1589, tu imeli svoje versko
središče luterani. Prostestantom je stavbo odstopil Viljem Herberstein.
Kot piše v zgodovinskih virih je posebna katoliška nadzorna komisija 11.
februarja leta 1600 naročila uničenje protestantskega središča in pokopališča,
redki ohranjeni nagrobniki se nahajajo v mariborskem muzeju. Leta 1685
je grad pogorel, nova stavba je bila zgrajena okoli leta 1728. Posestvo
je prišlo leta 1863 v last lavantinske škofije. Po drugi vojni je
bilo nacionalizirano in del posestva so upravljali kmetijci.
Po osamosvojitvi Slovenije je vložila mariborska škofija zahtevek
za denacionalizacijo gradu Betnava, ta postopek še traja.
Ker gre za najpomembnejši baročni dvorec v Mariboru, ga je država prav
letos septembra razglasila za kulturni spomenik državnega pomena.
Betnava, Slomšek in sveti oče me peljejo še in še nazaj v preteklost!?
Ob pogledu na sliko z majhnim potočkom ob dvorcu Betnava si ne
morem kaj da se ne bi nasmehnila. Morda sem imela osem let. Mama mi je
sešila pumparice iz debele stare deke (takrat v trgovinah ni bilo velike
izbire tkanin), tako da me ni zeblo, ko sem se smučala. Tisto leto je bilo
veliko snega in vse je bilo zmrznjeno, tudi potoček.
S smučmi gor, s smučmi dol in štrbunknila sem skozi led v hladni pekrski
potok. Domov sem prišla kot ledena sveča.
Tudi na Slomškovo ime me vežejo spomini. V mariborski stolnici
sv. Janeza Krstnika, kjer leži njegov sarkofag - posmrtne ostanke
škofa so prenesli iz frančiškanske cerkve v stolnico leta 1978 - sem bila
pri birmi. Birmal me je takratni škof Maksimilijan Držečnik, eden izmed
pripravljateljev procesa za Slomškovo beatifikacijo. Sicer pa so Slomška
pokopali trikrat; prvič takoj po smrti, 27. septembra 1862 na starem pokopališču,
kjer je zdaj športno igrišče Ljudski vrt. Nekje sem prebrala, da je ležal
v preprosti leseni krsti in da so postopači po pogrebu pljuvali v odprto
grobnico, češ to imaš zdaj, ti, slovenski svetnik! Slomška bi morali
spoštovati vsi, tudi neverni, saj je storil veliko za slovenski jezik.
Kar se Betnave in njene okolice tiče je občutek da prihajaš od
tod veličasten, saj so arheologi odkrili da je eno najpomembnejših najdišč
rimske dobe na območju Maribora. Toda vsi spomini na te kraje niso veličastni.
Ob obronkih Pohorja, na Habakuku in levo proti Razvanju so bili za nas
otroke odlični tereni za smučanje in sanjkanje. Tu so bili namreč hribčki,
ki so po vojni nastali, ko so zasuli gramozne jame z desetinami po vojni
pobitih.
Otroci smo se podili in skrivali tudi po Stražunskem gozdu in
Tezenski dobravi, tam kjer so pred nedavnim ob pripravah za traso avtoceste
odkopali kosti več kot tisoč po vojni pobitih Hrvatov in drugih nesrečnežev.
Človeka je danes kar groza če se spomni po kakšni prsti je brskal kot otrok.
Ob letošnjem papeževem obisku je bilo žitno polje ob Betnavskem
gozdu po zamisli arhitekta Jožeta Marinka spremenjeno v cerkev na prostem.
Vodilno geslo srečanja so bile Slomškove besede:
Sveta vera bodi nam luč -
materin jezik pa ključ do zveličavne omike!
Vaša Stanka
Anton Martin Slomšek
O materinem jeziku,
na binkoštni praznik leta 1834
... Med vsemi jeziki mora biti Slovencem naš
materin jezik najljubši.
Bratje in sestre! Slovenec bom govoril Slovencem nove
besede iz materine ljubezni, govoril v slovenskem jeziku, zakaj tudi tega
je dal sv, Duh govoriti apostolom.
Kdor svoj materin jezik zavrže, ker ga pozabi in zapusti,
je podoben zmedenemu pijancu, ki zlato v prah tepta in ne ve, kakšno škodo
dela. Slovenski starši, ki znajo slovensko, pa svojih otrok slovenskega
jezika ne učijo, so nehvaležni hišniki, ki svojim otrokom domačo reč zapravijo
- slovenski jezik, ki so jim ga njihovi dedje izročili...
Materin jezik je najdražja dota, ki smo jo dobili od
svojih staršev. Skrbno smo ga dolžni ohraniti, olepšati in svojim mlajšim
zapustiti...
Druga žalost mojega srca je slaba navada Slovencev,
da se svojega rodu in jezika sramujejo in slovensko govoriti nočejo. Nikarte
tega, ljubite svoj narod, spoštujte svoj jezik!
Kar je oče dobrega prejel od svojih starih, mora zapustiti
svojemu sinu, kar se je mati hvalevrednega naučila od svoje matere, bo
zapustila tudi svoji hčeri.
O ljubi, lepi in pošteni slovenski jezik! S teboj sem
prvič klical svojo ljubeznivo mater in dobrega očeta; v tebi me je mati
učila moliti in spoznavati Boga; tebe hočem hvaležno spoštovati in te ohraniti
kot najdražji spomin na svoje rajne starše; za tvojo čast in lepoto hočem
po pameti skrbeti...
Kot hvaležen sin svoje ljube matere želim, naj bi
bila slovenska moja poslednja beseda, prav kakor
je bila slovenska moja prva.
|
