Sydney, 27. novembra 1999 - V Glasu Slovenije smo že nekajkrat poročali in objavili prispevek ASK, da je ta prevzela dolžnost zbiranja denarja za drog in slovensko zastavo v Coomi (o tem smo se dogovorili v Canberri pri gospe Drnovškovi Ivan Kobal, Cvetko Falež, Florjan Auser in jaz Stanka Gregorič). Samo to in nič več ni bilo pričakovano od ASK, najmanj pa organizacija  slovenske slovesnosti ob 50-letnici Snowy Mountains Scheme (SMS) 16. in 17. oktobra 1999 pod slovensko zastavo. Nekaj veteranov Snowyja se je hotelo zbrati in organizirati slovesnost ob dvigu zastave, toda ko so slišali, da je organizacijo prevzela ASK niso hoteli za zastavo prispevati niti denarja, še manj pa sodelovati pri pripravah za slovesnost (vsaj tista večina s katero smo bili v stalnih stikih, ni pa tudi nobena skrivnost, da ASK med Slovenci v Avstraliji v morda 90 odstotkih ni priljubljena). 
Po odhodu Cvetka Faleža na obisk v Slovenijo, je za postavitev droga in zastave skrbel Štefan Merzel, predsednik Slovenskega narodnega sveta Viktorije. Do roka, ko je bilo treba plačati zastavo občini Cooma se je zbralo le morda nekaj več kot $ 1.500 (glede financiranja droga in zastave glej prejšnje št. Glasa Slovenije). ASK je ta znesek vplačala v zahtevanem roku, dogovor pa je bil, da se na ploščico v Coomi vpiše “Donated by the Slovenian Community”, tako kot sicer piše na večini novih drogov drugih držav. Toda, ko so se slovenski veterani Snowyja in drugi rojaki zbrali v Coomi 16. in 17. oktobra na proslavi 50-letnice projekta SMS, so imeli kaj videti. Na drogu je bila ploščica z napisom: “Donated by the Australian Slovenian Conference”. Nespora-zum so dejali pri ASK. Toda šele potem, ko je Florjan Auser poročal na SBS radiu, da ploščica še do 31. oktobra ni zamenjana, je uredništvo Glasa Slovenije naslednjega dne dobilo pismo od tajnice ASK Jožice Gerden, da so zaprosili za zamenjavo ploščice, kasneje pa še sporočilo od občine Cooma, da bo to storjeno. Ob ponovnem obisku Coome, 26. novembra smo ugotovili, da je ista ploščica še vedno na drogu (glej fotografijo) in da čez njo ni nalepljen niti začasen plastificiran papir s popravkom (tako kot na nekem drugem drogu). Sicer ga je občina 16. oktobra, v času proslav, zalepila na drog a ga je že isti večer nekdo potrgal od tam. 
 Slovenci se torej ne moremo pošteno zmeniti niti okoli svoje zastave ne da bi bilo vmes kaj vroče krvi! ASK je delavce Snowyja dobro uporabila za svojo propagando (že v Melbournu, ko smo prišli predstaviti projekt Florjana Auserja “Slovenci v Snowyju - preden nam uide čas”). Kasneje si je dobesedno “vzela”organizacijo slovesnosti v Coomi, določila kdo bo prerezal trak na glavni proslavi v soboto in na slovenski v nedeljo. Pri govorih ob slovenskem dvigu zastave so se kar zvrstili njihovi člani in brala so se pisma predstavnikov njihovih organizacij. Bivši delavci Snowyja pa so na ta (njihov) dan ostali kot nekaj postranskega.
 Škoda, da bodo 50-letnico Snowyja, s slovenske strani, zasenčile ambicije posameznikov in organizacije, ki ne dela niti po statutu niti po pravilniku o delu (ti so mi znani, ker sem bila prva in večletna organizacijska tajnica), pa tudi sicer je njene člane danes komajda moč prešteti na nekaj človeških prstov. Vsaka organizacija ali politična stranka si mora najprej ustvariti bazo - se pravi članstvo v svoji regiji in primarno reševati probleme na svojem področju oziroma izhajati iz njih, in šele potem se lahko pridruži neki svetovni organizaciji kot njena veja. Sedeti pred računalnikom in razpošiljati politično obarvana protestna pisma v zvenečem imenu “Avstralska slovenska” - in nenazadnje predstavljati vse nas, avstralske Slovence - ter peljati enostransko politiko, žal ne pomeni legitimnosti in življenja neke organizacije, v katero naj bi bili sicer včlanjeni različno misleči ljudje, saj naj bi Svetovni slovenski kongres (SSK) dokazal, da sodelovanje med nami, Slovenci, ni nujno vezan za ideološke opredelitve. “V njem je treba doseči idejno širino in uravnoteženost, v njem naj ne prevlada nobena struja... kongres naj premaguje delitve med nami... ” (tako je govoril eden od idejnih očetov SSK Vlado Habjan). “Svet naj nas  spozna po naših najboljših lastnostih” je med drugim pisalo v splošnih tezah za program SSK. Sicer pa so bili prvotni cilji SSK zbiranje slovenskih možganov po svetu (in ne neumnosti!), torej delovanje na višjih nivojih in ne na organiziranju veselic, koncertov in pisanju plehkih peticij in podobnemu, toda to je že snov za drugačne debate. 
 Osebno nimam nič ne proti desničarjem ne proti levičarjem, vendar jih spoštujem le takrat kadar se za take javno deklarirajo (po domače, ko to priznajo) ali ustanovijo organizacijo katere ime pove kaj in kdo so. Po tem zadnjem dogodku ASK-Snowy se, kot idejna ustanoviteljica Avstralske slovenske konference - ASK (iz članstva te sem izstopila sicer že pred nekaj leti zaradi takšnih in podobnih konfliktov), ki je v času osamosvojitve Slovenije opravila veliko in pomembno delo, od nje distanciram in ne želim, da bi bilo moje ime kakorkoli povezano z današnjo farso, ki ji še vedno pravijo ASK! 

                   Stanka Gregorič