|
Sydney, 27. novembra 1999 - V Glasu Slovenije smo že
nekajkrat poročali in objavili prispevek ASK, da je ta prevzela dolžnost
zbiranja denarja za drog in slovensko zastavo v Coomi (o tem smo se dogovorili
v Canberri pri gospe Drnovškovi Ivan Kobal, Cvetko Falež, Florjan Auser
in jaz Stanka Gregorič). Samo to in nič več ni bilo pričakovano od ASK,
najmanj pa organizacija slovenske slovesnosti ob 50-letnici Snowy
Mountains Scheme (SMS) 16. in 17. oktobra 1999 pod slovensko zastavo. Nekaj
veteranov Snowyja se je hotelo zbrati in organizirati slovesnost ob dvigu
zastave, toda ko so slišali, da je organizacijo prevzela ASK niso hoteli
za zastavo prispevati niti denarja, še manj pa sodelovati pri pripravah
za slovesnost (vsaj tista večina s katero smo bili v stalnih stikih, ni
pa tudi nobena skrivnost, da ASK med Slovenci v Avstraliji v morda 90 odstotkih
ni priljubljena).
Po odhodu Cvetka Faleža na obisk v Slovenijo, je za postavitev droga
in zastave skrbel Štefan Merzel, predsednik Slovenskega narodnega sveta
Viktorije. Do roka, ko je bilo treba plačati zastavo občini Cooma se je
zbralo le morda nekaj več kot $ 1.500 (glede financiranja droga in zastave
glej prejšnje št. Glasa Slovenije). ASK je ta znesek vplačala v zahtevanem
roku, dogovor pa je bil, da se na ploščico v Coomi vpiše Donated by the
Slovenian Community, tako kot sicer piše na večini novih drogov drugih
držav. Toda, ko so se slovenski veterani Snowyja in drugi rojaki zbrali
v Coomi 16. in 17. oktobra na proslavi 50-letnice projekta SMS, so imeli
kaj videti. Na drogu je bila ploščica z napisom: Donated by the Australian
Slovenian Conference. Nespora-zum so dejali pri ASK. Toda šele potem,
ko je Florjan Auser poročal na SBS radiu, da ploščica še do 31. oktobra
ni zamenjana, je uredništvo Glasa Slovenije naslednjega dne dobilo pismo
od tajnice ASK Jožice Gerden, da so zaprosili za zamenjavo ploščice, kasneje
pa še sporočilo od občine Cooma, da bo to storjeno. Ob ponovnem obisku
Coome, 26. novembra smo ugotovili, da je ista ploščica še vedno na drogu
(glej fotografijo) in da čez njo ni nalepljen niti začasen plastificiran
papir s popravkom (tako kot na nekem drugem drogu). Sicer ga je občina
16. oktobra, v času proslav, zalepila na drog a ga je že isti večer nekdo
potrgal od tam.
Slovenci se torej ne moremo pošteno zmeniti niti okoli svoje
zastave ne da bi bilo vmes kaj vroče krvi! ASK je delavce Snowyja dobro
uporabila za svojo propagando (že v Melbournu, ko smo prišli predstaviti
projekt Florjana Auserja Slovenci v Snowyju - preden nam uide čas). Kasneje
si je dobesedno vzelaorganizacijo slovesnosti v Coomi, določila kdo bo
prerezal trak na glavni proslavi v soboto in na slovenski v nedeljo. Pri
govorih ob slovenskem dvigu zastave so se kar zvrstili njihovi člani in
brala so se pisma predstavnikov njihovih organizacij. Bivši delavci Snowyja
pa so na ta (njihov) dan ostali kot nekaj postranskega.
Škoda, da bodo 50-letnico Snowyja, s slovenske strani, zasenčile
ambicije posameznikov in organizacije, ki ne dela niti po statutu niti
po pravilniku o delu (ti so mi znani, ker sem bila prva in večletna organizacijska
tajnica), pa tudi sicer je njene člane danes komajda moč prešteti na nekaj
človeških prstov. Vsaka organizacija ali politična stranka si mora najprej
ustvariti bazo - se pravi članstvo v svoji regiji in primarno reševati
probleme na svojem področju oziroma izhajati iz njih, in šele potem se
lahko pridruži neki svetovni organizaciji kot njena veja. Sedeti pred računalnikom
in razpošiljati politično obarvana protestna pisma v zvenečem imenu Avstralska
slovenska - in nenazadnje predstavljati vse nas, avstralske Slovence -
ter peljati enostransko politiko, žal ne pomeni legitimnosti in življenja
neke organizacije, v katero naj bi bili sicer včlanjeni različno misleči
ljudje, saj naj bi Svetovni slovenski kongres (SSK) dokazal, da sodelovanje
med nami, Slovenci, ni nujno vezan za ideološke opredelitve. V njem je
treba doseči idejno širino in uravnoteženost, v njem naj ne prevlada nobena
struja... kongres naj premaguje delitve med nami... (tako je govoril
eden od idejnih očetov SSK Vlado Habjan). Svet naj nas spozna po
naših najboljših lastnostih je med drugim pisalo v splošnih tezah za program
SSK. Sicer pa so bili prvotni cilji SSK zbiranje slovenskih možganov po
svetu (in ne neumnosti!), torej delovanje na višjih nivojih in ne na organiziranju
veselic, koncertov in pisanju plehkih peticij in podobnemu, toda to je
že snov za drugačne debate.
Osebno nimam nič ne proti desničarjem ne proti levičarjem, vendar
jih spoštujem le takrat kadar se za take javno deklarirajo (po domače,
ko to priznajo) ali ustanovijo organizacijo katere ime pove kaj in kdo
so. Po tem zadnjem dogodku ASK-Snowy se, kot idejna ustanoviteljica Avstralske
slovenske konference - ASK (iz članstva te sem izstopila sicer že pred
nekaj leti zaradi takšnih in podobnih konfliktov), ki je v času osamosvojitve
Slovenije opravila veliko in pomembno delo, od nje distanciram in ne želim,
da bi bilo moje ime kakorkoli povezano z današnjo farso, ki ji še vedno
pravijo ASK!
Stanka Gregorič
|