Starčki Z obrazov sivih zidov
(Ob letu prizadetih: stari mami v Gradcu,
za njen 86.Rojstni dan -
MENTAL HOSPITAL, KEW - Willsmere, 10. 1. 1981)
Ocenjevalna komisija je dodelila njegovi pesmi STARCKI Prvo nagrado za moderno poezijo.
odpadlega ometa
s prsti
zgrbancenih korenin
izpuljenih dreves,
onemoglih od obupnega napora
drzec zadnji kovanec zivljenja,z glasovi
rjastih cevi
piskajocega vetra,
z ocmi
zapuscenega gnezda,
z ohlapnimi zepi podocnic,
z nohti odsluzenih kljucavnic,
s pogledi
zaklenjenih kljucavnic,
s koleni oguljenih drzajev,
s kretnjo skripajocih duri
visecih s tecajev,
s postavami tavajocih vprasajev
se pomikajo
v sandalih opatov,
preozkih za menistvo,
pretesnih
za kurje oko bolecine,
spotikajo se kar tako -in njih srajce so sive,
kot je izprano nebo;
sive so hlace,
ohlapne ali pretesne,
neudobne za praznike;
prekratke ali predolge,
kar prav za predstavo slovesa,
klovnov brez obcinstva -tako cepajo vzdolz
po palubi kvadratov
kaznjenci mladosti -pod nebom sivim
ko penzija zivljeja,
ki zastonj gleda
ce vidi,
barvitost trepetajocega veselja -
ki zastonj prisluskuje,
tudi ce zdavnaj vec ne cuje,
hrupu oddaljujocih vozov,
ze davno pozabljenih otroskih iger,
nekje, za obzidanem obzorjem,
nekje, v daljavah mamljivih vonjav -
nekje, v visavah cakajocih mostov -Cutila so instrumenti
brez razvedrila.
Druzba je vsota
vseh kanalov,
brez navodila.
Okvir pa vlada,
skrinja pokrov drzava.Nekdo se sali,
ugasa luci -
Gotovo ima kljuc,
Skrit
globoko
v zepu.