KOLIKO VELJA SLOVENSKA IZSELJENSKA KNJI?EVNOST
Razmišljanje na rob knjige.
Bert Pribac, Canberra, Avgust 1999
Zacel bom s sklepom kritika v Delu 5. Avgusta, ki se je glasil
takole :
"Slovenska izseljenska književnost (SIK) nam daje zares podroben oris
dokaj (ali celo: presenetljivo) obsežne literarne (in širše kulturne) ustvarjalnosti
slovenskih izseljencev.
Resda segajo literarna dela SIK vecinoma ťkomaj do srednjih vejŤ estetske
kakovosti, a tako je navsezadnje tudi v maticni Sloveniji.
Najboljši ustvarjalci SIK pa bodo zdaj lahko toliko razvidneje uvršceni
ob ustrezne knji?evnike maticne Slovenije v smislu enovite in ne vec deljene
slovenske knji?evnosti. Skupina raziskovalcev SIK in piscev prispevkov
o SIK pod vodstvom urednice Janje ?itnik je uspešno opravila zahtevno delo.
Izid treh knjig SIK velja (kljub prej omenjenim kriticnim pripombam) oznaciti
kot izstopajoc kulturni dogodek."
Zelo lepo postavljeno. Vendar, ob tem sklepu se mi postavljata
predvsem dve vprašanji!
Prvic, ali bomo zares z dejanjem tega triptiha uvršceni ob ustrezne
knji?evnike maticne Slovenije v smislu enovite slovenske knji?evnosti in
kako se bo to prakticno poznalo?
Drugic. Kako lahko postanemo del te enovite in ne vec deljene slovenske
knji?evnosti, ce smo obravnavani posebej kot nekaj posebnega, ce nas
glavne predstavitve in antologije slovenske knji?evnosti po navadi
zamolcijo
Vseeno pa je ta trojcek knjig o slovenski izseljenski književnosti
za nas pisce od zunaj domovine, kakor zapozneli odmev zvonov iz domacih
lin. Vendar, ali ne zvonijo v neko praznino, v neko pušcobo, ki ji, razen
akademikom, ki se s tem poklicno ukvarjajo, v bistvu ni vec mar ,
kaj smo pisali, razmišljali ali sanjali, ko smo doživljali to svoje izseljenstvo.
Sprašajmo se tudi! Koliko ljudi je na primer bralo naša dela tukaj v
izseljenstvu, koliko smo potem prodrli v domovino, ki je bila važna, da
bi cula naš glas, da bi nas potrdila, ampak nas je dolgo let preslišala,
zdaj pa jo ne zanimamo vec, ker so se stvari menda uredile, mi pa itak
izginjamo. Niti vracamo se ne, ker se nam ne da vec ali ker preprosto nas
zemlja zahteva nazaj.
A hvala bogu, denar se je vendarle našel za to obše?no monografijo,
za ta spomin na naša tavanja po de?elah tega sveta in po dobravah razbolelih
izseljenih duš.
500 knjig, 145 piscev in pesnikov ter še 300 obrobnih piscev je omenjenih
in opisanih v teh treh knjigah, verjetno jih je še sto pozabljenih ali
izpušcenih, ker ne ustrezajo literarnim in estetskim merilom in ne dosegajo
niti do ta "spodnjih vej" po merilih domovinske estetske kakovosti.
Pred nekaj tedni, ko se je potegoval za oporo svoji vse manj popularni
stranki, je gospod Peterle nekje omenil , da nas je zunaj domovine,
v takozvani diaspori okrog 350 tisoc Slovencev in Slovenk ali ljudi, ki
imajo slovenske korenine, torej 15 % slovenskega naroda (ampak nekdo
se je hitro obregnil v njegovo izjavo, ces da se te korenine kar hitro
sušijo - s cimer bi kar soglašal).
Medtem, ko v domovini natisnejo vsako leto okrog 400 ce ne 500 knjig,
smo jih mi vsi skupaj, po vojni in pred vojno, to je v približno 100 letih,
napisali komaj kakih 500 knjig (po mojih najbolj skromnih statisticnih
ugibanjih bi jih morali spisati v sto letih vsaj kakih 3000 ako ne vec,
ako nas je zunaj zares toliko ljudi). Zelo malo, zares malo smo napisali
in to predvsem zato, ker nas je šlo v svet zelo malo izobra?enih.
V svet so šli mladi fantje in dekleta, ker doma ni bilo dela ali niso hoteli
slu?iti avstrijske, italijanske ali jugoslovanske vojske. Še najvec knjig
je napisala povojna bela politicna emigracija.
Vsaj polovico urednikov teh obse?nih treh knjig poznam tudi osebno,
druge skoraj vse po njih pisanju. Nekateri so celo zdomci ali zamejski
Slovenci. To so dobri ljudje; tudi, ko smo bili pozabljeni od domovine,
nas oni niso pozabili, vsaj osebno so bili v stiku z nami ali so nas sem
pa tja omenjali v svojih clankih in revijah.
In vendar, ko je bil cas, da se nas sliši, ko smo hoteli, da se nas
cuje, nas je uradna domovina preslišala ali celo prepovedala. Ali lahko
to popravi s to veliko Sazujevsko zbirko študij o našem pisanju in ustvarjanju.
Mocno dvomim.
In ob tem se sprašujemo in smo lahko celo kriticni tudi do sebe: ali
nas je domovina preslišala, ker smo bili preprosto prevec oddaljeni ali
celo na nasprotnem bregu, ali nas je spregledala ker nismo bili literarno
in estetsko dovolj dobri.
Veliko tega našega izseljenskega pisanja je posebno v zadnjih
letih izšlo in še izhaja v obliki memoarnih del. Vidi se, da izginjamo
in da bi se radi izpovedali preden gremo. Prej pa smo napisali mnogo domovinskega
svetobolja ali "narodnoprebudne verzifikacije" kot pravi eden od piscev
SIK. In seveda proizvedli smo obilne police politicnega pamfletarstva,
ki razen v izjemnih primerih v knji?evnost ne spada. Mogoce bi se našla
pri SAZU skupina strokovnjakov, ki bi obdelala to našo še kar obilno
šolsko in nabo?no, kulturno, casnikarsko in politicno pisanje, vsaj za
narodni inventar.
Kaj lahko še stori domovina za nas ali mi zanjo. Predlagam, da po kriterjih,
ki so si jih zastavili uredniki tega triptiha zberejo vsaj 50 od teh 500
omenjenih del in da jih tekom petih let ponatisnejo pri dobrih in
priznanih domovinskih zalo?bah in ce drugo ne, da dajo po en izvod v vsako
slovensko knji?nico in vsako slovensko šolo. In naj razsodijo potem še
slovenski bralci v domovini, koliko je vredno to naše pisanje, kajti tukaj
zunaj smo vsi imeli skupaj in posamezno svoj ozki krog bralcev, obcudovalcev
in kritikov. Ampak to je bilo malo. Komaj kakih sto do dvesto ljudi je
na primer bralo literarne Svobodne razgovore avstralskega Saluka, od 700
do 1200 ljudi pa versko politicni mesecnik Misli. Pisali pa smo vseeno,
ker smo hoteli izpovedati svoje spomine na domovino in svoje sanje, svoje
videnje naše zdomske usode in izkustva v tujem svetu. Ali pa smo
pisali, ker smo bili osamljeni in smo se izpovedovali zvezku, papirju.
Vseeno, tukaj v Avstraliji smo bili prav pesniki, pisatelji, novinarji,
duhovniki in uciteljice ter ucitelji vodilna združba, ki smo ohranjevali
naše narodno bistvo in društvom dajali kulturno barvo. V tej zmesi ljudi
in dogodkov, na tej zelo skromni pa ceprav zelo zavestni kulturni njivi,
so se porajala tudi naša književna dela.
In naša književna bera v usodnih letih slovenstva, v letih 1990
in 1991 je bila tako lepa in obilna - devet dobrih knjig, ki smo jih predstavili
1992 leta obcinstvu v slovenski cerkveni dvorani v predmestju Kew v Melbournu
in potem še v Sydneyu, seveda poleg 25 ali 30 drugih izdaj in mnogo revijalnega
tiska, ki so nastali vse od našega prihoda na ta kontinent do tistega usodnega
leta slovenske samostojnosti. Sicer je Milena Brgoc v svoji
Opisni bibliografiji slovenskega tiska v Avstraliji izšli leta 1996 naštela
skoraj 100 posameznih publikacij samo v Avstraliji. V zadnjih treh letih
pa smo krepko šli cez številko 100 knjig in pamfletov.
Ob vsem tem, se seveda tudi sprašujemo: Kaj je književnost ? Bila naj
bi vsako pisano ali predvsem tiskano delo cigar vrednost je v njegovi jezikovni
izraznosti, lepoti in kakovosti izrazne oblike ter duševni moci izraza
ali sporocila.
Knji?evnost,
in s tem mislim na leposlovno književnost, kamor naj bi spadalo tudi moje
in naše izseljensko leposlovno pisanje, je težko izrazljiva kakovost
ali zvrst cloveškega ustvarjanja. Poklicno se nisem z njo nikoli ukvarjal.
Tako kot skoraj vsi zdomski pisci, sem delal vse drugo: pometal,
brusil, kopal, najvec pa uradnikoval ipd.
Ce si ob vsem,
kar sem povedal poprej, zdaj drznem definirati svoj odnos do pisanja, ki
naj bi po literarnih merilih bila dobra književnost, bi rekel da je tudi
izseljenska književnost tista zvrst ustvarjanja, ki izrazno mocno in razumsko
cisto posreduje cloveško izkustvo in domišljijo, predvsem v njegovih ali
njenih duhovnih ali duševnih ozirih, odtenkih in okvirih in predvsem pa
v njegovih odzivih na zunanja in notranja dogajanja, dra?ljaje in dojemanja
sveta. Pisanje je vsekakor dejanje duha in volje v katerem se prepletajo
logika, spoznanja in custva, kajti brezsmiselnega pisanja in igranja besed
niti ne dojemam niti odobravam ne. Posebno mi izseljenski pesniki
in pesnice ter pisatelji in pisateljice si tega nismo mogli privošciti.
Pisali smo, ker smo potrebovali izraz.
Zato je zame književnost tudi takrat dobra, ceprav besedno skopa
in neliricna, kadar je z dejstvi in custvi ali zavzetostjo za nek problem
le nabita reportaža ali podlistek. Težko je namrec lociti med neko literarno
zvrstjo in drugimi bolj stvarnimi opisi cloveških del in izkustev. Meje
so zares zameglene, posebno kadar je pisanje po tradicionalnih merilih
dobro. Ravno ob tem so imeli pisci SIK velike probleme kakovostne uvrstitve
in naložili so si nekaj mocnih zamer, ker so mnogokrat zabredli od
svojih kriterijev leposlovne književnsoti in so se zavolj trenutne polo?ajne
nuje dotaknili tudi obrobnega kulturnega delovanja in omenili kakih 300
obrobnih piscev, vsaj drugih 50 ali celo 100 pa izpustili.
Kot vem, je slovenski knjižni in revijalni trg nasicen, piscev
je vec kot možnosti objave. Potegovanje za kar dobre honorarje je v domovini
kar divje. Slišal sem, da objaviš predvsem, ce imaš dobre prijatelje pri
uredniških svetih. Mi tu od zunaj, teh možnosti nismo imeli in jih še
nimamo. Vseeno, ta trojcek knjig o slovenski izseljenski književnosti,
ce drugo ne, je dober inventar našega književnega ustvarjanja, vsekakor
je vsaj v primeru Avstralije omenil vse glavne književne ustvarjalce.
In knjiga ima svojo ceno tudi zato, ker je izšla pri tako ugledni ustanovi,
kot je je Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Ampak biti omenjen
posebej, ceprav na tako važnem mestu kot je SAZU, izven glavnega toka slovenske
knji?evnosti, je zame skoraj dejanje ograde v napol literarni geto.
Rad bi se ob tem vprašal, kdaj bodo objavili naše izbrane
bisere tudi v šolskih ucbenikih slovenske knji?evnosti, ker nekaj biserov
smo le ustvarili po vseh celinah. Tu v Avstraliji pravijo, kot sem bral
v času svojega bibliotekarstva, da si kot pesnik ali pisatelj literarno
uspel, kadar te berejo srednješolke ali srebrnolase dame. Na to še čakamo.