35-letnica prihoda sester v Avstralijo
Letos na cvetno nedeljo bo minilo 35 let odkar sem v prvi skupini sester
pripotovala v Avstralijo. Živo se še spominjam tega našega potovanja.
Vem tudi, da smo zelo težko dobile vse potrebne dokumente. M. Romana in
p. Bazilij sta izmenjala kar nekaj pisem in tako z zaupanjem v Božjo pomoč
tudi uspela. V tej prvi skupini sester smo bile: m. Romana Toplak, s.
Silvestra Ifko, s. Hilarija Šanc, s. Ema Pivk in s. Pavla Kaučič. Iz Slovenije
smo se odpeljale z vlakom v Italijo. V Rimu smo preživele štiri dni in
si lahko ogledale lepote večnega mesta. V Neaplju smo se vkrcale na ladjo
Marconi in začelo se je dolgo potovanje po morju, ki je trajalo 24 dni.
Ne bom pozabila, da osem dni nismo videle kopnega, samo morje in nebo.
Zelo smo bile vesele, ko je ladja končno dosegla peto celino in smo lahko
v Perthu za nekaj ur zapustile ladjo. Dr. Koce nas je prišel pozdravit
na ladjo in nas potem z avtomobilom popeljal po mestu. To je bilo lepo
doživetje. Nato smo še štiri dni potovale do Melbourna. Tam so nam rojaki
že v pristanišču pripravili lep in prisrčen sprejem. Bile so narodne noše,
recitacije, čestitke, cvetje. Nato so nas z avtomobili odpeljali v Kew,
kjer je bilo na dvorišču Baragovega doma zbrano veliko ljudi, ki so čakali
na sv. mašo. Bila je res nepozabna prva sv. maša na cvetno nedeljo, 3.
aprila 1966 pred lurško votlino, ki jo je daroval p. Bazilij. Spomnim
se tudi lepega petja pevskega zbora, ki ga je takrat vodila gospa Iva
Urbas. Po maši smo se v sprevodu podali proti Slomškovemu domu, ki je
bil pripravljen za nas. Kako smo bile presenečene, ko smo slovesno odklenile
vhodna vrata in zagledale polno hišo ljudi. Najprej so nas pozdravili
otroci Slomškove šole s svojo učiteljico Angelo Škofic in nam zapeli nekaj
pesmi. Prijetno nas je presenetil ansambel Bled, ki ga je vodil gospod
Ivan Petelin, ko so nam s svojo lepo pesmijo in glasbo izrazili prisrčno
dobrodošlico. Nato je p. Bazilij blagoslovil prostore v hiši in sestre
smo ga spremljale od sobe do sobe. Kar nismo se mogle načuditi vsemu temu.
Nato smo se vsi zbrali v obednici, kjer nas je čakala bogato obložena
miza in priložnost, da se z rojaki spoznamo in pogovorimo. Nikomur se
ni mudilo domov. Veliki teden je potekal v čiščenju in pripravah na prve
velikonočne praznike v Avstraliji. Sestre smo se uvajale v nove službe
in naloge. Kar hitro je bilo treba prevzeti Slomškovo šolo, ker je učiteljica
Anica Srnec, zelo priljubljena pri vseh, odpotovala v Evropo, da nadaljuje
s študijem. S. Silvestra je prevzela vodstvo cerkvenega zbora. Nekaj mesecev
po prihodu smo sprejele v varstvo prve otroke in število se je iz dneva
v dan večalo. Tako se je začelo naše poslanstvo med slovenskimi rojaki
na peti celini. Ko se danes oziram nazaj, sem Bogu neizmerno hvaležna
za vse. Vseh rojakov se rada spominjam, posebno še vseh tistih, s katerimi
smo bile sestre bolj povezane. Vsem želim vesele in blagoslovljene velikonočne
praznike.
S. PAVLA KAUČIČ, SLOVENIJA
|