IZPOD TRIGLAVA

35-letnica prihoda sester v Avstralijo

Letos na cvetno nedeljo bo minilo 35 let odkar sem v prvi skupini sester pripotovala v Avstralijo. Živo se še spominjam tega našega potovanja. Vem tudi, da smo zelo težko dobile vse potrebne dokumente. M. Romana in p. Bazilij sta izmenjala kar nekaj pisem in tako z zaupanjem v Božjo pomoč tudi uspela. V tej prvi skupini sester smo bile: m. Romana Toplak, s. Silvestra Ifko, s. Hilarija Šanc, s. Ema Pivk in s. Pavla Kaučič. Iz Slovenije smo se odpeljale z vlakom v Italijo. V Rimu smo preživele štiri dni in si lahko ogledale lepote večnega mesta. V Neaplju smo se vkrcale na ladjo Marconi in začelo se je dolgo potovanje po morju, ki je trajalo 24 dni. Ne bom pozabila, da osem dni nismo videle kopnega, samo morje in nebo. Zelo smo bile vesele, ko je ladja končno dosegla peto celino in smo lahko v Perthu za nekaj ur zapustile ladjo. Dr. Koce nas je prišel pozdravit na ladjo in nas potem z avtomobilom popeljal po mestu. To je bilo lepo doživetje. Nato smo še štiri dni potovale do Melbourna. Tam so nam rojaki že v pristanišču pripravili lep in prisrčen sprejem. Bile so narodne noše, recitacije, čestitke, cvetje. Nato so nas z avtomobili odpeljali v Kew, kjer je bilo na dvorišču Baragovega doma zbrano veliko ljudi, ki so čakali na sv. mašo. Bila je res nepozabna prva sv. maša na cvetno nedeljo, 3. aprila 1966 pred lurško votlino, ki jo je daroval p. Bazilij. Spomnim se tudi lepega petja pevskega zbora, ki ga je takrat vodila gospa Iva Urbas. Po maši smo se v sprevodu podali proti Slomškovemu domu, ki je bil pripravljen za nas. Kako smo bile presenečene, ko smo slovesno odklenile vhodna vrata in zagledale polno hišo ljudi. Najprej so nas pozdravili otroci Slomškove šole s svojo učiteljico Angelo Škofic in nam zapeli nekaj pesmi. Prijetno nas je presenetil ansambel Bled, ki ga je vodil gospod Ivan Petelin, ko so nam s svojo lepo pesmijo in glasbo izrazili prisrčno dobrodošlico. Nato je p. Bazilij blagoslovil prostore v hiši in sestre smo ga spremljale od sobe do sobe. Kar nismo se mogle načuditi vsemu temu. Nato smo se vsi zbrali v obednici, kjer nas je čakala bogato obložena miza in priložnost, da se z rojaki spoznamo in pogovorimo. Nikomur se ni mudilo domov. Veliki teden je potekal v čiščenju in pripravah na prve velikonočne praznike v Avstraliji. Sestre smo se uvajale v nove službe in naloge. Kar hitro je bilo treba prevzeti Slomškovo šolo, ker je učiteljica Anica Srnec, zelo priljubljena pri vseh, odpotovala v Evropo, da nadaljuje s študijem. S. Silvestra je prevzela vodstvo cerkvenega zbora. Nekaj mesecev po prihodu smo sprejele v varstvo prve otroke in število se je iz dneva v dan večalo. Tako se je začelo naše poslanstvo med slovenskimi rojaki na peti celini. Ko se danes oziram nazaj, sem Bogu neizmerno hvaležna za vse. Vseh rojakov se rada spominjam, posebno še vseh tistih, s katerimi smo bile sestre bolj povezane. Vsem želim vesele in blagoslovljene velikonočne praznike.

S. PAVLA KAUČIČ, SLOVENIJA