Ivan Lapuh, Melbourne
Janez se je vračal domov od velikonočne maše. Njegov obraz je bil zamišljen,
saj je v cerkvi nenadoma ugotovil, da celo tak praznik v tujini ni isti
kot ga je doživljal v svoji dragi domači vasi. Narava v tej deželi tudi
ni povezana s praznikom, kar ga je nekoliko motilo. Vstopil je v svojo
skromno hišico in obšla ga je čudna samota. Zagledal se je v poln krožnik
na mizi, na katerega je naložil nekaj pirhov, klobaso, hren in kruh. Misli
so se mu prepletale s spomini na dom, na mladost in na toplo družinsko
ognjišce. V srcu je začutil, da ga je objelo rahlo domotožje. Leta so
hitela. Na domače praznike Janez ni pozabil, saj je skrbno gojil v srcu
vse, kar je prejel od svojih staršev. Tujina mu ni izbrisala spominov,
ne ljubezni do domovine Slovenije. Domotožje pa je skrival le zase. Sonce
je spet poslalo topel žarek na Janezov domek; ni bil več sam, ob sebi
je imel družinico. Z ženo Marto sta se vedno pogovarjala po domače. Spominov
na mladost je bilo vedno dovolj, da sta jih obujala in med sabo delila.
Tudi malo Simono sta vzgajala v slovenskem duhu. Velika noč je bila spet
pred vrati. Janez je že dolgo skrival v sebi željo in ob priložnosti jo
je Marti razkril. "Veš kaj, Marta, že dolgo razmišljam, da bi šli letos
za veliko noč v slovensko cerkev v Melbourne." "Tudi jaz sem že pomislila
na to, pa te nisem vprašala, ker je precej daleč," je Marta veselo povedala
svoje. Na težko pričakovano veliko soboto so se odpeljali proti Melbournu.
Že ob prihodu k cerkvi so začutili slovensko vzdušje. Simona je v spremstvu
mame odnesla svojo košarico k oltarju, kjer je na blagoslov jedil že čakalo
veliko različnih košaric. Med mašo Janez in Marta kar nista mogla verjeti,
da se vse to dogaja tako daleč od rodnega doma. Slovenska beseda in pesem,
ki je tako lepo zvenela, jima je zarosila oči. Vse je bilo, kot bi bilo
v domači vasi. "Ali ni to košček našega slovenskega doma, v katerem sta
naju vzgajala oče in mati?" sta mislila oba in se zadovoljna, polna notranje
sreče, zazrla drug drugemu v oči ob podajanju rok. Doma je Marta postavila
košarico na mizo. Simona je prisedla k mizi in radovedno vprašala: "Mami,
kaj si je Bogec tudi iz moje košarice vzel kaj za jesti?" Janez in Marta
sta se spogledala ob tem otrokovem vprašanju, potem pa oba hkrati odgovorila:
"Ja, tudi iz tvoje košarice si je Bogec vzel."
|