VELIKA NOČ V TUJINI

Ivan Lapuh, Melbourne

Janez se je vračal domov od velikonočne maše. Njegov obraz je bil zamišljen, saj je v cerkvi nenadoma ugotovil, da celo tak praznik v tujini ni isti kot ga je doživljal v svoji dragi domači vasi. Narava v tej deželi tudi ni povezana s praznikom, kar ga je nekoliko motilo. Vstopil je v svojo skromno hišico in obšla ga je čudna samota. Zagledal se je v poln krožnik na mizi, na katerega je naložil nekaj pirhov, klobaso, hren in kruh. Misli so se mu prepletale s spomini na dom, na mladost in na toplo družinsko ognjišce. V srcu je začutil, da ga je objelo rahlo domotožje. Leta so hitela. Na domače praznike Janez ni pozabil, saj je skrbno gojil v srcu vse, kar je prejel od svojih staršev. Tujina mu ni izbrisala spominov, ne ljubezni do domovine Slovenije. Domotožje pa je skrival le zase. Sonce je spet poslalo topel žarek na Janezov domek; ni bil več sam, ob sebi je imel družinico. Z ženo Marto sta se vedno pogovarjala po domače. Spominov na mladost je bilo vedno dovolj, da sta jih obujala in med sabo delila. Tudi malo Simono sta vzgajala v slovenskem duhu. Velika noč je bila spet pred vrati. Janez je že dolgo skrival v sebi željo in ob priložnosti jo je Marti razkril. "Veš kaj, Marta, že dolgo razmišljam, da bi šli letos za veliko noč v slovensko cerkev v Melbourne." "Tudi jaz sem že pomislila na to, pa te nisem vprašala, ker je precej daleč," je Marta veselo povedala svoje. Na težko pričakovano veliko soboto so se odpeljali proti Melbournu. Že ob prihodu k cerkvi so začutili slovensko vzdušje. Simona je v spremstvu mame odnesla svojo košarico k oltarju, kjer je na blagoslov jedil že čakalo veliko različnih košaric. Med mašo Janez in Marta kar nista mogla verjeti, da se vse to dogaja tako daleč od rodnega doma. Slovenska beseda in pesem, ki je tako lepo zvenela, jima je zarosila oči. Vse je bilo, kot bi bilo v domači vasi. "Ali ni to košček našega slovenskega doma, v katerem sta naju vzgajala oče in mati?" sta mislila oba in se zadovoljna, polna notranje sreče, zazrla drug drugemu v oči ob podajanju rok. Doma je Marta postavila košarico na mizo. Simona je prisedla k mizi in radovedno vprašala: "Mami, kaj si je Bogec tudi iz moje košarice vzel kaj za jesti?" Janez in Marta sta se spogledala ob tem otrokovem vprašanju, potem pa oba hkrati odgovorila: "Ja, tudi iz tvoje košarice si je Bogec vzel."