KOT PRED PETDESETIMI LETI - IZ LEMONTA

S pismom se je oglasil pater Metod Ogorevc

 

Dragi sobratje franciškani in rojaki!

Sredi novembra sem dobil prtljago, ki je prišla z ladjo. V zadnjih dneh in tednih pred odhodom nisem imel veliko casa, zato sem šele sedaj pregledal in prebral vso pošto, v kateri ste mi mnogi zaželeli srecno pot. Po tej poti vas želim pozdraviti in se vam zahvaliti. Naj vam nadro-bim še nekaj utrinkov.

Iz Melbourna sem odšel petega septembra. Najprej sem se ustavil v Singaporeju, kjer sem imel na razpolago ves dan in sem šel na brezplacni dveurni ogled mesta. Isti vecer sem imel polet v Bombay. Možakarja, ki sta me prišla iskat, sta imela star avto, ki smo ga rinili po makedamskem letališkem parkirišcu, da je vžgal. Celo policaj, ki je delal red, nam je pomagal. Naslednje dopoldne sem imel polet v Goa (nekdanja portugalska kolonija na zahodni obali Indije), kamor me je povabila indijska družina Fernandes. Dva tedna so živeli v Baragovem domu in so me povabili na obisk k njim, "ce bom imel kdaj priložnost". Stari del Goe je veljal za Rim vzhoda. Številne cerkve so tam, sv. Francišek Ksaverij, misijonar od Indije do Japonske, je tam pokopan itd. Po petih dneh, v katerih sem doživljal izredno gostoljubje Indijcev, sem s Sahara Airlines poletel v New Delhi, potem pa z Austrian Airlines na Dunaj in v Ljubljano. Na Brniku smo pristali 11. septembra, ravno ob tisti uri, ko se je v New Yorku zaletelo prvo letalo. Po treh tednih med sorodniki, sobrati in prijatelji, sem šel spet na pot. Preko Dunaja sem šel najprej na obisk k p. Krizologu v New York, mojemu novomašnemu pridigarju. Šel sem pogledati tudi na mesto katastrofe. Približati se je bilo mogoce približno na sto metrov. Odvažali so ruševine, ulice okrog WTC-ja pa so zaprte. Vsepovsod po New Yorku je policija, redarji in vojska.

Iz New Yorka sem šel za nekaj dni še v Johnstown, kjer sem bil eno leto, preden sem prišel v Avstralijo. Tudi tam je sedaj en sam franciškan. Skupaj sva se udeležila dvodnevnega seminarja za duhovnike, ki ga vsako leto organizira škofija. Letos je bil seminar o pripravi zarocencev na poroko. Desetega oktobra zjutraj sva se z avtom odpravila v 800 km oddaljeni Chicago in Lemont.

Prvi vtisi tukaj so dobri. Pripravljen sem bil na slabše. Sobratje so prijazni in ustrežljivi. Prijetno je biti spet v redovni skupnosti, ceprav je razlika v letih obcutna. Osem nas je v samostanu: p. Kalist je najstarejši, devetdeset let, za njim p. Beno, ki je bil s p. Klavdijem dve leti v Avstraliji, sedeminosemdeset let,... Ozemlje slovenskega verskega središca je ogromno, okrog 50 hektarjev površine z velikim samo-stanom, romarskim domom z vec kot 100 posteljami, franciškanskim pokopališcem (tudi škof Rožman je tu pokopan). Slovenska skupnost je manjša kot v Melbournu, moj vtis pa je, da je zelo dejavna in enotna. V slovenski šoli imajo okrog petdeset otrok in odraslih. Slovenska narodna župnija je bila v Lemontu ustanovljena šele pred šestimi leti. Prej so imeli dve slovenski župniji v samem Chicagu, kjer je bilo pred leti veliko Slovencev, pocasi pa so se odseljevali na obrobje velemesta, kjer so si kupili zemljišce in zgradili hiše. Na zemljišcu tukajšnjega verskega središca so Slovenci ob podpori franciškanov zgradili kulturni center v katerem se vrstijo prireditve in praznovanja (skupna in zasebna kot npr. porocne gostije), prostor pa oddajajo tudi tujcem.

V lepem spominu ohranjam Avstralijo, posebno Melbourne, kjer sem se veliko naucil in imel veliko dobrih sodelavcev.

Vcasih cutim "domotožje" po Avstraliji, na splošno pa se tudi tukaj pocutim doma. "Gospodova je zemlja in kar jo napolnjuje," pravi psalmist in se strinjam z njim.

Hvala vsem, ki ste organizirali poslovilno prireditev (za patra Cirila pa dobrodošlico) v nedeljo, drugega septembra, in v torek, cetrtega, tik pred odhodom, ter za vse darove in dobre želje.

Vsem želim blagoslovljene božicne praznike ter zdravja in zadovoljstva v novem letu.

p. Metod