Spoštovani sobratje - izseljenski duhovniki, dragi rojaki, bratje in
sestre v Avstraliji! Z velikim veseljem sem sprejel vaše vabilo, da vas
ob 50-letnici slovenskega izseljenskega dušnopastirstva v Avstraliji obiščem
v imenu slovenskih škofov. Za vabilo se iskreno zahvaljujem patrom frančiškanom
v Sydneyju, Melbournu in Adelaidi. S svoje strani se bom potrudil, kolikor
bo največ mogoče, da bom izpolnil vaša pričakovanja in želje. Glavni namen
mojega pastoralnega obiska bo jubilejno slavje ob 50-letnici dušnopastirskega
poslanstva frančiškanov med slovenskimi verniki na petem kontinentu. Ta
jubilej usmerja naš pogled na začetek, k učitelju Jožetu Čuješu, ki je
v imenu svojih rojakov prosil škofa msgr. Gregorija Rožmana v Clevelandu,
naj priskrbi duhovnike za slovenske vernike v Avstraliji. Škof je imel
posluh in odprto srce za rojake. V Avstralijo so začeli prihajati slovenski
frančiškani iz Amerike, Kitajske, od koder so bili izgnani in iz matične
domovine Slovenije. Druga svetovna vojna, še bolj pa neurejene razmere
po njej, so na slovenskem narodnem telesu naredile globoko rano. Zaradi
totalitarne ideologije in režima je domovina marsikomu postala mačeha.
Mnogim je odpovedala materinstvo. Mnogi Slovenci so se razkropili po vsem
svetu. Mnoge družine so si morale v tujini posikati drugo domovino. Ta
rana še danes ni povsem zaceljena. Cerkev pa je mati, ki poskrbi za svoje
otroke tudi v hudih časih in težkih preizkušnjah. V duhu evangeljske prilike
o Dobrem pastirju pošilja dušne pastrije vernikom, ki jih je vojna usoda
razkropila po svetu. Tudi za vas, dragi rojaki, je Cerkev poskrbela, da
ste imeli in še imate domače duhovnike. Z njihovo pomočjo ste ohranili
vero kot dragoceno dediščino, ki ste jo prejeli od svojih očetov in mater
in jo ponesli s seboj v svet. Kot dragoceno svetinjo jo izročate iz roda
v rod. Naš blaženi škof Slomšek je rad ponavljal: "Kdor premoženje izgubi,
veliko izgubi; kdor poštenje izgubi, še več izgubi; kdor pa vero izgubi,
vse izgubi, ker njemu ugasne luč sredi temne noči." Ob 50-letnici verskega
poslanstva frančiškanov med vami, dragi rojaki, se želim skupaj z vami
zahvaliti za to luč, ki vam sveti še danes. S pomočjo domačih dušnih pastirjev
ste ohranili tudi druge duhovne, moralne in narodnostne vrednote, ki spadajo
k identiteti slovenskega vernega človeka. Pri tem mislim na kulturo, jezik,
narodnostno zavest, na domače običaje, na vse tisto, kar vam pomaga, da
slovenske korenine med vami niso zamrle, marveč živijo, znova in znova
poganjajo ter dajejo nove sadove. Kdo ne bi ob 50-letnici slovenskega
dušnopastirstva zapel zahvalno pesem: Tebe, Boga, hvalimo! Ob vaših dušnih
pastirjih pa se želim na svojem pastoralnem obisku zahvaliti v imenu Slovenske
škofovske konference in izreči besedo priznanja tudi vam, dragi rojaki.
Pastoralna poročila o delovanju sedanjih slovenskih frančiškanov med vami
povedo, da imate pri tem poslanstvu odločilni delež tudi vi kot verniki.
V matični domovini nam je znana vaša povezanost z duhovniki. Vaša velikodušna
pripravljenost pomagati njim, vaše odprto srce in roke do njih. Tega ni
mogoče prezreti. Vse to želim vključiti v svojo zahvalo. V posebno veselje
mi je, da je med vami stalno pričujoča in živa misel na blaženega škofa
Slomška. Ob liku njegove svetniške osebnosti ste gotovo našli marsikatero
spodbudo za versko, duhovno, kulturno in narodnostno rast med vami, sa
je bil blaženi Slomšek največji slovenski dušni pastir, rodoljub in domoljub,
vzgojitelj slovenskega naroda, učitelj slovenskega jezika, ljubitelj mladine,
predvsem pa svetnik z načelom: "Sveta vera bodi vam luč, materin jezik
pa ključ do zveličavne narodove omike." Z njegovimi besedami vas pozdravljam:
"Vrli sini in hčere matere slovenske - Bog bodi z vami!" Iz matične domovine
vam kličem: Na svidenje po prazniku Marijinega vnebovzetja!
|