SLOVENIJA

V osmih dneh okoli Slovenije

Izvirni del reke Lahinje s pritoki je občina Črnomelj leta 1988 zavarovala kot krajinski park. V značilni belokranjski krajini se prepletata bogata naravna in kulturna dediščina. Ugotovljeno je, da je bilo območje poseljeno že v kameni dobi. V bližini je nekdaj stal mogočen grad, a ga je čas skoraj povsem uničil. Zato pa je na rečnem polotoku dobro ohranjena cerkev Vseh svetnikov. Pozornost pritegne Lahinja, ki prihaja iz zanimivih kraških izvirov. Reka je raj za ogrožene vrste: ribe, ptice, želve; celo zelo ogroženo vidro najdemo v skritih kotičkih. Velik del krajinskega parka zavzemajo polja, ki pričajo o človekovi dejavnosti in so že dokaj osiromašena. Ob sami reki pa so gozdovi, ki jih visoka voda redno poplavlja. Tu še vedno uspeva vedno redkejše močvirsko rastlinstvo. Ta močvirja so prava botanična zakladnica in ob visokih vodah dajejo vtis jezera. Reka Lahinja se leno vleče čez Belo krajino. Njen tok je počasen, struga pa vsa zaraščena in praktično nedostopna. Preproge ciproša so vijolično obarvale breg. Vrbe stegujejo veje k reki, iz vode se bohoti lokvanj. Pozorno oko bo mogoče uzrlo vodomca, redkega ptica, ki ja našel svoje mesto celo v grbu krajinskega parka. Zelo lepo je tukaj, a naju tarejo neke skrbi. Pogled v nebo ni nič kaj obetaven. Postavljanje šotora v nalivu je zoprno opravilo, prav tako spanje; nikoli ne veš, kdaj bo začelo zamakati. Prijazni domačini naju opogumijo in navdušijo. Menda so ob Kolpi čudoviti kampi. Voda je topla, tako da se lahko v reki tudi kopaš.

6. ROGATEC - ŠTAJERSKA

Ponoči je zelo grmelo, deževalo pa ni prav veliko. Najbrž nas je nevihta prešla, saj je jutro na obroke celo sončno. Sicer pa je Bela krajina znana po bolj skromni količini padavin. Včeraj me je prehitela noč in nisem se mogel "umiti" v Kolpi. Današnji dan je kot nalašč za to: topel zrak, topla in čista voda, lahko dostopen breg,... Poležavanje na soncu in kopanje v reki je bilo tako prijetno, da sva kar nekoliko pozabila na čas. Dolga pot je še pred nama, saj morava priti iz skrajne južne točke Slovenije v Štajersko metropolo. Marsikatero znamenitost bova morala izpustiti, med njimi kartuzijo Pleterje, Kostanjeviško jamo, najstarejšo lekarno v Evropi v Olimju,... Tudi ogledu Novega mesta se morava odreči. Kljub vsemu pa najdeva toliko časa, da se za hip ustaviva v naselju blizu Metlike. Vas slovi po Treh farah, treh cerkvah, zgrajenih druga zraven druge. V 12. stoletju so jih postavili templjarji, nekaj časa so dajale zavetje celo frančiškanom, ki so pred Turki pribežali iz Bosne. Zanimivo je, da - čeprav so cerkve kar tri - imajo samo en zvonik. Cerkve, ki so drugače tudi cilj številnih romarjev, so svetoletne in v njih je mogoče prejeti popolni odpustek. V Krški kotlini imava krajši postanek še na Otočcu, ob istoimenskem gradu. Grad je nekoč stal na bregu Krke, a so tok reke spremenili in znašel se je na otoku. Je edini ohranjeni otoški grad na Slovenskem; danes sta v njem hotel in igralnica. Ob slikoviti stavbi je na otoku park, na obeh bregovih pa prijetna sprehajališca, kamp, manjše kopališče in podobno. Reka Sava označuje staro deželno mejo med Dolenjsko in Štajersko. Prečiva jo v Brestanici, tik pod mogočnim gradom Rajhenburg. To je najstarejši na Slovenskem izpričani grad, saj je omenjen že v 9. stoletju. Svoj čas so ga preuredili v samostan, potem je bila v njem tovarna čokolade, najbolj kruta zgodovina pa se je pisala v njem med drugo svetovno vojno. V Rajhenburgu je bilo zbirno taborišče, skozenj je šlo kar 45000 Slovencev v izgnanstvu v Nemčijo, Srbijo, Bosno in na Hrvaško. Danes je našel v gradu svoje prostore muzej izgnancev. V neposredni bližini Zdravilišča Rogaška Slatina, ob vznožju Donačke gore prispeva na "kontrolno točko" šestega dne. Muzej na prostem v Rogatcu je menda najbolj obiskana znamenitost tega dela Štajerske. V njem je ohranjena stavbna dediščina in oživljeno kulturno izročilo naših prednikov. Stavbe, ki predstavljajo kmečko arhitekturo na "srednještajerskem" območju, so prizadevni domačini prenesli na ta prostor, jih obnovili in poskrbeli, da se življenje v njih nadaljuje. Tako je muzej na prostem pravzaprav sprehod po štajerski kmetiji, kjer spoznamo utrip življenja slovenskega kmeta v 19. in začetku 20. stoletja. Jedro muzeja je - tako kot je bilo nekoč jedro kmetije - stanovanjska hiša. V celoti je zgrajena iz lesa, prekrita pa s slamo. Tla so ilovnata, stene ometane z blatom in prebeljene z apnom. Tudi razporeditev prostorov je tradicionalna: naravnost vhodna veža in črna kuhinja, na desni dnevni prostor in manjša soba, na levo pa dekliška soba in shramba. Zakaj se kuhinja imenuje črna, ti postane jasno takoj, ko jo vidiš. Kuhali so na odprtem ognjišcu, dimnikov pa niso imeli. Zato se je dim zadrževal v kuhinji in počrnil vse stene in strop. Razstavljeni so tudi glinasti lonci, v katerih je gospodinja pripravljala hrano, ročni mlin za zrnje in drugi pripomočki, ki sodijo v kuhinjo. "Hiša" je bila osrednji bivalni prostor: ob času obeda je bila okoli mize pod "bogkovim kotom" zbrana vsa družina. V drugem kotu sobe sta v ozki postelji spala gospodar in gospodinja. Starim staršem so namenili miren in topel kotiček za pečjo v manjši sobi, kjer so spali tudi otroci. Slednjih je bilo pri hiši vedno veliko, zato se je bilo treba znajti pri iskanju pomožnih ležišč. Fantje so morali spati ne seniku, medtem ko so imela dekleta svojo sobo, vse dokler se niso omožile. Dekleta je bilo treba obvarovati pred pohujšanjem in slabo družbo, zato so na okencih njihove sobe nameščeni železni križi, pa tudi tečajev vrat baje niso nikoli podmazali, tako da je njihovo škripanje ponoči zagotovo prebudilo ata in mamo. Stanovanjska hiša pa seveda ni edini objekt v muzeju. Zraven najdemo še gospodarsko poslopje, ki je služilo različnim namenom (vinska klet, hlev), zadaj poljsko stranišče, svinjak, čebelnjak, vodnjak, kovačnica, majhna trgovina z mešanim blagom in seveda kozolec, slovenska posebnost. V muzeju je predstavljen njegov najpopolnejši arhitekturni tip - dvojni vezani kozolec ali toplar. Uporabljali so ga predvsem za spravilo in sušenje sena in drugih poljskih pridelkov. Pod kozolcem so spravljali še posamezna orodja, pomemben pa je tudi njegov simbolni pomen. Veljal je namreč za simbol trdnosti kmetije.