UVODNI ČLANEK

P. Stane Zore

PRAZNOVANJE UTRJUJE NAŠO SAMOPODOBO

"Slóves moža namreč izvira iz spoštovanja do očeta, kakor je otrokom v sramoto, če ne spoštujejo matere" (Sir 3, 11). "Domovina je v kraju, h kateremu je priklenjena duša" (Voltaire).

Kje je pravzaprav človek doma? V kraju, v katerem se je rodil? So njegova domovina tiste podobe, ki so se v prvih letih njegovega življenja zarisovale pred njegovimi očmi in se neizbrisno globoko vtisnile v njegovo zavest? Je človekov dom dobro znani vonj rojstne hiše in okus kruha, ki ga je pekla njegova mati? So morda domovina tisti obrazi njegovega otroštva, na katerih je razpoznaval dobroto in pristno naklonjenost ljudi? Ali je domovina tisti jezik, v katerem sem prvič poklical ženo, ki me je rodila, kot mamo, in moža, ki mi je dal življenje, kot očeta? Tisti jezik, v katerem sem jecljaje molil k Bogu in otroško zaupno prosil za varstvo svetega angela.

Morda pa je domovina kraj, kateremu sem podaril najboljše moči svojega življenja; tisto okolje, ki sem ga zaznamoval s svojimi sposobnostmi in ga pomagal oblikovati z žulji svojih rok? So to tista polja, ki sem jih zalival s potom svojega obraza in tiste hiše, ob katerih se je utrudilo moje telo? Je moj dom tam, kjer živijo otroci, po katerih se pretaka moja kri in ki so rasli v mojem naročju?

Kdo bi mogel na to odgovoriti zgolj z enim stavkom, z eno samo trditvijo? Vprašanje je zapleteno, kakor je zapleteno naše življenje. Mislim, da bi mogli pritrditi Voltairu, da je domovina v kraju, h kateremu je priklenjena duša. Ta pa je z nevidnimi, kot kri močnimi nitmi pripeta na kraje, v katerih so se oblikovali naši spomini in v katerih smo se z ljudmi in dogodki prepletali mi sami.

Slovenci v Avstraliji letos praznujejo 50-letnico prihoda prvih frančiškovih bratov. Iz ZDA sta leta 1951 prišla p. Beno Korbič in p. Klavdij Okorn. Kakor je sv. Frančišek brate pošiljal po dva in dva, tako sta tudi onadva odšla k ljudem, k Slovencem, da bi z njimi delila radosti in bremena življenja in da bi jim približevala veselo oznanilo Jezusa Kristusa, da je Bog ljubezen. Njima so kasneje sledili drugi, vse do današnjega dne.

Praznujemo zato, da se zavemo, kdo smo. Praznovanje nas postavi pred nas same, da moremo uzreti svojo lastno podobo, videti njeno oblikovanje skozi čas in se zahvaliti tistim, ki so nam stali ob strani, ko smo dozorevali za življenje in praznovanje. Če se danes pogledamo v ogledalo našega praznika, potem spoznavamo, da smo Slovenci in da smo kristjani - katoličani. Spoznavamo pa tudi, da kot Slovenci živimo v Avstraliji, ki smo jo skozi generacije pomagali graditi in oblikovati do njene današnje podobe.

Za vse to smo hvaležni in vsega tega se s ponosom spominjamo. Naše korenine so pognale v deželi med Muro in Triglavom, med Kamniškimi planinami in obalo Jadranskega morja, kasneje pa so globoko prepredle prst in kulturo petega kontinenta. Boga prosimo, naj blagoslavja oba, raj pod Triglavom in celino Južnega križa, saj smo v obeh doma.