NEBO IN ZEMLJA SE RESNICNO DOTIKATA
Hitro mineva mesec november. Na severni polobli se ta cas nagiba k zimskemu
razpoloženju in s svojo turobnostjo sili k melanholiji in celo žalosti.
Vlažni dnevi, ki jih prekriva pozno jesenska megla, veckrat vplivajo tudi
na razpoloženje - in clovek se pogosto potopi v neko otožnost. Tam na
južni strani poloble pa se prebuja pomlad, ki je pravzaprav že sredi poletnega
dogajanja. Znova vstaja življenje in ob tem tudi veselje. In clovek, ki
ga greje sonce - celo prevec - se odpira življenju. Toda povsod je mesec
NOVEMBER. In naše misli se dotikajo vecnosti, posebej v našem kršcanskem
doživljanju - zaradi praznika Vseh Svetih in zaradi spomina VSEH VERNIH
RAJNIH. Tu se naše misli pogosto ustavijo. In pred nami so skrivnostna
vprašanja o naši zameljski minljivosti, o naši smrti in o naši vecnosti.
Clovek nosi v svojem obcutenju veliko skrivnosti in mnogo neizpolnjenega
hrepenenja. In to naše življenje, ceprav težko in skrivnostno, želimo
ohraniti in ga podaljševati. Delamo življenjske nacrte, išcemo svojo sreco
in ustvarjamo, želimo si urediti prijetno življenje. Pa smo vedno znova
razocarani. In sreca, ki smo si jo že pripravili, se nam nenadoma izmuzne
"iz rok". Celo nakopicene dobrine ne osrecijo, ker vemo, da jih ob nekem
trenutku moramo pustiti tej zemlji, ki nam jih je darovala. Srce pa hoce
nekaj vec. V hrepenenju išce notranji mir in duhovne dobrine, brez njih
je življenje neizpolnjeno. Mar ni v tem klic vecnosti. To notranje hrepenenje
je vendar odmev božje podobe, po kateri je clovek resnicno ustvarjen;
je klic Boga, ki nas je v bivanje poklical in nam podaril življenje. To
življenje pa je neunicljivo, saj prihaja v nas iz božjega življenja, zato
ga ob prestopu v vecnost Bogu spet vracamo, oziroma ga združujemo z Njegovo
vecnostjo. V tem kršcanskem prepricanju, ki v polnosti odgovori na naša
življenjska iskanja in zadosti našemu hrepenenju, se torej uresnicuje
naše življenje. V to razumevanje vkljucujemo vse ljudi - žive in mrtve.
Zato smrt ni vec mejnik. Loteva se nas sicer žalost in bolecina, ko odhajajo
iz tega življenja naši dragi domaci, prijatelji in znanci. Ko nas dohitevajo
leta in se srecujemo z zrelostjo, se vedno bolj zavedamo, kako drug za
drugim odhajamo. Telesa umrlih vedno bolj polnijo naša pokopališca. V
tem trenutku imamo v mislih predvsem naše ljudi, ki pocivajo ne le v domovini,
ampak so našli svoja zadnja zemeljska bivališca v razlicnih krajih sveta.
Nekateri tam dalec v Ameriki, drugi na posvecenih tleh Avstralije ali
drugih kontinentih. Morda nam bolecina razjeda srce ob misli na tisoce,
ki jim je življenje vzela vojna in zlasti na tiste, ki ležijo pobiti v
Kocevskem Rogu in Teharjah ali na drugih neznanih krajih. Tu je velika
skrivnost, ki bolecino blaži! Naše notranje hrepenenje nas namrec dviga
kvišku, da se s svojimi mislimi dotaknemo vecnosti, kjer je clovekovo
življenje uresniceno v Bogu in Njegovi ljubezni! Mesec NOVEMBER nam torej
približa resnico, da smo ljudje - živi in umrli - ena sama družina. Zato
se moremo drug drugega dotakniti. Misel na pokojne nas umirja in je znamenje
našega spoštovanja. Prav je, da to dokazujemo s pozornostjo in krasimo
njihove grobove, prižigamo svece. Vse to je tudi znamenje naše vere, ceprav
je veckrat naša vera negotova. Resnicni dokaz našega spoštovanja do umrlih
pa je ljubezen, ki prestopa prag vecnosti in se naših rajnih zares dotakne;
in to ljubezen moremo dokazati samo z molitvijo zanje in daritvijo svete
maše. To nam hkrati prinaša tolažbo in trdnost upanja, da "Bog ni Bog
mrtvih - temvec živih!"
|