UVODNI ČLANEK

P. BERNARD GOLICNIK,

SVETA GORA

Že vec kot štiristo let obhajamo v mesecu oktobru praznik Rožnovenske Matere Božje. Sredi 16. stoletja, ko je kršcanski Evropi grozila muslimanska nevarnost, je papež Pij V. spodbudil kršcansko Evropo, da se je postavila nevarnosti po robu: nekateri z orožjem, vecina pa se je "bojevala" z rožnim vencem v roki in svoj pogled prosece upirala v Marijo. Po preteku nevarnosti so bili vsi trdno prepricani, da jih je Marija rešila. Beneški senat je pod sliko, ki prikazuje odlocilno bitko med kršcansko in muslimansko vojsko pri Lepantu (7. oktober 1571), dal napisati: "Ne moc, ne orožje ne poveljstvo - vse to nam ni pridobilo zmage, ampak jo je pridobila rožnovenska Marija". V hvaležen spomin na to milost je papež Pij V. odredil, naj bo odslej 7. oktober posvecen praznovanju "spomina svete Marije Zmagovalke." Mocna spodbuda za molitev rožnega venca so Marijina prikazovanja v Lurdu, Fatimi, Medžugorju. V zadnjem prikazanju trem Fatimskim pastirckom se jim je Marija predstavila kot "Kraljica rožnega venca". Pri tretjem prikazanju jim je narekovala molitev, ki jo ponavljamo pred vsako desetko rožnega venca: "O, Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklen-skega ognja in privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja." Rožni venec je tako svetopisemski, da ga nekateri imenujejo kar "Evangelij po Mariji". V petnajstih skrivnostih nam predstavi vrsto srecanj Boga s clovekom in cloveka z Bogom. Posredovalka, srednica teh srecanj je Marija. V njem se srecamo s stvarnostmi, ki dolocajo naše življenje: spocetje, rojstvo, rast; zlo trpljenje in smrt; pricakovanje, izpolnitev in veselje; poraz, osamljenost in smrt. Rožni venec pa je tudi vrsta srecanj s stvarnostjo, ki bistveno presega naše življenje: vstajenje, vnebohod, podaritev Svetega Duha, vnebovzetje Marije, njeno povelicanje na Novem nebu. Molitev in premišljevanje rožnega venca v nas prebuja hvaležnost za odrešenje, hkrati pa nam daje potrebno moc, voljo, da božjemu delovanju v našem življenju ne postavljamo ovir. Ko so leta 1995 po narocilu Kongregacije za zadeve svetnikov odprli krsto škofa Antona Martina Slomška, so našli jagode njegovega rožnega venca. Slomšek je rožni venec imel v rokah tudi kot duhovnik in škof. Dali so mu ga tudi v krsto z namenom, da bi mu bil kot zlata nitka iz labirinta tega življenja do nebeških vrat, kakor je Slomšek rad ponavljal v svojih spisih in nagovorih. Tam pa naj bi mu bil kot "kljuc" tistih vrat, katere nam je Jezus odprl s svojim življenjem, trpljenjem, smrtjo in vstajenjem. In prav te skrivnosti obnavljamo in pre-mišljujemo v molitvi rožnega venca. Med sodobnimi apostoli rožnega venca velja irski duhovnik p. Patrick Payton, ki je ustanovil gibanje Družinski rožni venec. To gibanje zdaj vkljucuje že nad 20 milijonov družin, ki redno molijo rožni venec. Geslo tega gibanja je: "Družina, ki moli rožni venec, ostane združena - narod, ki se poraja iz takih družin, ljubi mir." V Sloveniji je nad deset tisoc vernikov, ki so vkljuceni v molitveno gibanje "Živi rožni venec" pod vodstvom franciškanskega patra Leopolda Grcarja. O podrobnostih vas bo z veseljem seznanil vaš p. Ciril, ki je bil gvardijan na Brezjah, kjer ima gibanje svoj sedež. Molitev rožnega venca je zaznamovala življenje naših prednikov, naših mater in ocetov. Molili so ga na romanjih, z njim so sklepali družinske vecere. Z rožnim vencem so živeli in umirali. To molitveno življenje je lepo v verzih opisal Ivan Likar: "Vrvca crnih jagod vsak vecer skoz prste je polzela, nanjo pa ljubezen silna prošnje vroce je vezala: za otroke, za moža, za ženo, za sreco pri živini in pri delu, za mir in zdravje in za konec vojne. Prav na koncu prošnjo še za duše v vicah. Glej, zato Slovenci v raju pod Triglavom smo ostali. Nezlomljivi smo Slovenci bili prav zato, ker smo molili, ker smo v rožnem vencu Jezusa, njegovo Mater na pomoc klicali; ker so naše matere, ocetje vsak vecer pred tabo na kolena pali in molili tiho, vdano, nezlomljivo." V družinah, kjer ni vec molitve, molitve rožnega venca, ni prave srece in ne zadovoljstva. Namesto rožnega venca odmeva glas televizije, odmeva prepir, živcnost in samoljubnost. Ce iskreno priznamo, rožni venec ni problematicen, problematicni smo mi, ce ne znamo te molitve prilagoditi sebi, krajem in razmeram, v katerih živimo. Po 11. septembru 2001 doživljamo neke vrste vojno stanje vsega sveta. Kdo ve, ce nam uspe posvetiti toliko casa molitvi, kot ga posvecamo poslušanju novic. Vsekakor imamo izredno priložnost, da damo prav z molitvijo rožnega venca svoj prispevek svetovnemu miru. V mesecu oktobru je lepa priložnost, da se družina odloci za molitev rožnega venca. Vsaj desetko molite za zacetek in to molite dobro, s srcem. Scasoma boste zacutili potrebo po vec molitve. Opogumite se in vzemite v roke rožni venec, dvignite ga k svojim ustom, poljubite ga, ker on vas veže z Bogom, ker vam klice Marijo na pomoc v težkem življenju. Ce se ti nihce ne pridruži, se ne boj biti samotna "lucka" v družini, ki "sveti" z molitvijo rožnega venca. Naj te vidijo in slišijo tvoji otroci, vnuki. S svojim pricevanjem jim boš pri Mariji izprosil/a milost, da ga bodo cez cas vzljubili in ga radi molili. Ce bomo Slovenci še naprej vdano in nezlomljivo molili, potem bomo pod Marijinim varstvom obstali v raju pod Triglavom, pod Južnim križem in še kje.