ZLATI JUBILEJ - 50-letnica delovanja slovenskih franciškanov je
zaznamoval drugo polovico avgusta in prvo polovico septembra leta Gospodovega
2001. Iz domovine sta zato prišla imenitna gosta: mariborski škof dr.
Franc Kramberger in provincial slovenske franciškanske province p. Stane
Zore, ki sta ob spremljavi provincialovega delegata v Avstraliji p. Filipa
Rupnika obiskala vse slovenske naselbine na tem metulju podobnem kontinentu.
Dogodkov in srecanj je bilo toliko, da bomo morali o njih podrobneje pisati
še v naslednjih številkah Misli. Ker sam nisem bil navzoc pri srecanjih
po slovenskih klubih in društvih v Melbournu, bom za prihodnjo številko
revije zaprosil rojake, da napišete svoje vtise in porocila o teh srecanjih.
Vabljeni pa tudi rojaki iz vseh avstralskih širjav, da se oglasite! Za
sedaj pa bom oživil nekaj dogodkov iz Oznanil, kakor jih je zapisal p.
Metod.
Pater Ciril je namrec prišel v Melbourne v soboto, 25. avgusta 2001,
kmalu po poldnevu. Vecer te sobote je bil kot mogocna vigilija v slovesno
praznovanje zlatega jubileja: Ob 18. uri smo zapeli litanije Matere Božje
in prejeli blagoslov z Najsvetejšim. Prav posebno doživetje je bilo, da
smo bili vsi Franciškovi bratje, ki delujemo v Avstraliji, zbrani okoli
oltarja: ob škofu in provincialu starosta p. Valerijan, p. Filip, p. Janez,
p. Metod in p. Ciril. Ob 19. uri je bil v dvorani dvojezicni kulturni
program na visoki kvalitetni ravni, za kar gre zahvala organizator-jem
in izvajalcem, ki so zapisani v posebni programski knjižici. Slovesnosti
so priso-stvovali tudi gostje iz avstralskega javnega, politicnega, kulturnega,
gospodarskega in cerkvenega življenja.
Sprejem gospoda škofa in patra provinciala je bil na letališcu Tullamarin
v torek, 21. avgusta, na Ansett Domestic Terminalu. Že ta dan zvecer je
bila ob 19. uri sv. maša in srecanje na Slovenskem društvu na Elthamu.
Podobno je bilo v sredo na Jadranu, v cetrtek v St. Albansu in v petek
na Planici.
Teden dni pred vrhuncem slovesnosti, 19. avgusta, je bila odprta zanimiva
razstava v veliki jedilnici Baragovega doma, ki prikazuje utrinke petdesetletnega
dela slovenskih franciškanov in sester franciškank Brezmadežnega pocetja,
ki so delovale v Melbournu in Sydneyu. Vrhunec slovesnosti pa je bila
slovesna škofova sv. maša v nedeljo, 26. avgusta 2001, v naši cerkvi ob
10. uri. Žal je to dopoldne deževalo in zato ni bilo mogoce imeti slovesnosti
pred lurško votlino, so pa ljudje lahko spremljali sveto daritev tudi
v dvorani. Po svoje tudi lepo, saj je cerkev sv. Cirila in Metoda v Melbournu
prva slovenska cerkev na avstralskih tleh. Lahko bi rekli, da je kot nekakšen
temeljni kamen slovenskih cerkva v Avstraliji. Sveto mašo je poživljalo
zborovsko in ljudsko petje - mladih in starejših, gospod škof dr. Kramberger
nam je lepo pridigal (njegovo pridigo objavljamo na straneh 198-201).
Ob sklepu smo blagoslovili še spominski mozaik na steni stare kapele s
simbolom praznovanja, delo Lojzeta Jerica. Ta mozaik in tabla z napisom
sporocata: V priznanje vsem slovenskim prostovoljcem v Victoriji in na
Tasmaniji, ob mednarodnem letu prostovoljcev in 50. obletnici slovenskih
franciškanov v Avstraliji. Odkril in blagoslovil slovenski franciškanski
provincial p. Stane Zore, 26. avgusta 2001.
Naj še enkrat zapišem: Ker nisem imel te prilike, da bi vse to mnogo
delo in napore pa tudi srecanja doživljal in spremljal v živo in sedaj
seveda ne morem poimenovati vseh pridnih rok in glav, ki ste ob tem praznovanju
in seveda mnogi že desetletja, od zacetkov verskega in kulturnega središca
v Kew, pridno gradili zidove in živo obcestvo - brez vseh teh "graditeljev"
ne bi bilo ne cerkve ne dvorane ne Baragovega doma ne Doma matere Romane.
Razumete, da je nemogoce vse tukaj zapisati po imenu, cisto mogoce pa
je vse priporociti Bogu po Mariji Pomagaj. Prisrcno se vsem zahvaljujem.
Dela je bilo veliko v kuhinji, dvorani, cerkvi, domu in okolici. Bog je
videl. Bog lonaj vsem!
PATER METOD je v zgodnjih urah srede, 5. septembra 2001, odletel
z melbournskega letališca proti Singapurju, Indiji in nato Sloveniji,
od tam pa cez kakšen mesec naprej v Združene države Amerike, kjer ga caka
odgovorno delo in služenje v Lemontu pri Chicagu. Zahvaljujem se vsem,
ki ste mu vsa štiri leta pomagali. Veliko delo ste opravili. Preprican
sem, da bomo zmogli skupaj nadaljevati poslanstvo in naloge, ki jih pred
nas postavlja življenje. Naša požrtvovalna gospodinja Francka Anžin, poslanstvu
predana misijonarka Marija Anžic in pater Ciril Božic se bomo trudili,
da bo Baraga House še naprej res slovenski dom, kjer bo doma gostoljubje,
da bo 'fletno in domace', kakor je imel navado reci pokojni p. Bazilij.
S skupnimi mocmi, dobro voljo in plemenitimi nameni bomo lahko naredili
še marsikaj dobrega in lepega. Dragi p. Metod, naj Te spremlja varstvo
in mogocna priprošnja Marije Pomagaj, sveta brata Ciril in Metod pa naj
še naprej navdihujeta najino pot. Bog lonaj, ker smo prijatelji. Bog živi!
PRIDIGA MARIBORSKEGA SKOFA DR. FRANCA KRAMBERGERJA
50 - letnica slovenskega dušnega pastirstva v Avstraliji Slovensko
središce sv. Cirila in Metoda v Melbournu, 26. 8. 2001
"Naši rojaki v Avstraliiji obhajajo 50-letnico slovenskega dušnega pastirstva",
je objavil katoliški tednik Družina v maticni domovini. Tudi radio Ognjišce
in tukajšnji mediji so objavili ta dogodek. Zunaj cerkve sv. Cirila in
Metoda in v njej sami vidimo številko 50 - castitljivi jubilej. Obhajati
obletnico ne pomeni samo priznati zgodovinsko resnicnost 50-letnega dogajanja,
ali prirediti lepo jubilejno slovesnost, marvec pomeni mnogo vec: pomeni
priznati, znova odkriti in v zavesti poživiti korenine, iz katerih rastemo
kot ljudje, kristjani in narod bodisi doma ali drugod po svetu. Obhajati
jubilej pomeni cutiti se sestavni del te zgodovine, cutiti se nosilca
verskih, kulturnih in narodnostnih vrednot, zavedati se dolga in hvaležnosti
do vseh, ki so za to versko, kulturno ter narodnostno dedišcino skrbeli,
jo bogatili, da jo neokrnjeno ponesemo preko praga v tretje tisocletje.
Tako jubilej ni le spomin na zgodovinsko preteklost, marvec obveznost
za prihodnost. O tem govori vrsta jubilejnih dogodkov: srecanja s posameznimi
slovenskimi društvi, vcerajšnja akademija, stalna razstava v Baragovem
domu in današnje evharisticno slavje v tej cerkvi sv. Cirila in Metoda.
O prvih kristjanih je zapisano v svetem pismu (Apd 2, 42-47), da so bili
stanovitni v nauku apostolov, bratski skupnosti, lomljenju kruha ali sveti
evharistiji in molitvah.
Bili so enega duha in enega srca. To so bili prvi kristjani: bratsko
obcestvo, zbrano ob oltarju, stanovitno v nauku apostolov, zbrani pri
lomljenju kruha ali sveti evharistiji, enega duha in srca, veselo, preprosto,
pri vseh priljubljeno. In to uresnicujete že 50 let, dragi rojaki, tu
v Avstraliji. Današnje jubilejno slavje na viden nacin to dokazuje. Uresnicuje
se Pavlova beseda: Niste vec tujci in preseljenci, marvec sodržavljani
z mnogimi drugimi narodi v Avstraliji, domacini, a kot kristjani, kot
živa Cerkev slovenskih vernikov v Avstraliji.
Ob tem smo poslušali pomenljive odlomke Božje besede. Najprej se je oglasil
starozavezni prerok Ezekijel. V njegovem casu je izvoljeni izraelski narod
doživljal usodne trenutke svoje zgodovine. Ves narod je bil v sužnosti,
razkropljen kakor ovce brez pastirja. In ko je bila nevarnost za narod
najvecja, je Bog spregovoril po preroku Ezekijelu in napovedal rešitev.
Kakor pastir zbere ovce iz vseh krajev, kamor so se razkropile oblacnega
in temnega dne, tako bo zbral razkropljeno ljudstvo, ga privedel v njihovo
deželo in bo zanje skrbel. "Izgubljene poišcem, razkropljene pripeljem
nazaj, ranjene obvežem, bolne okrepcam, zdrave in krepke obvarujem" (Ez
34, 11-16).
Po drugi svetovni vojni se je nekaj podobnega zgodilo s slovenskim narodom.
Zaradi povojnih dogodkov se je velik del slovenskega naroda razkropil
po vsem svetu. Na tisoce in tisoce Slovencev je bilo pregnanih in izseljenih,
med njimi ste bili tudi vi, ali vaši ocetje in matere. Tu v Avstraliji
ste našli zatocišce. Cerkev je kot mati poskrbela za vas, vas po dušnih
pastirjih, ocetih franciškanih poiskala, zbrala in zacela redno dušno
pastirstvo med vami. Po dolinah, hribih in mestih petega kontinenta vas
je obvarovala pred verskim, duhovnim, kulturnim in narodnostnim propadom.
Upraviceno bomo ob koncu slavja zapeli zgodovinski Te Deum - Tebe, Boga
hvalimo.
Drugi pomenljiv odlomek Božje besede je evangelij, ki smo ga poslušali:
Vi ste sol zemlje! Vi ste luc sveta. Te besede je rekel Kristus svojim
ucencem in jih ponavlja vsem generacijam kristjanom!
Vi ste sol zemlje! Sol ima tri lastnosti:
a) daje se v hrano, kjer se raztopi, iznici, da je ne vidimo, kakor da
je ni,a jo okušamo v vsakem grižljaju.
b)daje hrani okus in naredi, da je hrana užitna; brez soli je vsaka jed
prazna, brez okusa in se cloveku upira; dovolj je samo malo soli in jed
je drugacna.
c) koncno sol varuje jed pred gnilobo, pokvarljivostjo;po soli ostane
hrana zdrava.
V tej primeri spoznamo najprej kristusovo poslanstvo, njegovo vlogo vzgodovini
cloveštva. Bil je sol zemlje, sol vse zgodovine. Z uclovecenjem je postal
nam vsem enak, eno z nami,kakor sol s hrano. S svojo smrtjo na križu se
je popolnoma razdal, iznicil kakor da ga na svetu ni bilo. S svojim vstajenjem
pa je sicer nevidno, vendar ressnicno med nami, na svetu, v vsakem košcku
zgodovine. Prav zaradi te resnicne pricujocnosti ima vsa zgodovina, vsaka
civilizacija, vsaka kultura, vsak cloveški rod, okus po bogu,po kristusu
in njegovem evangeliju.
Brez Kristusa bi bilo življenje prazno, brez prave vsebine, brez smisla,
brez predokusa po vecni sreci. Brez Kristusa bi bil svet kakor jed brez
soli. Toda Gospod je rekel ucencem in pravi nam:Vi ste sol zemlje. Zato
v tej primeri spoznamo tudi svoje poslanstvo, poslanstvo kristjana v svetu.
Kaj spoznamo? -najprej biti moramo v svetu kakor sol v hrani. Ne smemo
bežati od sveta, ne smemo ga obsoditi.Z našo obsodbo svet ne bo postal
boljši. Kristus nas pošilja v svet, da v njem, v družbi v svojem okolju,
v osebnem družinskem in javnem življenju delujemo kot sol, to pomeni da
s svojim kršcanskim življenjem vsemu okus po evangeliju, po Kristusu,
po Bogu.samo tako bomo sodobni svet izboljšali,ga obvarovali pred sodobnim
razpadanjem in gnilobo ali pokvarljivostjo.
Vi ste luc sveta. Ce sol deluje navznoter, v globino, pa luc deluje navzven,
pošilja svetlobo na vse strani, razprši temo in mrak. Tudi luc ima tri
lastnosti:
a) Luc naredi vsako stvar vidno, da jo spoznamo. V temi je vsaka stvar
anonimna, kakor da je ni.
b) Luc omogoca življenje. Kjer ni luci ali svetlobe vse usahne, umre.
Tudi clovek v samici shira.
c) Luc ni namenjena sami sebi. Nobena luc ne sveti sebi, marvec omogoca,
da drugi vidijo in spoznajo, kje so in kam gredo.
Kako nazorno je Kristus s to primero orisal poslanstvo kristjana. Ob
nas kristjanih, iz našega življenja bi morale postati vidne sodobnemu
svetu tiste vrednote, duhovne vrednote, ki jih današnji svet ne vidi ali
noce videti: poštenost, iskrenost, pravicnost dobrota, mir, medsebojno
spoštovanje… ob nas , iz našega življenja bi moral biti viden in spoznaven
evangelij, še vec, sam Kristus kot Bog in clovek. Ljudje želijo dandanes
vse videti in se na lastne oci prepricati o resnici. Tudi Boga bi radi
videli, ne naslikanega, umetniško upodobljenega ali izklesanega iz kamna
ali lesa, marvec radi bi videli Boga v življenju kristjana. In ce to uresnicimo,
potem prinašamo svetu novost, takrat svetimo drugim in živimo za druge.
Nihce ni kristjan samo zase. Kristjani nismo privatniki, obdani z obzidjem
ali visoko ograjo, kristjani smo obcestvo, smo bratska skupnost, v kateri
živimo drug za drugega, smo luc,postavljena na svetilnik, da svetimo vsem,
ki so v hiši, to pomeni v naši družini, v našem okolju, v naši družbi…
Nic lepšega in važnejšega vam, dragi naši rojaki, bratje in sestre ne
morem zaželeti v tem jubilejnem slavju, kakor da ponovim Kristusove besede
iz evangelija: naj sveti vaša luc pred ljudmi , da bodo videli vaša dobra
dela, vašo vero, vašo zvestobo Slovenskim koreninam, slavili pa nebeškega
Oceta (Mt. 5, 13-16).
NAGOVOR PROVINCIALA P. STANETA ZORETA
Slavnostna akademija 25.8.2001
Spoštovani castni gostje, dragi bratje, rojaki, prijatelji, Obhajamo
50-letnico prihoda slovenskih franciškanov med naše izseljence na Avstralsko
celino.
50 let je malo, ce jih postavimo ob vso zgodovino našega naroda in malo
vec kot trenutek v vec kot 1250 letih kršcanstva med nami.
Za vsakega izmed vas pa je the 50 let veliko. Vteh letih ste uresnicili
svoje nacrte, ustanovili ste družine, zgradili domove,videli kako rastejo
vaši otroci in vnuki. Zgodilo se je toliko stvari, da bi mogel vsak med
nami napisati knigo svojega življenja. Zato se danes zahvaljujemo za 50
pomembnih let. Ob tej priliki se želim zahvaliti avstralski državi, ki
je sprejela naše ljudi in tudi naše brate, jim omogocila bivanje in delo,
z eno besedo omogocila jim je prihodnost.
Želim se zahvaliti Cerkvi v Avstraliji, ki je razumela potrebo ljudi
in jim omogocila, da so lahko obhajali bogoslužjev domacem jeziku, saj
ne moreš nikoli tako iz srca nagovoriti Boga kot v jeziku, ki te ga je
naucila tvoja mama.
Želim se zahvaliti avstralskim franciškanom, ki so slovenske franciškane
sprejeli res kot brate in jim na razlicne nacine pomagali, da so mogli
opravljati svoje poslanstvo med rojaki. Hvaležen sem jim za sodelovanje
in podporo, ki nam jo dajejo tudi danes. Zahvaljujem se tudi vsem našim
bratom, ki so sprejeli klic in odšli za njim, ceprav je bilo podrocje
delovanja tako zelo oddaljeno. Pokojnim naj Bog da nagrado, živim naj
daje blagoslov.
Koncno se želim zahvaliti tudi vsem slovenskim rojakom, ki ste našim
bratom pomagali pri zacetnih prizadevaanjih, pa skozi vseh 50 let do naših
dni.hvala vam za zvestobo Bogu, Cerkvi in narodu. Ostali ste kristjani
in Slovenci, ceprav vem, da eeno ne drugo ni bilo lahko.
Zadnji generalni kapitelj našega reda je potekalpod geslom: memoria et
profetra - spomin in preroštvo. Naj bo tudi ta obletnica v podobnem duhu:
hvaležen pogled nazaj in pogumen korak naprej.
IZ KRONIKE dogodkov poroca še p. Metod:
KRSTI:
ALEKSANDER MIROSLAV McGOWAN, rojen 30. januarja 2001, oce Ross McGowan,
mama Silvia, roj. Marusic, botra Margaret McClean in Ivan Powell, kršcen
v naši cerkvi 5. avgusta 2001. JAYAHN FRANCIS DEMARCHI STOLFA, rojen 9.
marca 2001, oce Mark Demarchi, mama Denise Stolfa, botra Diana in Robert
Stolfa, kršcen v naši cerkvi 11. avgusta 2001.
POGREBI: Pri pospravljanju in sortiranju papirjev sem opazil,
da v Mislih še ni bil objavljen pogreb STANKA OGRIZ ki je umrl v St. John
of God bolnici v Geelongu, 3. junija letos. Rojen je bil v Mislinji 16.
oktobra 1936. Ima eno sestro in trinajst polbratov in polsester. Potem,
ko je bil pol leta v Avstriji je leta 1959 prišel v Avstralijo. Najprej
je bival v kampu Bonegila, potem pa prišel v Geelong, kjer se je zaposlil
v tovarni Ford in bil tam zaposlen trideset let. Leta 1960 se je v Kew-
ju porocil z Natalijo Tomšic, doma iz Postojne. V zakonu so se jima rodili:
Doris, Anita in Melisa. V soboto, 2. junija ga je zadela kap in naslednji
dan je umrl. Pogrešali ga bosta tudi vnukinji Tahlia in Bianca in mnogi
prijatelji, posebno na društvu Ivan Cankar Geelong, kjer je bil clan.
Pogrebno sv. mašo sem opravil v St. Thomas Church v Geelongu, pokopan
pa je na pokopališcu v Heightonu. JASON FEKONJA, novorojencek mame Shaewan
Chiaseeha in oceta Zlatka Fekonja, rojen in kršcen v St. Vincent Private
Hospital v Melbournu, boter Frank Fekonja, je umrl tri ure po porodu,
12. julija 2001 v bolnici. Pogrebna sv. maša je bila v naši cerkvi, pokopan
je na pokopališcu v Warrandyte. Zato, da je bil otrok kršcen, se zahvaljujem
staremu ocetu Francu Fekonja, ki me je za krst poklical iz bolnice. Pogrešal
ga bo tudi šestletni bratec Adam. FRANK TERNAR je umrl v Footscray Hospital
22. julija. Rojen je bil 19. novembra 1921 v Turnišcu kot tretji od petih
otrok. Samo najmlajša sestra Ana še živi v Prekmurju. Izucil se je za
cevljarja. Porocil se je 16. februarja v Turnišcu z Marijo Gerkeš iz Gomilic.
V Gomilicah, kjer sta živela, so se jima rodili otroci: Toni, Marija in
Barbara. Od doma so odšli ilegalno v Avstrijo, kjer so bili tri mesece
v kampu, potem pa so marca 1960 prišli z ladjo Sydney v Melbourne, v St.
Albans, k Marijini sestri. Pri sestri so bili tri tedne, svoj dom pa so
si leta1968 ustvarili v St. Albansu. Franc je delal v tovarnah Olympic
General, Olympic Tire in Dunlop. Pred štirimi leti je zbolel in po operaciji
se mu je zdravje izboljšalo. Poleg omenjenih zapušca pet vnukov. Družina
je bila med seboj tesno povezana. Pogrebno sv. mašo sem opravil v cerkvi
Sacred Heart v St. Albansu. Pokopan pa je na pokopališcu Keilor. LUDVIK
TALBEN je umrl doma v Richmondu 6. avgusta 2001. Rojen je bil v Horjulu
29.7.1921, v družini šestih otrok. Mici in Julka živita v Sloveniji, en
brat je umrl, enega so ubili partizani, ena sestra pa je umrla v Beogradu.
Ludvik je bil star tri leta, ko mu je umrla mama. Oce se je še enkrat
porocil, Ludvik pa je šel petleten služit h kmetu. Med vojno je bil pri
domobrancih, zbežal in bil ranjen. Nemci so ga prijeli in ga poslali v
Italijo na okrevanje. Iz Napolija je prišel leta 1950 najprej v kamp Bonegilla,
od tam pa je prišel delat na želežniško postajo na Spencer Street, Melbourne,
kjer je ostal trideset let. Leta 1950 je spoznal Angelo, roj. Ludvik in
1956 sta se porocila. Kupila sta hišo v Richmondu in tam so se jima rodili
otroci Kristina, Frank, in Rozika. Pogrešalo ga bo tudi sedem vnukov.
Pogrebna sv. maša je bila v cerkvi sv. Ignacija v Richmondu, pokopan pa
je na pokopališcu v Springvalu.
ZAHVALA Za vedno nas je zapustil dragi mož, oce, in stari oce Franc Ternar.
Radi bi se od srca zahvalili vsem, ki ste se udeležili rožnega venca in
pogrebne sv. maše ter ga spremili na zadnjo pot, na pokopališce Keilor
in darovali cvetje. Tudi lepa hvala p.Metodu za molitve in cerkveni obred.
Žalujoci: žena Marija, sin Anton, hcerki Marija in Barbara ter vnuki.
Dragi Franc, pocivaj v miru Božjem. 23. avgusta 2001 je v Betlehem Hospital
umrl EDVIN BEMBIC. Rojen je bil 28.3.1931 v vasi Lopar, Bertoki. Leta
1955 je prišel v Avstralijo v Fremantle. Leta 1959 se je porocil z Marijo
Bratina. V zakonu sta se jima rodila sinova Robert in Walter. V Trstu
ima še živo 94 let staro mamo Zofijo, v Sloveniji pa sestro Rinaldo Fikfak.
Molitve zanj je opravil p. Filip Rupnik v ponedeljek, 27. avgusta, naslednji
dan, 28. avgusta, pa je bila pogrebna sv. maša v cerkvi sv. Leonarda v
Glen Waverley in nato pogreb na pokopališcu v Springvale.
+ + +
V prvem tednu mojega služenja v Melbournu smo doživeli tri smrti naših
rojakov in dva pogreba. Dne 30. avgusta 2001 je v bolnišnici Alfred Hospital
v Melbournu umrl RUDOLF JAKSETIC, rojen 28. 8. 1932 v Podgrajah pri Ilirski
Bistrici. Leta 1957 se je v Barriju porocil z Emilijo Iskra iz Zabic in
naslednje leto 1958 sta prispela z ladjo Toscana v Avstralijo. Delal je
kot mizar, nato pa sta skupaj z bratom Hermanom (+1992) in pozneje še
s sinom Williamom imela samostojno gradbeno podjetje. Rudi je imel rad
družino in petje. Bil je clan pevskega zbora Jadran (Planika), zato so
mu ob slovesu zapeli njegovi prijatelji. Pater Metod ga je v bolezni redno
obiskoval in dva tedna pred smrtjo podelil zakramente. Za Rudijem žalujejo:
žena Milka, sin William z ženo Saly in otrokoma Loren in Haryjem, hcerka
Tanja z zarocencem Collinom; v domovini brat Milan in sestre Jolanda,
Malka in Verginija z družinami. Rožni venec zanj smo molili v ponedeljek,
3. septembra, v naši cerkvi ob pol osmih zvecer. Pogrebna sveta maša je
bila v Kew 4. septembra, ob 11. uri in nato pa pogreb na pokopališcu Keilor.
ANTON ŽUŽEK, rojen 23. 1. 1939 v Pivki, je umrl 1. 9. 2001 v Maryborough
Hospital. Pater Filip ga je obiskal in mu podelil zakramente v bolnišnici
v Ballaratu. Za njim žalujejo žena Agnes r. Anderson, otroci Ernest, Angel,
Leo, Rudolf in Ivanka z družinami, 13 vnukov in v Sloveniji sestre Rafka,
Ivanka in Ernesta z družinami. Pogrebno sveto mašo smo imeli v cerkvi
sv. Leona Velikega v Altoni North 6. septembra 2001 ter nato pogreb na
Altona Memorial Cemetery. Po pogrebu Antona Žužka sem hitel v bolnišnico
Western Hospital v Footscray, da bi obiskal MARJANA BUBNICA. Pa mi je
sestra na oddelku 2W povedala, da je sredi dneva umrl (+6. 9. 2001). Werner
Remšnik nam je sporocil smrt prijatelja STANKA PIBERNIKA, ki je umrl 22.
8. 2001 v bolnišnici v Nambour v Queenslandu. Rojen je bil 8. 2. 1922
v Mokronogu na Dolenjskem. Kot mlad fant je bil v Veržeju pri salezijancih.
Ko je izbruhnila vojna, so ga poslali na delo v Avstrijo, potem je bil
nekaj casa pri domobrancih, leta 1945 pa pobegnil v Avstrijo in leta 1950
je prišel v Avstralijo - najprej v Bonegillo ter nato v Melbourne. Delal
je v General Motors, nato je bil racunovodja v tovarni cokolade Nestles.
Porocen je bil s Hrvatico Darinko r. Kabur, doma iz Konjšcine pri Krapini.
Leta 1987 se je preselil v Queensland. Pokopan je bil v Baderin, 23. avgusta
2001.
Naše pokojne priporocamo Božjemu usmiljenju, njihovim sorodnikom pa izrekamo
sožalje.
O LETOŠNJEM OCETOVSKEM DNEVU je setavila lep zapis Anita Fistric. Takole
je zapisala: Letošnji ocetovski dan je bil nekoliko poseben, saj smo v
praznovanje vkljucili tudi naš skupni pozdrav in dobrodošlico patru Metodu
in patru Cirilu, ocetoma našega verskega in kulturnega središca v Kew.
Pater Metod je na zadnjo nedeljo v avgustu omenil pri maši, da bo prihodnjo
nedeljo "pater Metod predala kljuc patru Cirilu". Tisti, ki so bili pri
maši, so resnicno doživeli, ko je p. Metod podaril p. Cirilu velik, tricetrt
metra dolg kljuc. Mašo so oblikovali mladi, zato je bilo nekaj vec anglešcine
- petja in branja. V dvorani pa so skupine našega središca pripravile
lep program. Pater Metod je sestavil te skupine, da je v središcu vec
življenja in predstavniki teh skupin so se p. Metodu zahvalili za njegov
trud in vodenje središca v zadnjih štirih letih. Patru Cirilu pa smo vošcili
dobrodošlico in mu obljubili podporo za naprej. Cistilci so uporabili
priložnost in vprašali za povišanje place, ker je bila do sedaj cena nic,
za naprej pa upajo za precej vec - pa naj bo velika nic, so dejali. Molitvena
skupina je pripravila molitev, otroci Slomškove šole so priceli program
s pesmijo Silver balloons, pevski zbor je zapel, Melissa Bratina in Chrissy
Mesaric sta zaigrali na piano, Pastoralni svet in Kulturni odbor pa sta
pripravila igro Kmet in fotograf. V imenu Misli in tecaja za odrasle je
Draga Gelt precitala lepo misel. Anamarija Cek je prebrala svoj zapis
o ocetu, folklorna skupina, ki so jo z navdušenjem oblikovali in sestavili
sami mladi, je zaplesala nekaj lepih plesov. Mladi so tudi še zapeli.
Ob sklepu so clanice Društva sv. Eme pripravile še veliko torto, kjer
sta bila dva zemljevida Avstralije. Na cokoladni Avstraliji je bilo letalo,
ki odhaja - za patra Metoda in na drugi helikopter za patra Cirila, ki
prihaja. Na koncu smo ju obdarili. S šopkom pa smo pozdravili tudi misijonarko
Marijo Anžic, ki je prišla na delo v naše središce. Potem smo se veselili
in clanice Društva sv. Eme so vsem razdelile torto.
|