BOZICNI PRAZNIKI: S praznikom Gospodovega darovanja v
templju smo uradno zakljucili božicne praznike, vendar naj bi božic trajal
skozi vso leto. S podobo Marije Pomagaj po družinah, z molitvijo rožnega
venca, litanij in s petjem so družine in posamezniki pricakali praznike.
Za polnocnico se vedno zbere precej vec rojakov kot navadne nedelje, takrat
vidimo tudi neznane obraze, ki si vsaj za praznike želijo v slovensko
cerkev, saj naše božicne pesmi marsikoga spomnijo na mlada leta, ki jih
je preživljal v Sloveniji. Zaradi pehanja za boljšim standardom je marsikdo
pozabil na Cerkev in Boga, toda ne popolnoma. Božicne pesmi in polnocnica
jih spet privabi v slovensko cerkev. Za novo leto 2001 smo se zbrali kot
ob nedeljah k sveti maši s prošnjo za božji blagoslov in varstvo v novem
tisocletju. Ce ravno so bili nekateri od neprespane noci utrujeni so mnogi
prišli k maši. Po maši pa smo imeli družabmo srecanje in ob mrzli kavi,
pršutu in potici preganjali macka.
NADŠKOFOV OBISK Praznik našega zavetnika svete Družine
smo obhajali 7. januarja. Letos je bil na zadnjem pastoralnem obisku adelaidski
nadškof Lenard Faulkner, 3. decembra gre v pokoj. Ob srecanjih z nadškofom
se je zbralo izredno veliko ljudi, posebej otrok. Vsako leto jih nadškof
ob obisku blagoslovi. V procesiji so ga v cerkev spremljali otroci in
trije kralji. Na zacetku maše ga je pozdravila v imenu pastoralnega sveta
in skupnosti Rosemary Poklar, cvetje pa mu je izrocila Nikole Frei. Med
mašo so otroci za darovanje s prižganimi svecanimi spremljali tri kralje
Ivija, Daniela in Nathana, ki so prinesli nadškofu darove; kruh vino in
pršut - Kristijan pa je z izbranimi besedami povedal o pomenu treh kraljev
v naši slovenski tradiciji. Po maši se je Ivan Legiša, clan našega pastoralnega
sveta, zahvalil gospodu nadškofu za obisk in spodbudne besede in ga kljub
upokojitvi povabil naj nas še obišce. Po koncani maši je nadškof blagoslovil
otroke, nato smo naredili skupno fotografijo in se preselili v dvoranico,
ki je bila tokrat premajhna, na kosilo in se zadržali vse do treh popoldne.
Torto, ki smo jo pripravili našemu visokemu gostu, pa je odnesel seboj,
da jo bo razrezak v družbi svojcev. Hvaležni smo gospodu nadškofu za prijazne
obiske v naši skupnosti. Upajmo, da bo novi nadškof rad prišel med nas.
SRECANJE UPOKOJENCEV Na praznik Gospodovega darovanja
smo imeli srecanje z upokojenci. Najprej smo se zbrali k sveti maši -
zbralo se nas je nad štirideset. Po maši smo se preselili v dvoranico
kjer smo imeli družabne igre. Tombola je nadvse prijetna igra in smo ves
dobicek zbrali za našega misijonarja P. Pepija, tudi za hrano smo poskrbeli.
Pecenje in krofe je pripravila Marija Novak, Pavla Celigoj in Marija Pahor
sta pripravili solato, Milan Celigoj pa je bil za žarom in okusno spekel
cevapcice. Kljub temu, da je bilo zunaj peklensko vroce, nam je bilo v
dvoranici prijetno hladno zaradi hladilnih naprav, ki jih je kupila in
darovala Gospa Štefka Kotnik. Zato smo ji res iskreno hvaležni, naj ji
Bog poplaca za dobroto!
NA DEŽELI Ob koncu januarja sem odšel z Jožetom in Marijo
Vuzem na Jug, v Penolo k Francu in Mariji Prelc. Že vrsto let sta me vabila
naj pridem za par dni na njuno farmo. Pa je vedno bilo delo in nikoli
casa. Letos sta pa Jože in Marija rekla, da ju moram obiskati. V nedeljo
popoldne smo se podali na pot proti Penoli. Zapušcali smo onesnaženo Adelaido
in se vozili skozi pašnike in farme proti Penoli, skozi nove vinograde,
kjer je vse cudovito zeleno. Zgodaj zvecer smo se ustavili pri gospe Štefki
Premrl, ki je z nami odpotovala k Prelcevim. Na kmeckem dvorišcu, obdanim
s velikimi in lepimi cipresami, nas je pricakal gospodar Franc z ženo
Marijo, z jato kokoši in dvema psickama . Po prisrcnem prijateljskem stisku
rok in kratkem klepetu in ogledu kaj vse je na dvorišcu so nas povabili
k vecerji. Name je napravilo globok vtis, ko je gospodar Franc pred vecerjo
pobožno in resno zmolil Oce naš in Zdravo Marijo za blagoslov. Redki so
primeri, ko gospodar zmoli na zacetku obeda in se ne sramuje. Naslednji
dan sem tudi kmetoval s Francem, saj sva odšla oziromna se odpeljala k
živini in kot pravi gospodar jo je dohranil s suhim senom, kljub temu,
da so živali imele še veliko paše. Medtem pa je gospodinja Marija pripravljala
kosilo. Popoldne pa sva se s Francem odpeljala na njegovo prvo kmetijo
kjer je pricel uresnicevati svoje sanje. Kot mnogo mladih slovenskih fantov
je tudi Franc Prelc prišel za boljšim kosom kruha v Avstralijo. Vendar
je kmalu uvidel, da je treba trdo delati, ce hoceš kaj imeti. Najprej
je delal pri kmetu, ponudila se je prilika in si je kupil pravi avstralski
buš. Cez dan je delal na kmetiji, proti veceru je odšel na svoje posestvo
brez vode, brez strehe, brez strojev. Cistil je, kopal in krcil gozd,
proti koncu pa je že zmogel, da je najel buldožerja in z njim cistil,
skopal jame, postavil stebre, napeljal žico...Tako je pocasi pripravljal
dom za živali. Pri vsem delu in marljivosti pa je cutil, da je sam. Poiskal
si je družico, ki je prišla iz Italije in so se jima ob trdem delu rodili
trije otroci: Jože, Judi in Erick, ki kmetuje na domaciji. Ob trdem delu
je prišla bolezen in žena je zbolela in bila dolga leta tako bolna, da
je vse gospodinjsko delo na kmetiji padlo na Franceve rame, pomagali so
mu pa dorašcajoci otroci. Pred leti je postal vdovec in si po nekaj letih
vdovstva poiskal sopotnico Marijo, roj. Polanec. Nekaj casa sta še bila
na kmetiji nato sta se umaknila na malo kmetijo ki meri prek 200 akrov.
Tu uživata in sta hkrati še vedno pridna kot mravlji. Ko prisluhnete Francevi
življenski pripovedi, obcudujete pridne in poštene roke in njegovo ženo
Marijo, ki z vso pridnostjo, kakor svetopisemska Marta, skrbi za domacijo
in moža. Povprašal sem jo: Gospa koliko kokoši pa imate? Pravi da okoli
sto in ducat gosi in lep vrt. Franc pa lepe ovce in govejo živino za meso.
Ko mi je Franc razkazoval kmetijo me je zanimal star traktor, ki še vžge
na metek ali pa na zvitek papirja. Ceravno je star, da rezervnih delov
ni moc dobiti, še vedno dobro služi . Cudoviti so bili dnevi v Penoli,
na kmetiji Franca in Marije Prelc. Koliko žuljev, koliko znoja je bilo
prelitega , kdo bi vedel, samo Bog in Franc. Ko vcasih opazujem mlade,
si mislim, da vse premalo cenijo delo pridnih rok svojih staršev. Odhajal
sem z globoko hvaležnostjo in spoštovanjem do mojih gostiteljev. Bog povrni
in naj še naprej rosi na vaju božji blagoslov in varstvo!
p.Janez
|