KRIZEM AVSTRALSKE SLOVENIJE

Bert Pribac: Bronasti tolkac in druge pesmi

FRANCE FORSTNERIC

Ocena knjige "Ontološko pojmovano izseljenstvo" je zapisal Matjaž Kmecl v spremni besedi k pesniški antologiji Prozorni ljudje (1990) avstralskega Istrana (in zdaj spet istrskega Avstralca) Berta Pribca. Ceprav je opredelitev široka, je natancna, glavna crta Pribcevega pesništva. Ko sem decembra 1982 kot predstavnik Društva slovenskih pisateljev in novinar Dela obiskal slovenske rojake v Avstraliji, sem že ob pregledovanju gradiva uvidel, da moram biti pozoren zlasti na naslednje pesnike: Berta Pribca, Jožeta Žoharja, Petra Košaka, Pavlo Gruden in Danijelo Hliš. Avstralski literarni krog je imel Pribca absolutno za prvega pesnika, saj je bil njegov Bronasti tolkac tudi prva knjiga slovenskih izseljencev, ki je 1962 izšla na peti celini. Osemnajst let pozneje ostajajo razmerja podobna, zdomska literatura je že dokaj pregledna. Izdaj, zapisov in študij je že toliko, da je opomba v letošnji Caprisovi izdaji Pribcevega pesniškega izbora Bronasti tolkac in druge pesmi, ceš, da je Pribac rojakom še premalo znan, najbrž bolj dramilo istrskim domacinom. Tudi Pribcevo pesništvo je najbrž zaslužno, da slovenski pesniki v Avstraliji že 40 let po svoje (z 'ontološko pojmovanim izseljenstvom') ažurno sledijo raznolikim sodobnim pesniškim tokovom v matici. O tem nas poleg vedno znova svežega Pribcevega pesništva prepricajo tudi neverjetni umetniški napredek sydneyjskega Prekmurca Jožeta Žoharja (kar so pokazale nedavne objave v Sodobnosti) pa za zdmoske razmere zelo modernega, žal prezgodaj pokojnega Mariborcana Petra Košaka v Melbournu, in ne nazadnje zavidljiva pesniška in literarno organizatorska vitalnost Pavle Grudnove. Stikov z maticno poezijo ne omenjam s kakšnimi morebitnimi ideološkimi namigovanji, ampak zavoljo problemov, ki sem jih v Veceru izrazil ob izidu pesmi Vladimira Kosa, nadarjenega pesnika in slovenskega duhovnika na Japonskem. Ti problemi, ki so najbrž aksiomi tudi za zdajšnje in bodoce naše literarno izseljenstvo, so nevarnost, da se zdomsko pesništvo iz teh ali drugih vzrokov (v najbližji preteklosti predvsem ideoloških) getoizira, s tem pa 'postara' zaradi zanemarjenega nujnega nenehnega živega stika z domacim pesniškim jezikom in sploh nacinom pesniškega estetskega spoznavanja. Ob Pribcu tako razmišljanje govori avstralskemu Istranu v prid, ker je dober zgled ne le avstralskemu slovenskemu literarnemu krogu, ampak književnemu zdomstvu sploh. Ta problem bo najbrž ostal tudi v prihodnjem književnem izseljenstvu, saj globalizacija in vkljucevanje Slovenije v evropske in svetovne povezave najbrž izseljenstva ne bosta omejila, marvec kvecjemu pomnožila (seveda najbrž ne vec iz nazorskih, ampak bolj 'civilnih' razlogov). Naj mi prijatelj in vrstnik Pribac (roj.1933), s katerim sva neko avstralsko decembrsko poletno noc v njegovi gostoljubni hiši (baje jih je v 40-letnem izseljenstvu zgradil kar nekaj) v Canberri premlevala slovensko poezijo do zore, ne zameri, ce pišem tu bolj porocilo kot estetsko kritiko. V obravnavanem primeru je to neizbežno, ker je za presojanje in sprejemanje zdomskega pesništva tako pri nas kot na tujem, kjer nastaja, pomembno, kakšno literarno popotnico je avtor prinesel iz domovine in kako jo je ustvarjalno razvijal dalec od doma. Bert Pribac je zacel pesnikovati kot koprski dijak in potem študent primerjalne književnosti v Ljubljani, spominjamo se ga zlasti iz Mladih potov. Pisal je ekspresivno poezijo s prvinami impresionizma in intimizma, vse troje je bilo takrat v slovenski liriki v modi. Vendar je že v Bronastem tolkacu, ki je še zmeraj vrh njegovega ustvarjanja (ceprav je tudi V kljunu golobice (1973) v najlepšem pomenu liriziral svojo pisavo), razvil izrazito samosvojo, možato razlicico eksistencialne pesniške estetske spoznave in njene ubeseditve. Pomena Bronastega tolkaca so se zavedali tudi izseljenci v Argentini, saj je Tine Debeljak imel to delo za zgodovinsko in literarno pomembnost. Po njegovem je "smisel te pesniške zbirke v modernem pesniškem slogu in filozofskem iskanju smisla bivanja v tem kaoticnem svetu duha." Pribceva svojskost se napaja iz neizcrpne istrske ljudske umetniške dedišcine in avtorjevega odlocanja za življenje (kot bi rekel Marijan Kramberger), namesto za esencializme, konceptualizme in druge izme. Razdalja med življenjem in upesnjevanjem ali "transferom življenja v poezijo", kot se je ob Prozornih ljudeh izrazil Matjaž Kmecl, je pri Pribcu kratka in neposredna. Ce k temu prištejemo še Pribcevo jezikovno imaginacijo in metaforiziranje v nazornih jezikovnih slikah, ki mestoma mejijo že na haikuje ali celo aforisticno izražene pesniške misli, dobimo pristnega Pribca, cigar poetiko bi se dalo primerjati z naivnim slikarstvom. Tako vidi pesnik tudi samega sebe: "Mislil sem si vedno, da imam bogato dušo in neko prirodno odkritost, ki meji že skoraj na otroško naivnost." Vezanih oblik skorajda ne uporablja, ritme in melodije pa kdajsibodi obogati s skritimi rimami in asonancami ali kot sem jedrnato zapisal: "Pribac razvija dognan pesniški izraz na osnovi slovenske starejše, pa tudi sodobne pesniške kulture, oboje pa skuša oplajati z angleško pesniško izkušnjo" (Delo, 19. 5. 1983). Med avstralskimi Slovenci je bil Pribac tudi formalno med najbolj izobraženimi, saj je v vselitveni deželi dosegel magisterij iz bibliotekarstva in bil knjižnicar v državnem ministrstvu za zdravstvo v Canberri. Ontološkosti njegove poezije si brez izobrazbene kulture ne bi mogli predstavljati. Knjiga je izšla pri Caprisu - društvu za oživljanje starega Kopra.

O novi knjigi Cilke Žagarjeve

Goodbye Riverbank

Jozica Gerden, Mildura, Victoria

Naša rojakinja in nadarjena pisateljica Cilka Žagarjeva iz daljnega Lightning Ridgea nas vedno znova preseneca. Neutrudljiva je v svojem delu v okolju, v katerem živi, kjer se razdaja za druge in bogato ustvarja. V letu 2000 je izdala izredno pomembno zgodovinsko knjigo bogatih pripovedi resnicnih ljudi z naslovom Goodbye Riverbank, v kateri je zbrala življenjske zgodbe štiridesetih domorodcev plemena Barwon-Namoi. Knjiga je izšla pri založbi Magabala Books v Broomu v Zahodni Avstraliji. Zbirka pripovedi domorodcev je sestavljena iz dvanajstih poglavij. Predstavi nam pripovedi ljudi o prihodu prvih belih priseljencev iz Evrope v širne predele oddaljene Avstralije. Ganljive so bolece pripovedi o njihovem izkoreninjenju in pregnastvu iz bogatega obrežja rek ter nasilnega odvzema njihove zemlje, kateri so pripadali skozi tisocletne rodove in jih je zadovoljivo preživljala prek štirideset tisoc let. Ko je Anglija kolonizirala novo zemljo Avstralijo, je izdala tudi zakon, da se domorodce primerno zašciti in podredi njihovim zakonom. Resnicna dejstva za obstoj in preživetje pa so bila žal drugacna. Beli priseljenci so se bali spretnih domorodcev, Aborigini pa belih vojakov s puškami. V tem casu je bilo ubitih vec deset tisoc domorodcev, ki še danes cakajo na spomenik in prizanje za obrambo svoje lastne dežele. Vlada je ustanovila rezervate in misijone, kamor je naselila domorodce, da jih je lažje imela pod kontrolo, za njihove otroke pa ustanovila misijonske šole, da bi jih vzgojila po svoje. V casu druge svetovne vojne je vlada vpoklicala v vojno tudi mnoge mlade in sposobne Aborigine, ki so se hrabro in tovariško borili z ramo ob rami skupaj z evropskimi vojaki in ni bilo cutiti nobenih privilegijev ali rasizma. Po koncani vojni pa so bili z zemljo nagrajeni le beli vrnjeni vojaki, medtem ko Aborigini niso imeli pravic do teh privilegijev. V zameno za razlastitev in krivicno 'delitev zemlje', so smeli delati kot hlapci z živino na obširnih posestvih. Niso se pritoževali, saj je bilo tako tudi zanje dokaj dobro preskrbljeno. Vrnili so se lahko na domaca obrežja rek, naucili so se delati, se uvajali v evropski nacin življenja ter si ustvarjali ugledne in številne družine. Tudi za njihove otroke je bilo preskrbljeno v misijonih. Ker je bilo obcutno pomanjkanje evropskih žena, so se množicno rojevali mešani otroci dveh ras in kultur. Mnogi beli ocetje so se sramovali svojih mešanih otrok in so jih radi prepustili misijonom, kljub temu, da pogostokrat niso upoštevali želja njihovih mater. Mnoge domorodske matere pa so zaradi alkoholizma zapustile svoje surove može in celo otroke ter si ustvarile novo življenje. Iz tega casa izvirajo ganljive zgodbe o 'ukradenih otrocih'. Aborigini so bili lastnina države, brez vsakih pravic. Pravice so bile odvzete tudi njihovim starešinam in razveljavljeni so bili njihovi dobro preizkušeni zakoni; svecani obredi njihove naravne kulture so izgubili svoj izvirni pomen. Kmalu je tudi njihova mladina zgubila spoštovanje do svojih nekdaj visoko uglednih starost - 'Tribal Elders'. Leta 1965 je prišel v Walgett znani aktivist in borec za enakopravnost domorodcev, pokojni Charles Perkins s skupino Freedom Riders in povzrocil razdvojenost med domorodci samimi. Domorodci so koncno dobili pravico, da lahko enakopravno z drugimi pijejo v lokalni pivnici. Zaupanje in dobri delovni odnosi med farmarji in domorodskimi delavci so bili pokvarjeni. V dobrih starih casih so se Aborigini ucili delati na delu, danes potrebujejo šole in certifikate, ki jih prav težko dobijo. Dobili so zakon priviligiranih domorodcev, zato je naenkrat postalo celo popularno in osebno koristno biti Aborigin. Mladi so se po vzoru svojih staršev zaceli predajati alkoholu in zahajali vse globlje v pogubo in kriminal. Vlada danes potroši ogromno denarja, da domorodce vzdržuje s socialno podporo, da jim ni treba iskati dela. Hiše in zemlja, kjer živijo, so državne; nic ni njihova last, zato ne poznajo vec spoštovanja do lastnine. Ustanovljene so mnoge organizacije, ki se ukvarjajo z domorodci, pa obstajajo le zato, da izpolnjujejo voljo vlade. Izvoljeni in zaposleni hitro pozabijo, zakaj so bili izvoljeni, gre jim za prestiž in ugodno osebno življenje. Vlada želi, da se domorodci odselijo v mesta in se pomešajo v multikulturno skupnost; brez medsebojne komunikacije pa se razbijajo njihove rodovne skupnosti. Beseda Aboriginal je bila nekdaj sladka in dobra beseda, ki je pomenila 'pripadanje zemlji', danes je postala umazana beseda. Ljudje pravijo, da se preteklosti ne da spremeniti, pa to ne drži. Zboljšaj današnji dan in že jutri bo preteklost lepša! Pisateljici Cilki Žagar iskreno cestitam k vnovicnem uspehu ob izdaji njene že cetrte knjige Goodbye Riverbank, ki je polna bogate zgodovinske vsebine. 'Aboriginski mit' je razkrit in cudovito prikazan v njihovih pričevanjih in iz njihovih izkušenj.

Jozica Gerden, Mildura, Victoria

OGLASI

Iščem inteligentnega prijatelja do 68 let. Daljava naj vas ne moti. Mojo telefonsko številko dobite v uredništvu Misli.

Lep in srecen naj vam bo vsak dan

Toncki Plesnicarjevi

Marcela Bole, Melbourne, Victoria

Pred osemdesetimi leti se je ta zlata duša rodila,

tri lepe sinove muzikante vzgojila.

Videla bogate in revne dele sveta,

zdaj je že dolgo v Avstraliji doma.

Slovenski skupnosti od zacetka pomagala,

v narodni noši z avbo ponosno Slovenko kazala.

Še in še kjer je treba rada pomaga,

slovenska skupnost ima Toncko rada.

Zato ji želimo samo lepe zimske dni,

brez trpljenja zadnjo uro ucakati;

ucakati vnuke porocene v objemu dobre žene:

pravnuke, pravnukinje nasmejane v objemu stare mame.

Živela Toncka, kol'kor kapljic tol'ko let

Bog vam daj na svet živet

Zahvala

Iskrena hvala vsem za izreke sožalja, molitve in pomoc ob nenadni izgubi dragega brata in strica Nikota Prajdica; patru Metodu za besede tolažbe in pogrebno sveto mašo v Kewju in patru Valerijanuza molitve in pokop na Zlati obali. Vsem Bog placaj. Hvaležni brat Miro, sestra Jana Ceh z družino

VELEPOSLANIŠTVO RS, CANBERRA, ACT

Odškodnina za prisilno in suženjsko delo Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije nas je obvestilo, da je 11. Avgusta 2000 stopil v veljavo zakon o skladu za odškodnino za prisilno in suženjsko delo v casu nacizma v Nemciji. Pogoj za vložitev zahteve za odškodnino ni državljanstvo ampak kraj stalnega bivanja na dan 16. februar 1999. Tako lahko vsi Slovenci, živeci v Avstraliji vložijo svoje zahtevke oz. dobijo dodatne informacije na: IOM International Organization for Migration 4th Floor, Colonial Building 161 London Circuit Canberra ACT 2601 Poštni naslov: P.O. Box 1009, Civic Square 2608, Canberra, ACT Telefon: 02 6257 1173 ali 02 6249 1583; fax: 02 6257 3743 Email: mail@iom.int Poudarjamo, da je treba zahtevke vlagati na tem naslovu in ne na veleposlaništvu. Zadnji rok za oddajo zahtevkov je 11. avgust 2001.

Obvestilo

Na Sticišcu avstralskih Slovencev (http://www.glasslovenije.com.au/video/domacifantje.htm) si lahko prvic ogledate tudi video. Za zdaj so to trije odlomki iz oddaje Domaci fantje. Fante je Florjan Auser posnel v Wollongongu ob izidu njihove zgošcenke, sam pa je tudi opravil zahtevni proces prenosa videa na spletne strani.

Obvešcamo vas, da v tem casu poteka vpis za študij na slovenskih visokih šolah. Kandidati, ki se želijo v letu 2001/2002 vpisati v prvi letnik dodiplomskega študija v Sloveniji, morajo prvo prijavo oddati do 8. marca 2001. Prijavo lahko oddajo na spletni strani www.vpis.uni-lj.si, ce se vpisujejo na ljubljansko univerzo, ali na naslov www.vpis.uni-mb.si, ce se vpisujejo na univerzo v Mariboru. Na obeh spletnih straneh so objavljeni tudi pogoji vpisa na oba visokošolska zavoda. Kandidati za študij morajo do navedenega roka poslati na enega od zgornjih naslovov sledeca dokazila: - overjeno kopijo spricevala o zakljucenem srednješolskem izobraževanju; - overjeno fotokopijo spricevala zadnjih dveh letnikov srednješolskega izobraževanja; - nostrifikacijsko odlocbo ali potrdilo o nostrifikacijskem postopku; - potrdilo o državljanstvu ali overjeno fotokopijo potnega lista; - potrdilo o aktivnem znanju slovenskega jezika, ce kandidat ni zakljucil šole s slovenskim ucnim jezikom; - zdravniško spricevalo, izdano s strani kateregakoli zdravnika v Sloveniji; - kratek življenjepis. Nostrifikacija (priznavanje tujega spricevala): Vlogo za nostrifikacijo spriceval lahko zainteresirani dobijo na Veleposlaništvu R Slovenije v Canberri ali na spletnih straneh www.mss.edus.si ali po tel. +386 1 47 85 390. Informacije o pogojih študija za kandidate iz zdomstva in nekatere druge koristne informacije o študiju v Sloveniji so dosegljive tudi na spletni strani: http://stipend.mss.edus.si.

Novice iz Kraljicine dežele

Nekateri menijo, da se je tretje tisocletje zacelo z novim letom 2001. Ob tem prelomnem casu nas je v Queenslandu obiskal pater Filip Rupnik. Najprej je imel slovensko sv. mašo na Gold Coastu, nato pa v nedeljo na silvestrovo v dvorani društva Planinke, katera je bila za ta cas spremenjena v bogoslužni prostor. Ker je pri nas obisk slovenskega duhovnika bolj redko, je bila ta sveta maša božicna z božicnim petjem in obenem kot zadnja sv. maša v preteklem stoletju tudi zahvalna daritev za prejete darove. Po maši smo nadaljevali z domacim silvestrovanjem, kjer smo si izmenjali vošcila in se v domaci družbi razvedrili. Gospodinje - odbornice so nam pripravile dobro smorgasboard vecerjo. Za to priliko smo lahko videli nove slike Marije Pomagaj na našem znamenju - kapelici, po zaslugi patra Valerijana, ki nam jih je v ta namem poslal in blagoslovil, za kar mu prav lepa hvala, saj so prvotne po osmih letih mocno obledele na avstralskem soncu. V torek, 2. Januarja, pa je pater Filip obiskal še soncno obalo - Maroochidore, kjer je bila tudi sv. maša v cerkvi Stella Maris in srecanje z rojaki na domu Marjana Laukota. Z obiskom slovenskega patra nam je bilo mogoce praznovati božicne praznike v domacem kršcanskem vzdušju. V Mislih rad precitam arhivarski dopis Veronike Ferfolja, ki se tudi po svoje trudi, da bi dopolnila pomembne vrzeli naše zgodovine. Med nami je navada, da se najvec brigamo le za lepši jutri, ceprav nas vera uci, da je najpomembnejši cas za nas danes - sedanjost. Iz preteklosti pa se lahko ucimo kako jo živeti. Torej so lahko arhivi pomembni ucitelji za sedanjost in prihodnost. Dober primer shranjenega arhiva je viden v knjigi oz življenjepisu Janeza Puha, izumitelja in tovarnarja, po katerem so znani že prvi avtomobili in motorji znamke PUCH. Samo s pomocjo shranjenih dokumentov jim je uspelo zbrati vse podatke o Janezu Puhu, ki pricajo o domacinu doma iz Sakušaka (blizu Gomile) v fari sv. Lovrenca sredi Slovenskih Goric in jih predstaviti v lepo dokumentirani in ilustrirani knjigi ter tako dokazati, da je bil Janez Puh naš rojak iz naših krajev. Doslej je bil znan javnosti le kot Johan Puch, avstrijski industrijalec. Brez dobro urejenega arhiva bo tudi naša slovenska zgodovina v Avstraliji nepopolna in pomanjkljiva. Tudi tukaj v Brisbanu se pocasi zgodovina slovenstva dopolnjuje. Pri tem se zahvaljujem predvsem Mileni Brgoc, ki mi je poslala številne kopije clankov in obvestil iz MISLI od leta 1954 do 1959. Ta porocila govorijo o pomembnih dogodkih tukajšnjega življenja brisbanske skupnosti, družin in posameznikov, kot tudi o prihodu prvega slovenskega duhovnika patra Pivka v Brisbane, kjer je imel (tudi po trditvah že starejših rojakov) prvo slovensko sv. mašo 21. oktobra 1956 v Marijini cerkvi South Brisbane. Brisbancani so že takrat z veliko udeležbo in veseljem sprejeli slovenskega franciškana. Fotografijo tega pomembnega dogodka (brez datuma) mi je poslal Jože Košorok in je sedaj v arhivu verskega središcu v Kewju. Zdaj vemo tudi za zgodoviski datum. Prosim vsakogar, ki ima še kakšno fotofrafijo ali informacijo glede naše preteklosti, naj mi sporoci, da tako skupaj dopolnjujemo naš arhiv. Prejmite lepe pozdrave iz Kraljicine dežele

Mirko Cuderman, Mt Mee, Old