UVODNI CLANEK

Jubilejno leto slovenske Cerkve v Avstraliji

Tone Gorjup

Na carigrajski dvor so prišli leta 862 odposlanci moravskega kneza Rastislava in prosili cesarja Mihaela, naj jim pošlje misijonarje, ki bodo oznanjali evangelij v domacem jeziku. V prošnji so posebej poudarili, da naj bi misijonarji poznali govorico ljudi tistih krajev. Že naslednje leto sta k Moravanom prišla solunska brata Ciril in Metod. Njuna naloga ni bila pokristjanjevanje, saj so bili ljudje vecinoma že kršceni, pac pa sta prevajala bogoslužne knjige v njihov jezik in pripravila temelje za krajevno Cerkev s slovanskim bogoslužnim jezikom.

Ko je 29. novembra leta 1947 v pristanišce Fremantle v Zahodno Avstralijo priplula ameriška tovorna ladja z begunci iz Evrope, je ta celina postala cilj številnim Slovencem, ki so v taborišcih v Italiji, Avstriji in Nemciji cakali na obljubljeno deželo. V nekaj letih se jih je v Avstraliji naselilo vsaj dva tisoc, vendar je bil to šele zacetek. Nova domovina jim je dala kruh in streho nad glavo; pogrešali pa so starše, slovensko besedo, pesem, knjigo in tudi duhovnika. Iskali so stik s prijatelji in znanci, s katerimi so delili usodo begunstva in prosili za to in ono. Nekateri so poznali verski list Ave Marija, ki je med Slovenci v Ameriki skrbel za utrjevanje verskega življenja in narodne zavesti. Prav prek njega so zaceli iskati duhovnika, ki bi jih nagovarjal in spodbujal v domacem jeziku. Tako je Stanko Šubic iz Adelaide na uredništvo med drugim pisal: ..."Zdaj smo Slovenci raztreseni po vsej Avstraliji in naša najvecja težava je v tem, da nimamo niti enega slovenskega duhovnika." Prošnje je dobival tudi škof Gregorij Rožman, ki je takrat bival v Clevelandu in z veliko vnemo skrbel za slovensko Cerkev po svetu.

Razmere v Avstraliji, zlasti v Sydneyju, je škofu Rožmanu prvi podrobneje predstavil Gorazd Jože Cuješ. Tako je škof najprej njemu sporocil novico, da bodo dobili duhovnika. V pismu, ki ga je 17. avgusta 1950 poslal iz Clevelanda, je zapisal: "Vi ste mi prvi dali podatke o slovenskih imigrantih v Avstraliji, zato Vam sporocam, da se je posrecilo dobiti dva slovenska duhovnika za Avstralijo. Sta to franciškana p. Klavdij in p. Beno, oba iz Dachaua, ki sta že nekaj casa tu v USA in znata že nekaj anglešcine. Kje bosta se naselila, se bo šele videlo na licu mesta, kjer bo bolj potrebno, ponudb imate vec. Ako ne pride vmes kakšna svetovna politicna ovira, bosta zacetkom oktobra mogla odpotovati. Spremljajo ju naše najboljše želje in molitve, da bi mogla za Slovence in morebiti Hrvate mnogo storiti. Pozdrav in blagoslov!"

Zaradi dolgotrajnega urejanja dokumentov se je prihod p. Klavdija Okorna in p. Bena Korbica precej zavlekel. Na poti pa ju je spremljala Marija z Brezij. Na njen praznik, 24. maja 1951, sta se odpravila na pot prek oceana in dva dni zatem pristala na letališcu v Sydneyju.

Tako kot solunska brata Ciril in Metod med Moravani, sta tudi p. Klavdij in p. Beno postavila temelje slovenski Cerkvi v Avstraliji. Ker letos mineva petdeset let od njunega prihoda, bo konec meseca avgusta potekala zunanja slovesnost v spomin na ta dogodek. Praznovanja pa bi lahko potekala dalj casa. Patra sta v Sydney prispela 26. maja 1951, prva številka Misli je izšla 25. januarja 1952, rojaki v Melbournu so se zbrali k prvi slovenski maši v aprilu 1952, Slovenci v Adelaidi pa dober mesec dni zatem. Na vse te dogodke bi se lahko spomnili z "jubilejnim letom" avstralskih Slovencev.

Naj bo to leto zahvale Bogu, ki že pol stoletja po duhovnikih vodi slovensko Cerkev v Avstaliji. Hvaležnosti za prejete milosti naj se pridruži prošnja, da bi naša skupnost tudi v prihodnje ostala zvesta Kristusu, slovenski besedi in dedišcini staršev.