Jubilejno leto slovenske Cerkve v Avstraliji
Tone Gorjup
Na carigrajski dvor so prišli leta 862 odposlanci moravskega
kneza Rastislava in prosili cesarja Mihaela, naj jim pošlje misijonarje,
ki bodo oznanjali evangelij v domacem jeziku. V prošnji so posebej poudarili,
da naj bi misijonarji poznali govorico ljudi tistih krajev. Že naslednje
leto sta k Moravanom prišla solunska brata Ciril in Metod. Njuna naloga
ni bila pokristjanjevanje, saj so bili ljudje vecinoma že kršceni, pac
pa sta prevajala bogoslužne knjige v njihov jezik in pripravila temelje
za krajevno Cerkev s slovanskim bogoslužnim jezikom.
Ko je 29. novembra leta 1947 v pristanišce Fremantle v
Zahodno Avstralijo priplula ameriška tovorna ladja z begunci iz Evrope,
je ta celina postala cilj številnim Slovencem, ki so v taborišcih v Italiji,
Avstriji in Nemciji cakali na obljubljeno deželo. V nekaj letih se jih
je v Avstraliji naselilo vsaj dva tisoc, vendar je bil to šele zacetek.
Nova domovina jim je dala kruh in streho nad glavo; pogrešali pa so starše,
slovensko besedo, pesem, knjigo in tudi duhovnika. Iskali so stik s prijatelji
in znanci, s katerimi so delili usodo begunstva in prosili za to in ono.
Nekateri so poznali verski list Ave Marija, ki je med Slovenci v Ameriki
skrbel za utrjevanje verskega življenja in narodne zavesti. Prav prek
njega so zaceli iskati duhovnika, ki bi jih nagovarjal in spodbujal v
domacem jeziku. Tako je Stanko Šubic iz Adelaide na uredništvo med drugim
pisal: ..."Zdaj smo Slovenci raztreseni po vsej Avstraliji in naša najvecja
težava je v tem, da nimamo niti enega slovenskega duhovnika." Prošnje
je dobival tudi škof Gregorij Rožman, ki je takrat bival v Clevelandu
in z veliko vnemo skrbel za slovensko Cerkev po svetu.
Razmere v Avstraliji, zlasti v Sydneyju, je škofu Rožmanu
prvi podrobneje predstavil Gorazd Jože Cuješ. Tako je škof najprej njemu
sporocil novico, da bodo dobili duhovnika. V pismu, ki ga je 17. avgusta
1950 poslal iz Clevelanda, je zapisal: "Vi ste mi prvi dali podatke o
slovenskih imigrantih v Avstraliji, zato Vam sporocam, da se je posrecilo
dobiti dva slovenska duhovnika za Avstralijo. Sta to franciškana p. Klavdij
in p. Beno, oba iz Dachaua, ki sta že nekaj casa tu v USA in znata že
nekaj anglešcine. Kje bosta se naselila, se bo šele videlo na licu mesta,
kjer bo bolj potrebno, ponudb imate vec. Ako ne pride vmes kakšna svetovna
politicna ovira, bosta zacetkom oktobra mogla odpotovati. Spremljajo ju
naše najboljše želje in molitve, da bi mogla za Slovence in morebiti Hrvate
mnogo storiti. Pozdrav in blagoslov!"
Zaradi dolgotrajnega urejanja dokumentov se je prihod
p. Klavdija Okorna in p. Bena Korbica precej zavlekel. Na poti pa ju je
spremljala Marija z Brezij. Na njen praznik, 24. maja 1951, sta se odpravila
na pot prek oceana in dva dni zatem pristala na letališcu v Sydneyju.
Tako kot solunska brata Ciril in Metod med Moravani, sta
tudi p. Klavdij in p. Beno postavila temelje slovenski Cerkvi v Avstraliji.
Ker letos mineva petdeset let od njunega prihoda, bo konec meseca avgusta
potekala zunanja slovesnost v spomin na ta dogodek. Praznovanja pa bi
lahko potekala dalj casa. Patra sta v Sydney prispela 26. maja 1951, prva
številka Misli je izšla 25. januarja 1952, rojaki v Melbournu so se zbrali
k prvi slovenski maši v aprilu 1952, Slovenci v Adelaidi pa dober mesec
dni zatem. Na vse te dogodke bi se lahko spomnili z "jubilejnim letom"
avstralskih Slovencev.
Naj bo to leto zahvale Bogu, ki že pol stoletja po duhovnikih
vodi slovensko Cerkev v Avstaliji. Hvaležnosti za prejete milosti naj
se pridruži prošnja, da bi naša skupnost tudi v prihodnje ostala zvesta
Kristusu, slovenski besedi in dedišcini staršev.
|