Bila je prva upravnica 
            v Domu pocitka Matere Romane v Kewju 
             
          
        
        Melbournska Slovenka, 
          vedno nasmejana in ljubezniva, Anica Markic, je predvsem dobra soproga 
          in mati treh zdaj ze odraslih otrok. Rojena je bila v Tomazu pri Ormozu, 
          v Avstralijo pa je prisla leta 1959. Po koncani soli v St. Josephs 
          Collegeu Wangaratta, se je leta 1964 preselila v Melbourne, kjer se 
          je v Royal Women Hospitalu izucila za bolnicarko. Za njo so zaposlitve 
          v bolnisnicah, nursing homes, njena predzadnja zaposlitev 
          pa je bila v Domu pocitka Matere Romane v Kewju; bila je prva upravnica 
          doma. Ne samo v svojih sluzbah, tudi v krogu slovenske skupnosti se 
          je pokazala kot dobra organizatorka in predvsem vedno nasmejana in pripravljena 
          pomagati. Na Anicino besedo si se lahko zanesel! Je bilo potrebno urediti 
          kak arhiv, razposiljati Slovensko Pismo, biti zapisnicarka ali tajnica 
          - tu je bila Anica! Ja, od leta 1989 do 1990 tudi predsednica Slovenskega 
          drustva Melbourne; v njem sicer aktivna od samega zacetka, ko so 
          kupili zemljisce; od leta 1967 je bila v odboru, deset let tajnica drustva, 
          dve leti pa je vodila tudi kuhinjo. 
        Nekaj mesecev je 
          pomagala sestavljati slovenske oddaje na Radiu 
          3 ZZZ, tudi oglasala se je po radijskih valovih. Ob ustanovitvi 
          Slovenskega narodnega sveta Viktorije je sprejela razlicne zadolzitve 
          (tajnice, zapisnicarke, organizatorke razstave Bitka za Slovenijo in 
          podobno), ki jih je opravljala z njej lastno natancnostjo in vestnostjo. 
          Bila je nepogresljiva pri organizaciji demonstracij ob slovenskem osamosvajanju, 
          pri pisanju pisem avstralskim parlamentarcem, skratka bila je pripravljena 
          poprijeti za vsako delo.
        Danes je v sluzbi 
          v avstralskem nursing home in se je malce oddaljila od svojih 
          rojakov. In Anica ne bi bila Anica, ce o razlogu ne bi zelela spregovoriti. 
          Se vedno vse dobro in slabo pospremi z njej znacilnim nasmehom.