»Nacionalna pripadnost v meni je močna«
Delo.si, 27.7.2015
Je avstralski Slovenec, častni konzul Slovenije v Sydneyju in podjetnik. Kupil je Kordeževo vilo v Lescah, med drugim ima v lasti še vilo Mangart na Bledu, v Ljubljani Opera bar, štiri nadstropja Nebotičnika, Top Six Club, stanovanje v Filipovem dvorcu. Od NLB je kupil tudi družbo RRC, v Avstraliji pa je lastnik podjetja Royal Guardian.
Foto: Florjan Auser /odprtje konzulata v Sydneyu/
Tekst: Brigite Ferlič Žgajnar
Finančni poslovnež izvira z Blejske Dobrave. V Avstralijo je odšel leta 1970, pri trinajstih, in se prvič vrnil, ko jih je štel dvajset. Takrat so se v njem še siloviteje prebudili spomini na pohajkovanje po neskončnih poljih in travnikih.
Čeprav mu v Avstraliji, kjer je imel, ljubitelj Versaceja, čudovito hišo ob morju, ni manjkalo nič, ga je vleklo nazaj. Tudi zato, ker se je zaljubil. Življenjsko sopotnico je spoznal v igralnici, ko mu je najprej prinesla srečo pri kartah. »Usodi ni mogoče uiti,« pripomni.
Svet financ ga je pritegnil v zgodnjih osemdesetih, ko je delal za Kreditno unijo v Sydneyju. Leta 1988 je odprl svoje podjetje, poslovanje pa je razširil leta 1998, ko je ustanovil večjo posredniško družbo Royal Guardian Mortgage Corporation, ki se je specializirala za hipotekarna posojila in tedaj postala ena največjih avstralskih nebančnih posojilodajalcev. Pravi, da začetki v poslu nikoli niso lahki, delal je po štirinajst ur na dan. V Ljubljani je najprej kupil tri stanovanja kot naložbo, potem pa svoje lovke razširil na druge nepremičnine. Nakup in prenova Nebotičnika sta ga stala okoli pet milijonov evrov, za podjetje RRC je z opremo in odkupi lastniških deležev odštel okoli štiri milijone ... Ko je kupoval Opera bar, je za kvadratni meter plačal okoli pet tisoč evrov, kar je bil do tedaj najdražji kvadratni meter v Ljubljani. Lani je imela družba Terra Australis dva milijona evrov prihodkov in 80 tisoč evrov dobička, računalniška družba RRC s štiridesetimi zaposlenimi pa je ustvarila dobre štiri milijone evrov poslovnih prihodkov in skoraj poldrugi milijon čistega poslovnega izida.
A ne denar, pravi, najpomembnejši v življenju so nasledniki. Ima jih pet, najmlajša šteje pet let. Starejša sinova že vpeljuje v posel, imajo pa vsi tako slovensko kot avstralsko državljanstvo.
Za pogovor smo 57-letnega poslovneža zaprosili že aprila, a je s srečanjem odlašal. Malo zaradi nezaupanja do novinarjev, največ pa zato, ker je skromno vztrajal, da njegova slovenščina ni dovolj dobra, češ da je slovensko šolo obiskoval samo nekaj let. Nazadnje se je vdal in nas sprejel v računalniškem podjetju RRC, kjer zagotavljajo informacijsko podporo tudi finančni upravi. Razkazal nam je poslovne prostore. Hodnike krasijo fotografije avstralske krajine, sobe pa certifikati o usposobljenosti zaposlenih in fotografije iz starih časov. Čeprav je svoje poslovanje usmerjal v nepremičnine in gostinstvo, ga je naložba v RRC pritegnila, ker ima podjetje veliko znanja, dober imidž in tradicijo še iz časov nekdanje Jugoslavije, pa tudi nepremičnino brez hipoteke.
Pravi, da mu gre poslovanje dobro, a da ne namerava spati na lovorikah, kajti boj za posel je vsakodnevni izziv.
V časih, ko mnogi Slovenci zapuščajo državo zaradi nezadovoljstva z razmerami, se vi vedno znova in vse večkrat vračate.
V Sloveniji imam družino in podjetji RRC in Terra Australis, zato je normalno, da sem razpet med dvema domovinama.
V hiši nekdanjega direktorja Merkurja Bineta Kordeža ste si ustvarili družinsko rezidenco. Kako gledate na njegovo usodo in podobne zgodbe mnogo nekdanjih slovenskih direktorjev, tajkunov?
Že nekaj časa sem iskal priložnost za ugoden nakup družinske hiše na Gorenjskem. Ta je ustrezala večini mojih zahtev in pričakovanj glede funkcionalnosti in uporabnosti objekta (za hišo je odštel 780 tisoč evrov in še 40 tisočakov za pohištvo; op. p.).
Nepremičnine so pač moje področje, in če ta nakup ne bi bil uspešen, bi se usmeril drugam in našel kaj primernega. Z gospodom Kordežem to nima nobene povezave.
Podrobnosti poslovnih in pravnih zapletov okrog gospoda Kordeža ne poznam, zato bi težko komentiral. Verjamem, da bodo regulativni organi države, ki o tem odločajo, pravilno presodili.
Sicer pa sam upravljam izključno z lastnimi sredstvi, ki sem jih ustvaril skozi desetletja poslovnega delovanja. Investicijski programi so bili izvedeni s kapitalom, ustvarjenim v mojih podjetjih, brez kreditnih plasmajev iz bančnega sistema.
Domovino ste zapustili v najstniških letih. Je že takrat, ko ste potovali v Avstralijo, v vas zaživelo hrepenenje po vrnitvi?
Nacionalna pripadnost v meni je močna, to drži.
Nisem pa kot otrok o tem razmišljal, saj sem se moral najprej navaditi na bivalne razmere v novem življenjskem okolju. Toda ves čas sem čutil in pogrešal svet svojega otroštva. Ko postaneš starejši, te pač vleče h koreninam, in Slovenija je bila logična odločitev.
Kaj je bil pravzaprav razlog za vaš odhod? Verjetno podoben, kot je za tiste, ki zapuščajo državo zdaj ...
Odločitve, da grem, nisem sprejel sam, saj sem bil še otrok oziroma najstnik. Tam sta bila že brat Marjan in sestra Tončka z družinama, in tako je bilo razumljivo, da sva jima z materjo sledila.
Kako se spominjate prvih dni na tujem? Kdaj vam je bilo najhuje, s katerimi težavami ste se najtežje spopadali?
Mislim, da so te težave manjše, če si otrok, ker se na vse precej hitro privadiš in najdeš družbo vrstnikov.
Hitro sem se vključil v slovensko skupnost v Sydneyju, kjer sem bil aktiven kot mladinski organizator. Tako sem spoznal veliko ljudi slovenskega rodu. V tistem obdobju sem bil med mlajšo generacijo edini, ki je še imel to poznavanje Slovenije, in ponosen sem bil na to, da sem bil takrat za skupnost kot neka vez z domovino.
Nujno je, da se Slovenci v tujini povezujejo in negujejo kulturne vrednote. Zame je bilo to samoumevno, saj redno vzdržujem stike tam in tu. Všeč mi je, da se tradicija slovenstva od moje mladosti ohranja, in za to si bom še naprej prizadeval, saj so človeške vezi zelo pomembne in občutek pripadnosti nekemu okolju prav tako. Imam same lepe spomine.
Ste imeli občutek, da ima za tamkajšnjo slovensko skupnost Slovenija dovolj posluha?
Sama skupnost je precej močna in mislim, da se njen položaj ne razlikuje dosti od položaja slovenskih skupnosti v drugih državah. Vsekakor so ljudje med seboj povezani in negujejo kulturno izročilo primarne domovine.
V interaktivnem svetu pa so tu tudi številne poslovne priložnosti, ki krepijo komunikacijo in gradijo nove mostove povezanosti. Dobrodošla bi bila večje zanimanje in večja navzočnost odličnih slovenskih podjetji, ki še niso odkrila razsežnosti avstralskega trga. Zlasti za dogodke, ki jih organizira skupnost in kamor so povabljeni tudi avstralski predstavniki vlade in podjetniki.
Kaj imajo Slovenci v Avstraliji, kar pri Slovencih doma pogrešate? Močnejše zavedanje o narodni pripadnosti, več medsebojne pomoči?
Nacionalni ponos je močan dejavnik pri obstoju neke skupnosti in zavedanje, da je treba kulturo nekega naroda negovati, ne glede na to, kje si, je bistvenega pomena. Nimam občutka, da v Sloveniji ljudje ne bi bili naklonjeni medsebojni pomoči.
V Avstraliji ste zajadrali v poslovne vode. Ste začeli iz nič ali ste imeli kakšnega podpornika, ki je verjel v vas?
Ne, nobenega poslovnega guruja nisem imel. Začel sem sam, leta 1988, kot finančni posrednik. Bil sem zelo uspešen in ustvaril sem dobre poslovne stike pri priznanih svetovnih skladih. Tako sem bil lahko zelo konkurenčen avstralskim bankam in posojilnicam.
Vi ste očitno ves čas verjeli v Slovenijo, saj ste poslovne izzive vedno iskali tudi tukaj – začeli ste z vlaganjem v nepremičnine.
Najprej sem v Slovenijo hodil samo na dopust.
Šele po osamosvojitvi sem razmišljal, da bi tukaj tudi investiral. Tako se je začela zgodba s snovanjem slovenskega podjetja. Kljub svetovni finančni krizi sem se odločil, da povečam investicije v Sloveniji. Sledil je nakup Nebotičnika v Ljubljani in pozneje, leta 2012, tudi IT- podjetja RRC.
Katere so bistvene razlike med slovenskim in avstralskim poslovnim okoljem? Tudi vi morda izgubljate potrpljenje zaradi pretirane birokracije, premajhne učinkovitosti nekaterih institucij, previsokih davkov?
Malce hitreje gre vse v Avstraliji, ker država podjetništvo neguje že po zgodovinski tradiciji in ga tudi temu primerno spodbuja. Menim, da bi morali biti nekateri upravni postopki v Sloveniji bistveno krajši in manj zapleteni. Precejšnji zadržki pri pridobivanju tujih investicij so tudi že tolikokrat poudarjena visoka cena dela, pogosto spreminjajoča se in kompleksna zakonodaja ter premajhna podpora države pri prodiranju slovenskega gospodarstva na tuje trge. Sicer pa imajo gospodarstveniki o tem jasno predstavo tu in tam. Tam se samo malo prej lahko sklene posel. Na splošno gre v gospodarstvu povsod dokaj hitro, če sta obe strani zainteresirani.
Kako ste zadovoljni s poslovnim donosom vaših tukajšnjih podjetij?
Zadovoljstvo je relativno. Treba je razvijati, kar imaš, se pač ves čas truditi za dobre rezultate, in če je možno, širiti poslovanje z novimi investicijami.
Koliko imate zaposlenih in katere zahteve morajo izpolnjevati, da jih sprejmete v službo?
V Sloveniji zaposlujem približno 150 ljudi. Število je odvisno tudi od sezonskosti in od potreb trga. Strokovnost, zanesljivost, prilagodljivost, zdrave ambicije in sposobnost razmišljanja zunaj togih okvirov pa so stvari, ki jih pričakujem od zaposlenih.
Kaj opažate pri ravnanju tukajšnjih ljudi in kaj vas najbolj moti?
Ne bi mogel česa konkretno navesti, da me moti.
Koliko bolj vas zaradi vašega dobrega premoženjskega statusa oblegajo nekateri ljudje? Imate zaradi tega kakšne slabe izkušnje?
Negativnih izkušenj na osebni ravni nimam. Ljudem z dobrimi idejami rad prisluhnem, izmenjamo si mnenja in se dogovorimo o možnem sodelovanju.
So vas že vabili v politiko?
Ne. Politika ni ena od mojih prioritet.
Kako ste postali častni konzul v Sydneyju, kdo vas je priporočil? Kako dolgo ste razmišljali, preden ste sprejeli to odločitev?
Predlagalo so me vlada Republike Slovenije in predstavniki slovenske skupnosti v Sydneyju. Obrazložitev lahko poiščete v zapisniku seje vlade 23. oktobra 2013. (Tam piše: »Anthony Tomažin je ugleden in aktiven član slovenske skupnosti v Sydneyju, poleg tega pa uspešen podjetnik tako v Avstraliji kot v Sloveniji, kar mu daje veliko prednost pri poznavanju obeh trgov in pomoči slovenskim podjetjem. Svoje podjetje Royal Guardian je ustanovil v Parramatti, kjer zaposluje precejšnje število Slovencev.«)
Seveda sem bil počaščen, da sprejmem to funkcijo, pa sem se odločil zaradi svojih poslovnih dejavnosti in kontaktov, ki jih imam med Sydneyjem in Slovenijo. Zavedam se, da je to velika obveznost do obeh držav, imenovanje namreč čutim v poslanstvu, da gojim koristne povezave med tema okoljema.
Kaj bi na tem mestu radi dosegli oziroma kaj bi radi storili, česar vaš predhodnik Alfred Brežnik morda ni?
Gospod Brežnik je bil zelo predan nalogam in jih je odlično opravljal. Do njega čutim veliko spoštovanje. Je izjemen človek, saj je 22 let svojega življenja posvetil častni funkciji generalnega konzula.
Ne pozabimo, da prvih nekaj let ni bilo slovenske ambasade v Canberri, tako da je bil edini, ki je opravljal funkcijo častnega konzula za vso Avstralijo. Tiste čase je bilo ogromno dela z vprašanji o državljanstvu, potnih listih, denacionalizaciji ...
Danes se takšne zadeve večinoma rešujejo na veleposlaništvu, medtem ko je delo častnih konzulov bolj usmerjeno v gospodarstvo in ohranjanje slovenske kulture in jezika.
S kakšnimi težavami se ukvarjate, kaj vas trenutno na konzulskem mestu najbolj zaposluje?
Temu ne bi rekel težave. Vprašanja rešujemo sproti, tudi s pomočjo slovenskega veleposlaništva v Canberri.
Informacije so bolj osnovne in poslovne narave, povezane s konzularnimi nasveti. Imeli smo nekaj primerov zaščite slovenskih državljanov, ki so bili zaprti, in izgube potnih listov. Skupnost v Avstraliji obveščam o novicah v Sloveniji in poskušam biti tam, kjer me potrebujejo.
Posebna skrb velja mlajšim generacijam, ki se naglo asimilirajo v avstralsko družbo, zato je razveseljivo, da narašča zanimanje za študij in delo v Sloveniji ali v evropskem prostoru.
Ste bili morda na lanskem odprtju častnega konzulata Slovenije v Melbournu, ko se je v družbi takratnega veleposlanika v Avstraliji Milana Balažica pojavil Nicholas Oman? Kako ste sprejeli informacijo, da se je mudil tam oziroma je bil tja povabljen?
Odprtja častnega konzulata Slovenije v Melbournu se nisem udeležil, ker sem bil v tistem času v Sloveniji.
Zame osebno je ta zadeva nerazumljiva, saj omenjena oseba ni bila nikoli aktivna v slovenski skupnosti v Melbournu. Razumljiva in upravičena pa je bila reakcija slovenske skupnosti v Avstraliji.
Veliko Slovencev v zadnjem obdobju odhaja v Avstralijo ali Novo Zelandijo. Vas prosijo za nasvet? Kaj jim poveste?
Pritrjujem vaši navedbi. Veliko je osebne komunikacije, v izdatno pomoč pa so tudi sodobni informacijsko-komunikacijski viri. Avstralija ima zelo sporočilna in izčrpna pojasnila glede študija, dela in življenja na uradni spletni strani, kjer posamezniki pridobijo vse osnovne informacije. Interesente pa usmerjam tudi na kolega Viktorja Barago, častnega konzula Avstralije v Ljubljani.
Vas iskalci informacij morda obvestijo, kako so se znašli na tujem, in se vam zahvalijo za dobronamerne nasvete? Sledite njihovim usodam?
Dobivam odzive in vesel sem vsake uspešne integracije v avstralsko družbo in izpolnitve pričakovanj, s katerimi se ljudje odpravljajo v tako drugačno življenjsko okolje, kot je celina tam doli.
Kaj svetujete podjetnikom, ki bi radi prodrli v Avstralijo?
Priložnosti nedvomno so. Če tega ne bi vedel, ne bi dal pobude za ustanovitev slovensko-avstralskega kluba Slovenian Australian Chamber of Commerce, ki je bil uradno registriran 21. novembra lani. Delo častnega konzula, ki ga opravljam, je tudi pomoč na tem področju. Podjetniki iz Slovenije se vedno lahko obrnejo name.
Enako pa seveda velja za podjetnike iz Avstralije, ki bi želeli priti na slovenski trg, in mlajše generacije tam živečih Slovencev. V času internetnih povezav meje izginjajo, komunikacija je bolj preprosta, ideje se lažje realizirajo.
Kako pa gledate na prodajo slovenskih podjetij tujcem? Se vam zdi škoda, da smo prišli do takega stanja, da moramo to početi?
Prodaje podjetij v svetovnem ekonomskem prostoru niso nič posebnega. Nikjer ni rečeno, da je tuji lastnik slabši gospodar, nasprotno, tuji investitorji imajo ekonomsko moč, izdelano vizijo razvoja in zagotovo je njihov interes, da kupljeno podjetje dobro dela in se razvija.
Vsaka vlada si pač postavlja lastne prednostne cilje. Škoda je le, če se prodaja po nizkih cenah. Treba je zrelo presoditi, kaj je primerno za prodajo in kaj so strateške naložbe države.
Kolikokrat ste v zadnjih desetih letih prepotovali pot od Avstralije do Slovenije in nazaj?
Ne štejem več. Zaradi družinskih in poslovnih obveznosti redno potujem sem in tja.
