Tako je bilo še pred kratkim:  v Maribor sem prejela nekaj njenih, z roko napisanih dolgih pisem, v katerih mi je odkrivala kako z Lojzetom preživljata v njeni rojstni vasici Gibini svojo jesen – predvsem obdana z rožami okoli njunega doma, ki jih je Marija vedno tako ljubila in zanje skrbela. Nekajkrat smo se z njo in Lojzetom tudi slišali po telefonu, obljubila sem jima, da ju bom obiskala, a me je usoda prehitela in poskrbela, da se z Marijo v domovini ne srečava – najino zadnje srečanje je bilo v Sydneyju, pred mojim odhodom v Slovenijo leta 2002 (kmalu za tem sta prišla tudi Marija in Lojze).
Župan Razkrižja Stanko Ivanušič je ob neki priložnosti med drugim izjavil, da sta Marija in Lojze Košorok občana, ki si ju v svojem okolju želi imeti vsak župan, saj sta že kar prva leta po vrnitvi iz Avstralije (po letu 2000) organizirala v prostorih nove knjižnice in čitalnice bogato razstavo o kulturno-društveni dejavnosti slovenskih izseljencev v avstralskem Sydneyju. Razstavljenih je bilo več kot 70 fotografij. Marijine narodne noše (sešite še v Avstraliji) pa že tudi krasijo preddverje razkriškega doma kulture kot večen spomin na njeno požrtvovalno in ne tako lahko delo. Naj počiva v zasluženem miru!
Kakšni so bili še načrti Marije in Lojzeta da bi še bolj oplemenitila kulturo tega kraja in prikazala delo Slovencev po svetu, je pred nekaj meseci lepo opisala v svojem članku v Naši ženi Tanja Pirš. Poslala sta mi ta članek in sem ga zdaj pretipkala za Stičišče, in tu je … pred vami – MARIJI V SPOMIN IN LOJZETU V GLOBOKO SOŽALJE, Z LEPIMI SPOMINI NA SKUPAJ PREŽIVETE URICE V SYDNEYJU.

Stanka Gregorič
Maribor, 30. MAJ 2009

Marija Košorok je pokopana 29. maja 2009 v Gibini pri Ljutomeru.

Marija in Lojze Košorok živita v majhni vasi Gibini. Le nekaj sto metrov ju loči od mejnega prehoda z Hrvaško. Turisti in naključni popotniki, ki se peljejo mimo njune hiše, samodejno zmanjšajo hitrost. Hiša je videti zelo idilično, skoraj zakrita je s prelepimi rožami in vsakovrstnim zelenjem. Marija ljubi rože, njen mož pa občutek, da je doma. V svojo ljubljeno domovino se je namreč vrnil po petdesetih letih, ki jih je preživel na tujem.
Marija je domačinka, mladost je preživela v Gibini. Lojze pa je iz Sevnice. Po naključju, katerih je bilo njuno življenje polno, sta se srečala v Avstraliji in se leta 1963 poročila. Gospod Lojze pravi, da je treba vse v življenju delati po nekem načrtu in pravem vrstnem redu, zato mi najprej pripoveduje, kako seje odpravil v Avstralijo.

»Vedno sem bil velik patriot« preprosto reče. »V tujini je zelo pomembno, da gojiš in neguješ materin jezik. Zato sem v Avstraliji ves čas deloval z našimi ljudmi in za naše ljudi. Ustanavljali smo slovenske šole, razna društva, nabavljali knjige, dobili svoj časopis in revije. Slovenci v Sydneyju smo bili dobro organizirana in močna skupnost. Imeli smo okoli 20 kulturnih, športnih in društev in organizacij, 17 domov, tri verske centre, štiri cerkve …«

Oba sta bila ves čas zaposlena, poleg redne službe pa sta sodelovala s Slovenci in gojila slovensko zavest in besedo.

»To so bila lepa leta,« povzame besedo gospa Marija. Naša hiša je bila vedno polna ljudi, k nama so prihajali obiski iz Slovenije, mladi študentje, nekateri so živeli pri naju tudi po štiri mesece. Ker nisva imela svojih otrok, sva lahko veliko dala drugim. Vedno sem vodila kar nekaj folklornih skupin, sama sem jim sešila noše, vadili smo veliko in se družili in imela sem občutek, da sem doma. Z možem sva imela v avstralskem domu malo Slovenijo, ogromno slik iz domovine, police polne knjig. Najrazličnejše izdelke sva si prinesla. Celo zibelko,« smeje pove. »In isto zibelko sva potem prinesla tudi nazaj v Gibino!« jo dopolni mož Lojze.

Njuna hiša je polna najrazličnejših starih predmetov iz Slovenije in iz Avstralije. Je prava zgodovinska zbirka nekega dolgega obdobja, ki sta ga zakonca Košorok ustvarjala več kot pol stoletja. Zdaj bi to rada pokazala domačim ljudem.

»Rada bi podarila vse te stvari našemu kraju. Z županom sva se veliko pogovarjala. Imeniten človek je in zna čutiti po naše, zelo je zainteresiran, da bi odprli muzejsko sobo z najinimi predmeti. Iščemo vse možnosti in upam, da bomo v starem mlinu, ki so ga odkupili Angleži, le našli prostor. Vse stvari bom seveda poklonil, saj nimajo nobene vrednosti, če so nagrmadene v najini hiši,« pove gospod Lojze.

Gospa Marija malce nostalgično vseeno pove »Lojze je imel vedno tako domotožje! Kar 18-krat je bil na obisku v Sloveniji, meni pa je bilo v Avstraliji lepo. Meni je povsod lepo. Čisto blizu najine hiše stoji kapelica in kar nekako samodejno sva prevzela skrb zanjo. Vsak dan že ob štirih zjutraj zalivam cvetje okoli hiše in kapelice, saj v naš kraj prihaja veliko turistov.«

Preden se poslovim, mi gospa Marija in gospod Lojze razkažeta svojo hiško. Občudujem delovno sobo, polno fasciklov, urejenih, preglednih, zgodovino Lojzetovega bivanja v tujini, njegovega življenja. Gospa Marija ima svojo delovno sobico, polno slik in fotografij, okrašeno s slikami slovenskih narodnih noš, s policami polnih blaga in drobnih šiviljskih predmetov. V teh dveh sobicah preživljata veliko časa. Precej tudi v spominih, a še več v načrtih.

»Ta muzejska soba je zdaj še edino, kar bi rad speljal!« nekoliko zamišljeno pove gospod Lojze. »Rad bi podaril ljudem nekaj najinih spominov, spoznanj, želel bi, da se ne bi vse pozabilo. Upam, da mi bo uspelo, saj so tudi tukajšnji ljudje navdušeni in mislim, da to od mene pričakujejo. Zdaj sem del njih in sem jim to nekako dolžan.«