Pet let je minilo odkar se je nas, na smrt bolni rojak iz Melbourna oziroma Ararata, Peter Košak zatekel v Indijo, kjer si je želel umreti daleč od civilizacije, bolnišnic, usmiljenja in objokovanja povprečnih ljudi.

Pet let ni nihče našel poti oziroma denarja za izdajo zbirke njegovih pesmi in haikujev, čeprav si je Ivanka Škof iz Melbourna, Petrova dolgoletna prijateljica, prizadevala, da bi do tega prišlo in je pošiljala prošnje in Košakove pesmi na vse strani. V enem izmed pisem Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu, naslovljeno na takratnega državnega sekretarja dr. Petra Venclja (12.5.1993) piše "... Obračam se na Vas s prošnjo, da bi nam Slovencem v Avstraliji pomagali pri ureditvi in izdaji pesniške zbirke pok. Petra Košaka, ki je za seboj zapustil bogato pesniško dediščino. Izročil mi je še mnogo neobljavljenih pesmi, zato bi rada, da bi mu dala naša slovenska kulturna skupnost mesto, ki mu pripada. Z izdajo zbirke bi se obdolžili temu plodovitemu pesniku... Ivanka Škof"

Žal so Ivankine prošnje naletele na gluha ušesa. Ker imam tudi sama bogat arhiv Košakovih pesmi (posvetil in podaril mi jih je leta 1980 in 1981), se mi je utrnila ideja, da bi se ga ob peti obletnici smrti spomnili in zapisali svoje vtise o njem ter javnosti posredovali pesmi in haikuje iz naših arhivov. Idejo so podprli Ivanka Škof, Sherril O'Connor Šraj, Pavle Šraj iz Avstralije ter Tone Kuntner, pesnik iz Slovenije. Vsi skupaj smo se odločili, da bomo izdali Internetovo "knjigo" Spomini na pesnika - Petra Košaka. Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila Jožici Gerden iz Mildure za njen delež pri nastajanju Internetove "knjige".

Veliko truda smo vložili da bi zbrali vse potrebne dokumente za objavo, idejo so podprli in bili z njo navdušeni tudi Košakovi sorodniki iz Maribora (mama, sestra in svak). Ker je to prva najava objave Internetove "knjige" z našimi spomini na Petra Košaka in njegovimi pesmimi iz naših arhivov, prosimo vse, ki bi imeli morebitne objektivne argumente proti takšni objavi, da se nam nemudoma oglasijo.

O Petru Košaku, človeku samotarju, odmaknjenem od vsakdanjega dogajanja povprečnega Slovenca (a vendar v duhu in mislih s svojim narodom), izrednem pesniku in filozofu lahko pišemo le tisti njegovi avstralski rojaki, ki smo ga poznali v potankosti in z njim prijateljevali. Mi vsi moramo poskrbeti, da Košakove pesmi ne končajo v prašnih predalih posameznikov ali celo na smetiščih - to dolgujemo spominu nanj, slovenskemu narodu, slovenski književnosti in ne nazadnje Košakovim sorodnikom, ki večino pesmi sploh še ne poznajo.

Moram neskromno reči, da je bila usoda njegovih pesmi, na srečo, v pravih rokah že poleti leta 1981 - po dolgem prepričevanju mi je zaupal debelo mapo pesmi, ki sem jih odnesla v Slovenijo in jo izročila mariborskemu novinarju Francetu Forstneriču, ki je takoj naslednji dan v Delu objavil velik članek "Slovenski verzi iz Avstralije" in v njem visoko ocenil Košakove pesmi. Tako so se z njimi prvič seznanili v domovini Sloveniji, saj jih je bilo za tem kar lepo število objavljenih v Dialogih in drugih revijah, pa tudi pesniških zbirkah (nekatere so bile celo nagrajene).

Ko se bo našel denar za izdajo pesniške zbirke Petra Košaka (v papirni obliki), bomo vsi, ki sodelujemo pri Internetovi "knjigi", to radi podprli in dovolili prepis z Interneta. Do takrat pa si bo lahko vsakdor "knjigo" z Interneta za svoje lastno branje natisnil skozi tiskalnik. Naša želja in namen je, da gre del Košakovega ustvarjanja v svet, vse ostale skrivnosti njegovega privatnega življenja pa naj bodo pokopane skupaj z njim. Naj počiva v miru, tako, kot si je vedno tudi želel živeti - sam, a vendar v duhu z vsemi svojimi najdražjimi in s svojim narodom.