V prejšnji številki Glasa Slovenije smo povzeli iz slovenskega izseljenskega tiska zanimivo pojasnitev dr. A. Trstenjaka, da so resnični Primorci samo ljudje pri morju. To smo uvrstili v rubriko Morda niste vedeli... Tokrat smo našli knjigo, v kateri je delna razlaga za tako trditev in še veliko več misli o značaju slovenskega človeka. Tone Pavček je v uvodni besedi h knjigi dr. Antona Trstenjaka Misli o slovenskem človeku zapisal, da Trstenjak pripoveduje o slovenskem človeku z vednostjo psihologa, s pronicljivostjo misleca in z razumevanjem humanista in narodnjaka, ki je vse svoje življenje hodil za človekom, ta pa je bil predvsem in zlasti Slovenec... “Trstenjak razgrinja dejstva, razčlenjuje pogoje, vzroke in posledice...Kakšni in kdo smo Slovenci? Katere silnice, zgodovinske, kulturne, naravne, socialne in druge so oblikovale naš narodni značaj, našo dušo in s tem tudi našo usodo?” pravi Pavček.

Slovenske posebnosti

Dr. Anton Trstenjak: Karakterološko lahko razločujemo različne slovenske posebnosti po prostorsko zemljepisnih segmentih. Tu so razlike tako očitne in zanimive, zlasti zato, ker gredo prek in mimo starih deželnih (političnih) meja... 

Dr. Trstenjak po teh kriterijih v knjigi razmišlja o sledečih razvrstitvah Slovencev: Notranjci, Tržačani, Goričani, Pohorci, Haložani, Slovenjegoričani, Prekmurci, Gorenjci, Dolenjci, Savinjčani, Belokranjčani in Korošci. Povzemamo le nekatere karakteristike. 
 

Notranjci

V tri dele so vedno delili Kranjsko: Gorenjska, Dolenjska in Notranjska. Najmanj opredeljena je ravno Notranjska, saj obsega Notranjsko v ožjem obsegu, pa Vipavsko in Kras. Pa tudi Kras ne sovpada prav z Notranjsko, ker prehaja že v Primorsko. Tudi Primorska je zemlje-pisno nezanesljivo opredeljena. Strogo vzeto sodi v Primorsko res samo to kar je pri morju. Zanimivo je, da je Kranjska v Avstriji obsegala ves notranjski predel vse do Ajdovščine na eni strani, na drugi pa do Ilirske Bistrice in do zadnje vasi pred Sežano.

Ker so bili ti predeli naše zemlje po letu 1918 priključeni Italiji, so naši ljudje vse to poimenovali “Primorska”, in to delajo še danes, podobno kakor tudi koroško mejo premikajo vse v nekdanjo Štajersko.

Gotovo je, da je na Vipavskem drug tip človeka kakor na Krasu, kjer ni vinske trte in je le malo rodovitne zemlje. Prav tako je Vipavec nekaj drugega kakor kak Bločan, ki je Notranjec, prehaja že v kraševsko pokrajino obenem pa tudi v Kraševca. Kraševci sodijo med narodno najbolj zveste Slovence z vso svojo poštenostjo in redkobesedno samozavestjo. Kraševci so različni od Vipavcev, kamor vsak dan priveje topel sredozemski zrak, ki jim daje primerno toplino in rodnost zemlje, da se ob njej razveseli in ga ne prime trpkost kraševske kamnite zemlje. Kraševec je v svoji kamniti postavi kakor okleščeno drevo, ki se mora zadovoljiti z najskromnejšimi življenskimi razmerami. Kraševec je človek odločnosti in jeklenosti. Kraševec je tudi predstavnik Slovenca, ki živi nad podzemeljskimi jamami.
 
 

Tržačani

Navadno odenemo Tržačane in Goričane pod skupni imenovalec Primorci. To pa ni prav. Samo Tržačani so pravi primorci, Goričani ne več. Tržačani so bližji Štajercem že po živahnosti temperamenta in zgovornosti. Toda tudi beseda Štajerc je posplošena, ker so si med seboj različni po pokrajinah.

Tržačani so za vse, ki so daleč od morja, pravi mediteranci, edini med Slovenci. Temperamentni so, izraziti, plastični, jasno opredeljivi. Širina je v njihovem temperamentu, pravo nasprotje so gorenjski ožini. Tržačani so pristni liberalci, to velja tudi za duhovnike. So podjetni trgovci. Tržačan, primorec je svetovljan in daje prepotrebno dopolnilo slovenskemu človeku, da se ne bi skisal v svoji zaprtosti pred svetom in v strankarski napetosti.
 
 

Goričani

Čim bolj so Goričani že kontinentalci, ne primorci, tem manj posebnega vemo o njih povedati. Goričani so različni od Tržačanov, med njimi je nekaj trenja. Goričani se imajo za bolj solidne, manj gostobesednosti in manj pretiravanja je v njih. Zlasti občutna je ta razlika, če h Goričanom prištejemo še Idrijčane na eni strani, na drugi pa celo ves tisti obrobni slovenski živelj, ki sega še v Rezijo.

To so ljudje goriških in drugih okoliških brd z dobro razvitim vinogradništvom. Goričani so dejavni kot kulturniki. “Z obraza Goričana sije ljubezniva naivna odkritost z neprisiljeno prijaznostjo, ki ti takoj na prvi hip popolnoma očara srce”, je zapisal nekdo pred sto leti.
 
 

Pohorci

Pohorci imajo kot hribovci nekaj skupnega z Gorenjci. So nekako osameljeni in redkobesedni. Od Gorenjcev se razlikujejo po tem, da živijo v višinah in ne v dolinah. Pohorci sami se niso germanizirali, ostali so kot pravi “kralji na Betajnovi” nedostopni za nemški vpliv, pristni Slovenci. Pohorci imajo aristokratsko potezo, to pojasnjuje z imeni znanih osebnosti. To potezo Pohorca sem doživel, ko sem prišel na obisk h kmetu, ki je bil pravi “kralj na Betajnovi”: pri mizi (kosilu) je predsedoval sam, gosta pa sva sedela ob njegovi desnici in levici; žena je postregla najprej njemu, on pa se je pogovarjal z nama kot razgledan človek.
 
 

Haložani

Haložan ni docela varen pred svojo zemljo in na njej. To je trda usoda. Temu primerno se razvija njegov značaj. Nezaupen je do vsega in vsakega, čeprav vemo, da je dober in pošten. Tudi njegova govorica je nekaj posebnega, jezikoslovci jo prištevajo v krog slovenjegoriške. Velika pa je tudi razlika med prleško in haloško govorico. Malokatera slovenska pokrajina ima tako trdo življenje. Pa boste rekli kaj pa Kraševci? Kraševci prav zato, ker jim kamen ne da kruha, ne živijo od svoje zemlje, kruh iščejo drugod. Nasprozno pa haložan živi od svoje zemlje, to pa je težko delo. Zato je Haložan resen, prleškega humorja tam ni. Tudi za šale nima posebnega smisla. O vernosti štajerskega človeka pa je že nekdaj pisal Slomšek. Vera je gibalo, ki drži ljudi v najhujših stiskah, da ne klonejo popolnoma.
 
 

Slovenjegoričani

Tudi ti se med seboj razlikujejo; tip severnih goric je drugačen od južnih; to je dejansko razlika med Prlekijo in severnim delom Slovenskih goric, ki ni več prleški. Rzlika je najbolj vidna v narečju samem, čeprav naši lingvisti menda te razlike ne upoštevajo dovolj. Prleško narečje je bolj čisto, medtem, ko imajo severne Slovenske gorice veliko nemških tujk. Zanimiva je tudi razlika v značaju. Prlek je pol humorja, v tem ko severni del Slovenskih goric nima toliko smisla za dovtipnost. Južne Slovenske gorice so že v prejšnjem stoletju dale nadpovprečno veliko število slovenskih jezikoslovcev, izobražencev, zlasti pa filozofskih mislecev. Prlek nikoli ne sili v Ameriko za razliko od Prekmurca. Prlek je trd in nesocialen v sporih zaradi posestnih meja in dediščine. Prlekijo prepleta pesem klopotca in kliče človeka k branju, zimskemu odmoru in gostuvanju.
 
 

Prekmurci

Osnovne sestavine duševnosti Slovencev, ki živijo med Muro in Rabo, so prav tiste, kakor pri drugih Slovencih. Toda popolna politična in kulturna ločenost od ostalih Slovencev ter odvisnost od Madžarov je rodila zavest narodne osamljenosti, ki ji slovensko narodno jedro niti po imenu ni bilo znano do zadnjih časov. Duša prekmurskih Slovencev se je mogla izživljati le v domačih navadah, verah, pesmih, jeziku ter v verstvu. Katoliška vera se je tako globoko vtisnila v prekmursko dušo, da tvori še danes eno osnovnih potez ljudskega značaja. Četrtina ljudstva je evangeličanska, ta del ljudi je bolj racionalističen. Lastna gruda pomeni prekmurskemu človeku silno mnogo, tako materialno kakor čustveno. Pomanjaknje ga sili k izseljevanju ter iskanju zaslužka v tujini. To vpliva tudi na nestalnost značaja. Delavnost in skromnost pa ga rešuje iz najhujše bede.
 
 

Gorenjci

Jasnost misli in mišljenja in gornjska poštenost so znani. O tem je pisal Fr. Saleški Finžgar. “Gorenjec hodi ravno pot. Ko je spoznal in dognal, ga ne premakneš več. Zvest sebi in tebi. Zato konservativen, pa ne nesmiselno trmast. Velevanja ne prenese! Znana je gorenjska prevzetnost, nekak ponos, Gorenjec je ponosen na faro, na zvon, na cerkev, na svojo hišo, posestvo...Gorenjec se hoče povsod postaviti.
 
 

Dolenjci

Ti so nasprotje Gorenjcev. Dolenjec je mehak in popustljiv. Živi po razsejanih hribih, saj ga je samo hribovje. Po usodi je Dolenjec najbolj nesrečen Slovence (če pogledamo samo leto 1941). Dolenjcem manjka organiziranost skupnosti in potrebne samostojnosti. Dolga stoletja so hlapčevali številnim graščakom in to je vtisnilo v dolenjski značaj močan pečat. Če bi hoteli podrobneje opisati Dolenjca, bi morali opisati ponosnega prebivalca krške doline, Ribničana, ki je ohranil posebno svežost in prožnost duha ter druge prebivalce te slovenske pokrajine.