S.G.: Gospa Zofija Klemen - Krek, prosimo povejte nam kakšna organizacija je UNESCO?

Z.K.K.: UNESCO je kratica za Organizacijo združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (United Nations Educational, Scientific and Cultural Irganizations). Organizacija si prizadeva predvsem spodbujati določevanje, zaščito in ohranitev tiste kulturne in naravne dediščine po svetu, ki naj bi imela izjemno vrednost za človeštvo.

S.G.: Kdaj se je prvič pojavila zamisel za oblikovanje takšne organizacije?

Z.K.K.: Že po prvi sve-tovni vojni, toda mejni dogodek pri spodbujanju mednarodnega zanimanja je pomenila odločitev o zidavi visokega asuanskega jeza v Egiptu. Zaradi tega naj bi poplavili dolino, v kateri so bila svetišča Abu Simbel, zakladi stare egipčnaske civilizacije. Leta 1959 je UNESCO sklenil začeti z mednarodno akcijo. Svetišče so razstavili in prenesli na suho območje. Denar, okoli 80 mili-jonov ameriških dolarjev je pri-spevalo petdeset držav.

S.G.: Kdo pa si je sploh UNESCO prvi izmislil?

Z.K.K.: Zamisel prihaja iz ZDA iz leta 1965. 

F.A.: Ali je vsaka država, ki je članica Združenih narodov tudi članica UNESCA?

Z.K.K.: Obstaja neka razlika. Tako so na primer leta 1985 zaradi političnih interesov iz-stopile ZDA, Velika Britanija in Singapur. UNESCU so očitali, da se članarina razporeja neracio-nalno, da so programi slabi, premalo usmerjeni v resnično reševanje problemov, kar delno tudi drži. Tu je bilo še veliko ameriških interesov, saj so ZDA želele vplivati na sistem Zdru-ženih narodov. Anglija se je lani vrnila, ker je menila, da so se stvari izboljšale. Te tri države niso članice, zanimivo je to, da je Švica članica UNESCA, ni pa članica Združenih narodov. Je še nekaj drugih takšnih primerov. Zadnja številka je 188 članic.

Z.K.K.: Obstaja razlika. leta 1985 so zaradi svojih političnih interesov

S.G.: V Sydney ste prišli na konferenco UNESCA; zastopali ste Slovenijo in Evropo.

Z:K:K: Tokrat sem zasto-pala Evropo, zaradi tega, ker smo v Sloveniji organizirali v začetku novembra evropsko konferenco na temo “Ženska v znanosti”, izmed 49 držav kolikor jih je v evropski regiji, se je prijavilo za našo konferenco 40. To je bil za Slovenijo velik izziv, prišlo je 70 znanstvenikov iz tujih držav. Tu smo se dogovorili, da pred-stavljam v Avstraliji evropsko regijo in s tem je bila predstavljena tudi Slovenija, to je dobra promocija naše države. Slovenija se je v UNESCO vključila zelo aktivno in s tem smo ponesli ime Slovenije v svet. Morda smo majhni, ne pa tako majhni, da ne bi bili ambiciozni in sposobni.

S.K.K: Je bila tudi syd-neyska konferenca posvečena problematiki žensk?

Z.K.K.: V Avstraliji so organizirali konferenco za celotno azijsko - pacifično regijo za celotno znanost, znotraj pa teče posebna razprava o vprašanju ženske v znanosti. Predstavila sem našo konferenco in vsi udeleženci so poslušali slovenske rezultate.

Neskromno moram reči, da je pristop oz. metodologija, ki smo jo mi pripravili za konferenco dosti boljša od tiste, ki so jo pripravili za tukajšnjo konferenco, in zaprosili so me, da to posebej predstavim. V Sydneyu je bilo zastopanih 27 držav. Osebno predstavljam obenem tudi sredozemsko regijo, saj sem članica organizacijskega komiteja (Slovenija je članica sredozemske regije). 

F.A.: Kakšni pa so pravzaprav konkretni cilji organizacije UNESCO?

Z.K.K.: UNESCO deluje na izobraževalnem, kulturnem in znanstvenem področju, njegovi cilji so:

- pospeševati predstavljanje kulturne in naravne dediščine

- nuditi nujno pomoč za zna-menitosti svetovne dediščine, ki so neposredno ogrožene

- spodbujati mednarodno so-delovanje pri ohranjanju kulturne in naravne dediščine

- spodbujati dežele k podpisu sporazuma iz leta 1972 ter za-gotavljati zaščito njihove naravne in kulturne dediščine. 

Preko UNESCA si je mogoče zagotoviti pristop do najnovejšega znanja brez plačila.

UNESCO si prizadeva tudi za ohranitev miru v svetu.

Začetek ustave UNESCA se glasi:

“Ker vojne nastajajo v glavah ljudi, naj se v teh istih glavah tudi utrjuje mir.”

Izobraževanje - UNESCO pospešuje razvoj izobraževanja, pravzaprav celotnega šolskega sistema, delno posega tudi v predšolski sistem. UNESCO deluje tudi pri izobraževanju odraslih (izobraževanje ob poklicu). Pospešuje sodelovanje med šolami.

Slovenija je dosegla izjemne dosežke na področju izobra-ževanja, izbrana je bila med sedem svetovnih zastavonoš projektov. Piranski mednarodni tabor je dobil izjemno pri-znanje.

UNESCO pospešuje tudi družboslovne znanosti, huma-nistiko in filozofijo. Ima izredno poslanstvo, vprašanje etike v znanosti (izdelovanje orožja).

S.G.: Govorili ste o varovanju kulturne in naravne dediščine; kateri slovenski spomenik je na UNESCO-vem seznamu varovanja kulturne in naravne dediščine?

Z.K.K.: Na seznamu so Škocjanske jame.Še vedno so edine, ki so vpisane v listo svetovne dediščine.

Vendar smo poslali UNESCU tri predloge: za Idrijo, kulturno krajino - slovenski klasični Kras in fužinske planine. Vsi trije predlogi morajo biti še strokovno obrazloženi. Tudi Triglavski park želimo varovati preko UNESCA.

S.G.: Kaj pa področje kulture?

Z.K.K.: UNESCO skrbi za varovanje foklore in sploh na-cionalne identitete, poznavanje drugih jezikov, literature. Na teh področjih povezuje države med seboj.

Slovenija je aktivno sodelovala v treh evrospkih projektih. Ena od zanimivih tem je bila na primer umetnost v bolnišnicah, ki ima v ozadju celo vrsto aktivnosti. Človek, ki je bolan in mora za več časa v bolnico je v bistvu izven vseh kulturnih dogajanja. V Ljubljani že nekaj let deluje v Kliničnem centru v Ljubljani Kulturno umetniško društvo dr. Alojzija Kraigerja, ki za paciente pripravlja prireditve, pa tudi pevski zbor dr. Bogdan Derč.

Tu so še aktivnosti v domovih za ostarele, v rehabilitacijskih centrih, posebno pomembna pa je terapija v psihiatriji.

S.G.: Ali se UNESCO ukvarja tudi s vprašanjem komunikacij?

Z.K.K.: Da. Tu je svo-boden pretok informacij preko nevladnih organizacij. H komu-nikacijam sodi tudi razvoj knjižnic (ljubljanska je zelo aktivna, njene strokovnjake vabi UNESCO na svetovalne misije v druge države). Reševali smo probleme sarajevske knjižnice, pri rekonstrukciji smo priskočili na pomoč z dvojniki, ki smo jih imeli.

F.A.: Dejali ste “pretok informacij preko nevladnih organizacij” ali je UNESCO nevladna organizacija?

Z.K.K.: Moje delovno mesto je v sklopu Ministrstva za znanost in tehnologijo. Vlada je imenovala slovensko nacionalno komisijo (leta 1991), ta pa je bila del nasledstva, ker je bila Slovenija edina republika bivše Jugoslavije, ki je že leta 1982 ustanovila tako komisijo, čeprav ni mogla delovati direktno ampak zvezno. Naše znanje je bilo že kar precejšnje, zato smo nadaljevali s prejšnjimi aktivnostmi.

Slovenija je ena od prvih novih držav, ki se je lahko tako močno afirmirala v UNESCU, saj je torej imela za seboj lepe izkušnje. Tako smo s svojim bogatim arhivom zdaj pomagali Makedoniji in BiH.

Vse države članice UNESCA, izjema je nemška in kanadska komisija, so vpete v administra-cijo državnih ministrstev. V Avstraliji in Novi Zelandiji so ko-misije vezane na ministrstva za šolstvo in izobraževanje, v Evropi pa je to malo pomešano. Bistvo delovanja komisij je da delujejo nepolitično. Nemška in kanadska komisija sta organizirani tako, da nista vezani na nobeno mini-strstvo, delujeta kot vzporedna organizacija.

S.G.: Gospa Zofija, hvala za tako izčrpne informacije. Za konec nam povejte še koliko let ste že na čelu slovenske nacionalne komisije UNESCA?

Z.K.K.: Vse od osamo-svojitve, čeprav sem bila že tudi pred tem zadolžena za sode-lovanje Slovenije z UNESCOM. V času obstoja Jugoslavije sem iskala možnosti in rešitve da bi Slovenija lahko neposredno sodelovala z UNESCOM že leta 1987, to je bilo daleč preuranjeno in nesprejemljivo.

Petindvajset let Sporazuma o svetovni dediščini /UNESCO glasnik/ - 16. novembra 1997 je minilo petindvajset let od Sprazuma o zaščiti svetovne kulturne in naravne dediščine. Sporazum je podpisalo 149 držav, zato je to najbolj splošno mednarodno pravno orodje na področju ohranjanja dediščine. Sporazum je zasnovan na predpostavki, da imajo določene kulturne in naravne znamenitosti “izredno dvetovno vrednost” in tvorijo del skupne dediščine človeštva. Ohranitev te skupne dediščine ni le naloga posameznih narodov, temveč vsega človeštva. Naslednja edinstvena značilnost Sporazuma je v tem, da skuša zaščititi kulturno in naravno dediščino. Glede na številne povezave med ljudmi in njihovim okoljem je ta celovit pristop logičen in revolucionaren obenem. Do sedaj so na Seznamu uvrstili znamenitosti izredne svetovne vrednosti. Med temi znamenitostmi je 380 kulturnih, 107 naravnih, 19 pa mešanih, kulturnih in naravnih. Znamenitosti se nahajajo v 107 državah članicah. Še vedno se nagiba v prid spomeniške in religiozne arhitekture Zahodne Evrope. V prihodnjih letih naj bi v Seznam uvrstili več znamenitosti iz arabskih dežel, z območja Tihega oceana ter Afrike. Del te dediščine je danes ogrožen.UNESCO se vzdržuje od članarin držav članic, prostovoljnih prispevkov, denarnih skladov in drugih virov; letno zbere okoli tri milijone ameriških dolarjev.