V uredništvu Glasa
Slovenije - ob petih na kavi...
Po tonskem zapisu
Pogovor
Marjan Šrimpf - urednik
informativnega programa TV Slovenija, studio Maribor in Stanka Gregorič
- urednica Glasa Slovenije
... že lep čas nastajajo "v
zraku" med nami tukaj in Slovenci v Sloveniji razne napetosti, prihaja
do nerazumevanj, razočaranj, napačnih predstav, predvsem pa napačnih pričakovanj
Slovencev iz Slovenije..
... pričakujemo, da bi nas zdaj,
ko imamo amaterskega oziroma ljubiteljskega dela in vlaganja svojega denarja
v razne projekte dovolj, ko se staramo in nas je vedno manj, naša matična
Slovenije bolj podprla in nam pomagala pri naših projektih. Pomagati bi
nam morala, da bi nekaj ostalo tudi na teh, avstralskih tleh, za zanamce
ali bodoče obiskovalce... identiteta avstralskih Slovencev se ne sme izbrisati
brez sledu!
... avstralski Slovenci morate
pustiti svoj pečat tukaj - v Avstraliji...Seveda pa mora pri tem biti tudi
pomoč domovine logistična in vsa ostala...
MARJAN ŠRIMPF - urednik informativnega
programa Televizija Slovenija, TV studio Maribor, ki je januarja letos
pričel s predvajanjem novega programa SLOVENCI PO SVETU je s TV snemalcem
obiskal Adelaide, Melbourne in Sydney ter posnel nekaj reportaž. Ob tej
priložnosti je nastal pogovor - ne intervju - pogovor o nekaterih kočljivih
vprašanjih v odnosu med Slovenci tam in tukaj.
G.S.: Marjan, ali ste se
pripravljeni pogovoriti z menoj odkrito, se pravi brez dlake na jeziku?
Namreč že lep čas nastajajo "v zraku" med nami tukaj in Slovenci
v Sloveniji razne napetosti, prihaja do nerazumevanj, razočaranj, napačnih
predstav, predvsem pa napačnih pričakovanj Slovencev iz Slovenije.
M.Š.: Seveda bom rad odgovarjal
brez dlake na jeziku v kolikor sploh poznam zadeve. Prvič sem v Avstraliji,
čeprav to ne pomeni, da sem prvič med Slovenci na tujem. Čeprav sem urednik
informativnega programa imam neko afiniteto, nekaj kar me žene po svetu
in zato obiskujem Slovence po svetu že od leta 1992. Bil sem v Torontu
v Kanadi, kjer sem se srečal z različnimi ljudmi, od navadnih delavcev
do inženirjev, pisateljev in tudi z zdajšnjim kardinalom Alojzijem Ambrožičem.
Še zdaj se spomnim tega pogovora, med drugim sem mu dejal: Gospod Ambrožič,
v Sloveniji smo slišali, da boste postali prvi slovenski kardinal. Opozoril
me je, da je bil prvi slovenski kardinal Misija, česar tudi sam nisem vedel.
Delali smo intervjuje z našimi ljudmi v Argentini, Braziliji, Paragvaju,
Urugvaju...
Bili smo v Kolumbiji, Čileju...
skratka, poznam zadeve med Slovenci po svetu
G.S.: Rada bi vam in vsem
našim obiskovalcem povedala sledeče: V Avstraliji živimo svobodno,
ne tekmujemo se med seboj kdo bo imel boljši avto, hišo, kdo bo boljše
oblečen; in srečni smo tako, ker preživljamo svoja leta dokaj mirno, v
prelepi avstralski naravi, in ker lahko vsakdor ostane anonimen, če to
želi. Rekla bi, da živimo z naravo v naravi, v svojih v večini (v primerjavi
s standardom v Sloveniji) dokaj skromnih domovih. Živimo skratka svoja
zelo intimna življenja, z izjemo tistih, ki smo aktivni v slovenski skupnosti
in smo s tem seveda bolj izpostavljeni. Bi nam morda lahko vi razložili
zakaj se kot po nekem pisanem pravilu naši obiskovalci vračate v Slovenijo
razočarani nad našim načinom življenja? Ali morda pričakujete od Avstralije
in nas preveč? Si morda zamišljate Avstralijo in nas Slovence drugače...
je dolar tisti razlog, ki kroji "immage" o življenju dolarskih dežel? Zakaj
nas končno ne jemljete takšne kot smo?
M.Š.: Ne vem kaj so drugi
pričakovali in s kakšnimi vtisi so šli iz Avstralije, ampak osebno moram
reči, da sem se v desetih dneh pogovarjal z več kot dvajsetimi Slovenci,
in moram reči, da odhajam z dobrimi občutki, ni me motilo prav nič.
V začetku sem opazil skeptičnost teh ljudi, ker niso vedeli točnega namena
mojega obiska, niti namena spraševanja, potlej, ko je dala beseda besedo
in smo se po samih intervjujih vsedli za mizo, so videli, da imamo dobre
namene in da želimo predstaviti ljudi takšne kot živijo tukaj, brez velikih
političnih konotacij in vsega tega. Sprostili so se in mi povedali takšne
stvari, ki jih mogoče nikoli drugače ne bi povedali. Skratka, direkten
odgovor ni ravno mogoč. Midva s snemalcem nisva gledala neko merilo
človekovega standarda v dolarjih ali v hišah, važno je kaj človek dela
in s čim se lahko navzven postavi s svojimi rezultati. To mora biti merilo.
G.S.: Včasih ugotavljamo,
da nastaja med nami tukaj in vami tam velika vrzel, nastajajo razlike v
naši mentaliteti, mišljenju... zdi se nam, da smo tukaj resda ostali bolj
konzervativni, zato pa smo v večini zadržali tiste stare konzervativne
vrline in moralne vrednote, med nje bi prištevali poštenost in druge, kar
danes za Slovenijo ravno ne velja, saj vsak dan beremo o korupciji, krajah,
raznih špekulacijah in nepoštenostih nasploh. Je bilo tega veliko tudi
prej pa se o tem ni govorilo ali je takšna situacija nastala šele po osamosvojitvi
Slovenije? Kaj se dogaja v Sloveniji?
M.Š.: To je enostavno povedano
tranzicija - tako bi rekli naši politiki. Slovenija se namreč nahaja v
takšni fazi, da je nastalo po osamosvojitvi veliko mobitel kapitalistov
- to so ljudje, ki odprejo na hitro podjetje z enim ali dvema človekoma,
na hitro z export-importom nekaj zaslužijo, skratka kmalu tudi bankrotirajo
in izigrajo državo, druge podjetnike in ljudi. Ti trendi sodobnega kapitalizma
so hitro vstopili skozi vrata v Slovenijo in ob tem so se te vrednoste
o katerih ste govorili izničile. Poštenost je premagalo hlepenje po denarju,
korupcija je prišla, ker je hotel vsak hitro obogateti, firme so se prodajale
tudi na ta način, da so direktorji zase vzeli veliko tega, manj pa dali
delavcem. Sodišča in ostala infrastruktura ni tako hitro sledila da bi
lahko te negativne pojave v kali zatrli, zato se jih je veliko nabralo
in čez čas se bodo stvari postavile na svoje mesto.
Zaenkrat je pač tako, nastalo je
hlepenje po Evropi, po denarni svobodi, nastal je novi liberalizem - neokapitalizem
in to je postavilo človeške vrednote tja kjer v Sloveniji so. Vi pa ste
ostali drugačni zato, ker niste šli naenkrat v nov družbeni red po petinštiridesetih
letih enoumja - enopartijskega sistema v demokracijo. Ampak to je stvar
treh, štirih, petih let, dokler se ne pride v Evropo in potem se bodo stvari
postavile na svoje mesto.
G.S: Prav gotovo veste,
da Slovenci v Avstraliji skoraj vse delamo prostovoljno, iz svojih izkušenj
pa lahko rečem, da večkrat dosti bolj vestno, in celo bolj etično kot stroka
doma, pri tem kajpak mislim na novinarje, ki si večkrat ne morejo zapomniti
niti naših imen ali pa nas predstavljajo
in "rišejo" napačno - v teku let je bilo namreč zaslediti veliko, veliko
ne-fer in neresničnega poročanja. Obenem pa smo deležni zasmehovanj in
podcenjevanj: nekoč sem slišala, da so novinarji nekega slovenskega dnevnika
dejali: kaj bo za nas dopisoval navaden železničar, čeprav moram reči da
so njegovi prispevki o Avstraliji zelo zanimivi. V Avstraliji veljaš toliko
kolikor in kaj znaš delati, sami visoki nazivi ing. in dr. niso dovolj
za to da daleč prideš. Tukaj ni sramota delati, ja, tudi zdravniki brez
dela opravljajo včasih dela čistilcev.V Sloveniji gledate na te stvari
drugače.
M.Š.: Vaša opažanja o obnašanju
novinarjev iz Slovenije me čudijo. To je verjetno posledica nepoznavanje
zadev ali premalega, bežnega časa bivanja med vami. Je pa tudi stvar vsakega
posameznika. Skratka osnova tega je v nepoznavanju ljudi tukaj, njihovega
dela in truda najprej zase, potem pa seveda tudi za Slovenijo. Zdaj, ko
sem med vami vidim koliko truda in entuzijazma je vloženega v kakšen projekt,
ki ni imel nobene podpore iz Slovenije, ampak samo da se to realizira.
To se mi zdi velika stvar - ta vaš zanos - naj bo to dramska igra, naj
bo to časopis ali kaj drugega kar v Sloveniji premalo cenimo. Stvari niso
pravilno prikazane kaj se tu dogaja, ali pa so prikazane v neki drugi luči.
G.S.: Še nekaj nas pričenja
močno motiti. Namreč to, da skozi vsa leta prihajajo iz Slovenije razni
strokovnjaki, in nam jemljejo, "izvažajo našo kulturo in naše delo" v Slovenijo
(kipe, umetniške slike itd.). Nudimo informacije, podatke, fotografije
in drugo, marsikdo to uporabi in pride tudi do doktorata. Nimamo nič proti
temu, vendar po drugi strani pričakujemo, da bi nas zdaj, ko imamo amaterskega
oziroma ljubiteljskega dela in vlaganja svojega denarja v razne projekte
dovolj, ko se staramo in nas je vedno manj, naša matična Slovenije bolj
podprla in nam pomagala pri naših projektih. Pomagati bi nam morala, da
bi nekaj ostalo tudi na teh, avstralskih tleh, za zanamce ali bodoče obiskovalce.
Nerada uporabljam že tolikokrat ponovljeno frazo a jo bom vseeno ponovila:
identiteta avstralskih Slovencev se ne sme izbrisati brez sledu! Seveda
je pričakovati tudi od nas Slovencev v Avstraliji, da bi nekaj naredili
v tej smeri, morda odprli kako slovensko hišo ali muzej, kamor bi se spravilerazne
stvari.
M.Š.: S tem kar ste povedali
se strinjam. Seveda morate na koncu narediti tudi nekaj vi sami. Dober
primer je gospa Milena Brgoč v Melbourneu, ki ureja arhiv kljub temu da
ni strokovnjakinja na tem področju, ampak na podlagi svojega entuzijazma
išče in zbira, prosi, moleduje... ne nazadnje je že veliko stvari zbrala.
To je sicer neumetniški arhiv, ki pa je zelo pomemben. Kar zadeva odnašanje
umetniških slik in dokumentov v Slovenijo je stvar posameznih inštitucij,
kdo je to naročil iz Slovenije, kam to gre, zakaj gre... vse mora biti
dokumentirano. Če že gre iz Avstralije tja, se mora najti neka povratna
pot nazaj, da se vrnejo originali ali kaj v drugi obliki. Kar zadeva muzej
Slovencev tukaj se mi zdi izjemno dobra zamisel, saj bi lahko na enem mestu
tisti, ki bodo čez dvajset, trideset ali petdeset let prihajali sem videli
svoje korenine in videli delo svojih staršev, stricev, tet in drugih, kajti
že zdaj vemo, da nastaja kriza z govorenjem slovenščine in da se
otroci Slovencev odmikajo od Slovencev. Prav zaradi tega
je pomembno v Avstraliji imeti arhiv, muzej... da bo lahko nekdo rekel:
tu smo bili, to smo delali! Pustili smo svoj pečat!
Seveda pa mora pri tem biti tudi
pomoč domovine logistična in vsa ostala...
G.S.: Srečali ste se torej
s Slovenci v Adelaidi, Melbourneu in zdaj v Sydneyu. Dejali ste, da ste
obiskali Slovence v Braziliji in Argentini in da je med njimi in nami avstralskimi
Slovenci velika razlika.Kakšna?
M.Š.: Razlika med Argentinci
in vami je ta, da imajo oni izvrstno organizirano šolstvo, od A do Ž, od
prvega razreda pa taj do srednje šole. Drugo, izjemno so organizirani v
svojih tako imenovanih domovanjih, v cerkvah in drugih objektih. Veliko
pa dajejo na slovenstvo tudi v obliki osebnega stika, se pravi ne samo
v klubih in društvih ampak na stalno združevanje posameznikov. Recimo da
gredo skupaj na kosilo. V Argentini na primer dvignejo najprej slovensko
zastavo, potem argentinsko, gredo k maši, potem na kosilo, do večera zabava,
debata, tudi s politično vsebino, od domobrancev do tistih prijateljev
Jugoslavije. Vsak je sicer lahko svoje povedal, čeprav se niso najbolje
razumeli, a tudi pretepli ali skregali se močno niso. Še to je pomembno
za Argentino: tam je veliko intelektualcev. Struktura ljudi, ki je šla
tja po vojni je torej drugačna in so se lahko zato tudi drugače organizirali.
V argentinskih intelektualnih družinah
so izjemno vztrajali, da so njihovi otroci govorili doma slovensko. Pri
nekaterih primerih v Avstraliji sem opazil, da otroci niso več želeli slovensko
govoriti in sem vprašal starše zakaj niso bolj pritisnili na otroke da
bi govorili slovensko pa so dejali, da so jim pač pustili po njihovi volji.
G.S.: Koliko informacij
o nas avstralskih Slovencih vam je nudilo naše Stičišče na internetu?
M.Š.: Vaše Stičišče je izjemno
pomembno in je prvi tak primer v svetu. Vem, da je to orjaško delo, prav
škoda bi bila če ne bi ljudje tega koristili. Po številnih klikih se
vidi da stvar ni bila narejena zaman. Mi na TV Maribor smo našli veliko
koristnih in točnih informacij. Institucije v Sloveniji, ki se ukvarjajo
s Slovenci po svetu bi se morali tega posluževati, saj to ni njihova konkurenca,
ampak nadgradnja nečesa kar oni nimajo in naj bi imeli. Ta vaš servis je
izjemno pomemben in Slovenija naj bi ga podprla. Informacijska cesta je
danes zelo pomembna.
Na Olimpijskem stadionu
S.G.: Pri TV Slovenija pričenjate
torej z novimi oddajami Slovenci po svetu. Ali bi vas zanimale redne informacije
iz Avstralije in sodelovanje z nami?
M.Š.: Oddaja Slovenci po svetu
bo na sporedu vsak zadnji petek v mesecu. Zato bo tudi pomembno imeti neke
vrste dopisnike.
Florjan Auser je že takoj
po pogovoru dal idejo da naj bi TV oddaje Slovenci po svetu uvrstili na
internetov server RTV Slovenija, tako da bi jih lahko gledali tudi drugi
rojaki po svetu - tisti, ki imajo računalnik oziroma internet.
Marjan Šrimpf nam je na koncu še
povedal, da so Slovenci v Braziliji enostavno ustavili pritisk raznih kulturnih
skupin in posameznikov iz Slovenije, ki bi želeli tam gostovati in da so
naredili načrt koliko skupin in koga bodo sprejeli na leto.
Kaj pa mi?!
Marjan Šrimpf in Andrej
Palčec v "akciji".
Foto Florjan Auser
Pogovor z
Alfredom Brežnikom Generalnim častnim konzulom RS v Sydneyu
Pogovor s pisateljem Ivanom Kobalom
Pogovor s
Petrom Krope - odgovornim za stike z javnostjo pri Klubu
Triglav Sydney
Pogovor S Sonjo Vodušek v Hotelu Regent v Sydneyu
Marjan in Andrej v "akciji"
