Zgodba naših priletnih rojakov Mili in Karla Hren iz Kingsforda je samo ena izmed zgodb, ki so jih doživeli prebivalci nekaterih krajev sydneyskega obmorskega pasu tistega “sodnega dne”, v sredo, 14. aprila 1999. 
 Toča, velika kot pest je tolkla in razbijala kot bombe: strehe, okna, vrtove, avtomobile... in pustila za seboj po prvih podatkih škodo v vrednosti okoli milijarde dolarjev. Prizadetih je bilo 20.000 domov, nekateri bodo morali čakati na popravila strehe tudi do enega leta. Ulica kjer živita Hrenova je bila najbolj prizadeta. Zato ju je obiskala tudi TV ekipa kanala 7 in ju uvrstila med svoja reportažna poročanja o prizadetih. 
 Ko se približaš naselju v katerem živita Hrenova 

(tam smo bili kakih deset dni po neurju), ne moreš verjeti očem in se ti zazdi, da se nahajaš na pravkar bombardiranem ozemlju. 
Modre plastične “rjuhe” prekrivajo strehe, povezane so z vrvmi in obtežene s kamenjem in drugimi težkimi predmeti. 
Toda pravo sliko “sodnega dne” doživiš šele, če vstopiš v eno teh hiš. 
 Hrenova sta ostala praktično brez strehe nad glavo, brez preprog in skoraj brez pohištva. Kadar ju zebe ali dežuje se stisneta v še edino suho sobico, po kateri pa se prav tako kot po ostalih prostorih razširja duh po vlagi in plesnobi. 
 Zakonca Hren upata, da jima bo zavarovalnica kmalu kupila nove preproge in pohištvo   Povedala sta, da je v ulici polno gasilcev in vojakov, ki pomagajo prekrivati strehe. Prizadete obiskujejo iz socialnih služb,  medicinske sestre, krščanska dobrodelna organizacija Global Care, ostareli pa prejemajo tudi hrano “meals on wheels”. 
 
   V torek, 11. maja, skoraj mesec dni po neurju, sta nam Mili in Karl po telefonu povedala, da sta končno dobila novo streho, elektriko in stekla na oknih. Ko jima bodo rušili vlažne in počrnele strope, pa bosta morala za kakih deset dni v motel. Hvaležna sta nam bila za domačo govejo juhico, ki smo jo prinesli takrat ob obisku, kaj več pa nismo mogli storiti za njih, saj vsi živimo eden od drugega tako zelo odmaknjeni. 
S.G.