Draga Stanka, 
 

        prebrala sem tvoje pripombe h knjigi SIK. Res si se potrudila in šla od A do Z. Jaz bi dodala še moje mnenje, da je naslov knjige ponesrečen, ker v njej ni le književnost, temveč tudi novinarstvo. Pa tudi to ni vključilo ljudi, ki so na tem področju naredili mogoče več, kot tisti, kateri so omenjeni. Vendar ne moremo zanikati vrednosti te knjige. Seveda tvoje pripombe in Bertovo razglabljane so velik napotek za v bodoče. Mogoče bo taka izdaja prav tisto delo, ki bo spodbudilo raziskovalce našega udejstvovanja, da bodo ločili novinarstvo in druga delovanja za slovensko skupnost od književnosti. Če so želeli prikazati vsa področja našega truda za ohranitev slov. jezika, potem bi ne smeli spustiti nikogar, ki je k temu prispeval. Tu so ostali prizadeti posebno tisti, ki so delali brezplačno leta in leta in celo zalagali vse stročke iz svojega žepa. Nihče jim ni plačal ne dnevnic in ne bencina za dolge poti, o katerih 
ljudje, ki niso bili v Avstraliji nimajo prave predstave.
        Po moje bi se morali avtorji knjige obrniti tudi na posameznike, ki so na tekočem z dogajanjem v slovenski skupnosti ( v tem primeru skupnosti v Avstraliji) ali bolj dosledno pregledati naš tisk, ki ga najdejo v SAZU.
        Na strani 288 je zapisano, da je Anka Makovec bila povezana z aboriginsko skupnostjo do smrti svojega soproga (slikarja). Ta stavek zveni, kot da je bila Anka poročena z aboriginskim slikarjem( kar bi ne bilo nič narobe, če bi bilo to res tako). Vendar mi vemo, da je Anka le skrbela za hudo bolnega umetnika in da po njegovi smrti ni prenehala delovati za Aborigine. Anka še vedno dela za  aboriginsko skupnost.
        Škoda da take trditve odvzamejo vrednost tega dela, ki je po mojem zahtevalo precej truda in časa.
Naj zaključim  z rekom :"Kdor dela tudi greši". 
V bodoče pa bi rekla naj  v Sloveniji obravnavajo izseljenske pisce v okviru z avtorji doma. Seveda  v to literaturo bodo prišli le tisti, ki sežejo dlje kot do "pritličnih vej"  literarnega drevesa. Ne poznam kriterija, ki ga imajo v slovenski literaturi, vendar če primerjam neke tuje avtorje, ki so bili skozi dolga leta prevedeni v slovensko literaturo, niso nič kaj boljši od slovenskih piscev izven slovenskih meja. In vendar je država trošila denar za te prevode in za njihovo predstavitev. To vem, ker sem kot knjižničarka slovenskih knjig, ki so jih nam pošiljali v avstralske ljudske knjižnice, bila odgovorna, da so bile vpisane v računalnik oz. katologirane kot temu rečemo v angleščini.
        
        Lep pozdrav  od Ivanke Škof, Melbourne