|
|
Victorian School of Languages je bil prvi, nadvse bistven factor,
ki je omogočil vpeljati slovenščino v državni šolski sistem najprej v Viktoriji
(leta 1977), potem pa v NSW (leta 1979).
Za vpeljavo jezika so zahtevali seznam učencev, imena učiteljev - stalnih
in pomožnih - učni načrt, seznam šolskih knjig, in stvar je stekla, v Melbournu
s šestimi razredi na treh centrih. Potem še leta 1979 v Sydneyju.
Sobotna šola za jezike je bila edinstvena državna šolsko vzgojna
ustanova, ki so jo v Viktoriji uvedli leta 1934 zato, da zadosti
potrebe po drugih jezikih (ne samo tradicionalne nemščine in francoščine).
Prva dva jezika sta bila japonščina in holandščina, pozneje se jima je
pridružila še nemščina. Po drugi svetovni vojni so se pridružili še drugi
jeziki. Število je začelo naraščati po prvih naseljenskih valih. Ko so
uvajali slovenski jezik, je imela šola 23 jezikov. Danes nudi šola, preimenovana
v Victorian School of Languages, 42 evropskih, azijskih in afriških
jezikov. Šola je služila za model drugim šolskim sistemom. Prva se je zanimala
za ta model država NSW, in 1978 ustanovila NSW School of Community Languages,
kjer je novo ustanovljeni šolski odbor vpeljal slovenski jezik v
šolski sistem.
Prvi koraki za vpeljavo mature iz slovenskega jezika
Stvar se je sprožila v Melbournu, ko je p. Stanko Zemljak povprašal
mag. Aleksandro Ceferin, profesorico nemšcine, o možnostih slovenske mature.
Pri ministrstvu je dobil odgovor, da se Slovenci lahko vpišejo na srbo-hrvatsko
maturo. Tako je mag. Aleksandra (Saša) Ceferin avgusta leta 1976 stopila
v kontakt s prof. Marvanom (Monash univerza), predsednikom Maturitetnega
komiteja za slovanske in baltske jezike pri VUSEB-u. (ustanova za maturitetne
predmete). Odgovor je bil povoljen. Potrebno je bilo le pripraviti in predložiti
potrebno dokumentacijo. In sicer: razloge za vpeljavo jezika, pričakovano
število kandidatov, predlog za učni načrt, primer za pismeni izpit in kje
naj bi se predmet poučeval.
Odgovor je bil hiter. Prof. Marvan je predlog sprejel in ga poslal
na potrditev na VUSEB. Tudi tu je šlo vse v redu. Slovenščina je bila uvrščena
med maturitetne predmete. Vendar za uvajanje v letu 1977 je bilo že prepozno.
V naslednjem letu se je stvar zaustavila, ker je VUSEB oznanil moratorium
za vse nove maturitetne predmete, dokler se ne izvede popolna reforma mature.
Iz tega je v dveh letih nastal VISE (Victorian Institute of Secondary Education).
Slovenski jezik je bil po tem novem sistemu prvi akreditiran predmet, ki
je potem služil kot model v procesu akreditiranja (sprejema v maturitetni
sistem). V septembru 1979 je padel predlog za slovenski maturitetni odbor.
Potem je bilo pripravljeno besedilo za opis slovenske mature (opis, ocenjevanje,
seznam knjig, primerki in podobno). V začetku leta 1980 je bil proces dovršen
in knjižica natisnjena nekaj mesecev pozneje. Prvi maturanti iz slovenskega
jezika so se tako vpisali v letu 1980 in polagali maturo v letu 1981.
V NSW so stvari potekali podobno, a malo drugače. Razredi v Bankstownu
in Ashfieldu so bili ustanovljeni leta 1978. Prof Dunston (University of
Sydney) predsednik komiteja za slovenski jezik v NSW je prišel v Melbourne
med drugim tudi na pogovor s prof. Marwanom (Monash univerza), predsednikom
VUSEB odbora za slovanske in baltske jezike in z mag.Aleksandro Ceferin,
predsednico pripravljalnega odbora za slovenski jezik v Viktoriji. Aleksandra
je prevzela odgovornost za pripravo maturitetne dokumentacije za NSW. To
je tekom naslednjega meseca pripravila in predložila prof. Dunstonu, nakar
se je process akreditacije nadaljeval v NSW-u. Skupaj s prof. De Bray-em
(Canberra) in prof. Marwanom, je bila mag.Aleksandra Ceferin imenovana
svetovalka pri nadaljnem procesu in ocenjevalka pismenega izpita v prvem
letu mature - v letu 1979.
V teku let je bilo nekaj prijateljske izmenjave in posvetovanj
med Viktorijo in Sydneyem. Leta 1978 je prišlo do srečanj med mag.Aleksandro
Ceferin z gdč.Maurič, g. Brežnikom in g.Klakočerjem.
V naslednjih letih je mag.Ceferin ob obiskih v Sydneyju prisostvovala
srečanjem Šolskega odbora, v katerem so bili takrat aktivni predvsem A.Brežnik
in p.Valerijan.
Vsi so začeli z velikim številom učencev. To število se je z
leti zmanjševalo, vendar so razredi še obstajali.Tudi nekaj maturantov
je bilo vsako leto.
Vlada je podpirala učenje jezikov, saj brez tega ni prave komunikacije
med ljudmi in deželami. Tako je poskušala napraviti ravnovesje s tem, da
dijaki dobijo dodatnih pet točk pri maturitetnih rezultatih. Zelo pomembno
za vstop na visoko šolo. Mnogo slovenskih dijakov si je na ta način s slovenščino
pomagalo. Zaključek: jezik malega naroda je pri učenju jezikov prav toliko
vreden kot so drugi. Tisti stari slovenski pregovor več jezikov znaš, več
veljaš, pa tudi še vedno drži.
- er
|
