Nedelja, 14. november
Nedeljski večer obogati telefonski klic: V Sydneyu so novinarji mariborskega
Večera, med njimi urednik Milan Predan, Darka Zvonar - Predan in Melita
Forstnerič - Hajnšek. Melita me želi videti, zato jih povabimo v uredništvo
Glasa Slovenije. Melita je hčerka Franceta Forstneriča, slovenskega publicista
in pesnika, ki je za življensko delo prav pred kratkim prejel Glazerjevo
nagrado. Francetova soproga, pokojna Marija je bila vzgojiteljica, skupaj
sva delali v Tomšičevem drevoredu v Mariboru. Melita takrat ni bila stara
niti tri leta, bila je lep plavolas otrok z modrimi očmi. Tudi tokrat se,
po tolikih letih, pred menoj pojavi modrooka plavolaska in z njo soprog.
Njun sin je že na fakulteti, ta mlajši pa je star osem let. Z Večerovci
prideta v Sydney tudi Elica in Vinko Rizmal, ki ta dan posvetita Mariborčanom,
pripeljeta se z letalom iz Melbourna, posebej za to priložnost.
Beseda za besedo, čas mine kot bi pihnil. Melita pokliče očeta v Maribor,
ga preseneti: pri Stanki smo v Sydneyu! Nanizamo še veliko zgodb
o znancih iz preteklosti. Nič uradnega, na obisku so privatno. Uredniku
Predanu se ne utegnem niti zahvaliti za pošiljanje Večera, ki mi vedno
prinese košček mojega Maribora - poseben občutek! Florjan obenem z Miriam
končuje napovedovalni tekst za Slovensko TV 31 - Sydney, še jaz napišem
in posnamem kratek tekst... in noč se prevesi v rano ponedeljkovo jutro...
saj ene goste odpeljeva na letališče, druge pa v hotel.
Ponedeljek, 15. november
Ko si sprejet v Društvo novinarjev Slovenije in v Društvo športnih
novinarjev Slovenije moraš podpisati izjavo, da se strinjaš z novinarskim
kodeksom. Slovenski kodeks govori na petih straneh o dolžnostih in pravicah
novinarja in med drugim že v začetku določa:
- NOVINARJEVA TEMELJNA OBVEZNOST JE RESNIČNO IN NEPONAREJENO OBVEŠČANJE
JAVNOSTI...
- IZPUŠČANJE BISTVENIH IN NOVINARJU ZNANIH DEJSTEV, PRIKRIVANJE IN
ZAPIRANJE INFORMACIJ ALI PONAREJANJE DOKUMENTOV JE V NASPROTJU S KODEKSOM.
NORMA RESNIČNOSTI VELJA ZA BESEDILO, SLIKO IN ZVOK...
NESPREJEMLJIVA JE ZLORABA Z REZANJEM, MONTAŽO ALI NA NAČIN, KI PONAREJA
BISTVO VIRA...
- PLAGIAT JE NEZDRUŽLJIV Z NOVINARSKIM KODEKSOM...
Toda po mnenju nekaterih naj bi bili novinarji tisti serviserji,
ki bi morali pisati z zaprtimi očmi in z gluhimi ušesi. Veliko je tudi
užaljenosti, če novinar zapiše mnenje, ki ni povšeči temu ali onemu pa
četudi so vse zapisane besede ena sama Resnica!
Takrat, ko je treba za kakšno grdobijo poiskati dežurnega krivca,
tega najdejo pri tistem novinarju, ki je grdobijo razkril, razmišlja v
Delu urednik Mitja Meršol.
Po tem receptu nas delijo predvsem novinarski moralisti, pravi
Meršol, jaz pa dodajam da največkrat tudi ljudje, ki ne morejo iz svoje
enostranske kože. Ti kar naprej opozarjajo: si preoster, si prenagel, ne
piši tega, ne piši onega.... ti jim pa z nasmeškom odgovoriš nazaj v udobne
fotelje, kjer zleknjeno sanjarijo in gledajo televizijo, torej jim odgovoriš
(ne vprašaš), ali res! In greš svojo novinarsko pot naprej, tisto, ki ti
jo narekuje vest. Ta pa trka na tvoja vrata vsakokrat ko vagaš ali bi to
novico uvrstil v časopis ali ne. Nekateri bi tudi radi z novinarjem ali
dotičnim časopisom manipulirali.
So tudi novinarji, ki že kar po ustaljeni šabloni novice frizirajo,
olepšujejo ali pa jih kar izpuščajo iz poročanja. Takšni poročevalci spijo
na lovorikah lažnega miru, ker svoje lastne VESTI kot da nimajo. Če bi
jo imeli bi jim že potrkala na vrata in jih opozorila, da ne delajo prav.
Zadeva je še hujša, če uporabljajo pri obelodanjenju svojih kritičnih pripomb
druge - se pravi da jim prepuščajo naj operejo umazano perilo za njih.
Ozkoglednim ljudem ali tistim, ki ne znajo razmišljati s svojimi možgani
so takšni poročevalci sicer na prvi pogled všeč, vendar jih večina zaradi
tega na koncu koncev ne spoštuje, za hrbtom jih celo neprenehoma kritizira,
zdijo se jim dolgočasni in sprenevedavi.
Zgodba zase je novinarski plagiat s katerim se srečujemo vsakodnevno
(še posebej ko gre za naše lastne informacije, posnetke, fotografije in
drugo), se pravi, da novinar - poročevalec ne citira vira od kod je kaj
vzel. Določila Copy Righta so danes v svetu vse strožja.
Mitja Meršol pa v svojem razmišljanju o novinarstvu še piše:
...Američani so poskrbeli tudi za to, da se je novinarjev prijel vzdevek
brskalci po blatu... Če blata ne bi bilo tudi novinarji ne bi mogli brskati
po njem. Če ne bi bilo krivcev, ki grdobije počenjajo, tudi pisati o tem
ne bi bilo mogoče!
Ponedeljek, 22. november
Vse bolj je čutiti razgibanost časa pred olimpijskimi igrami Sydney
2000. Potrebno je opraviti toliko intervjujev, zbrati na desetine posnetkov
- tu je zmaga slovenskega kolesarja Gorazda Štangelja in uspeh celotne
slovenske kolesarske ekipe, uspeh strelcev - invalidov, posebej nepričakovanih
pet odličij, ki si jih pribori Franc Pinter, trenutno je tukaj ekipa veslačev
in tukaj sta jadralca Čopi in Margon; v Canberri pa je bilo potrebno opraviti
še pogovor s plavalko Metko Šparovec, ki bo letos proglašena za najboljšo
športnico Slovenije. Torej: naj živi olimpijski duh! Pravijo, zdrav duh
v zdravem telesu! In pogled na naše zdrave, rasne fante in dekleta je res
posebno zadovoljstvo.
Torek, 23. november
S pošto pride nekaj časopisov in revij iz Slovenije. Iz njih znova
posrkam kaj zanimivega - ekskluzivnega, to, kar želim podeliti tudi z
vami. Oko se mi zaustavi na intervjuju v tedniku Mladina z Lauro Kelly,
profesorico novinarske etike na American University iz Washingtona, ki
je po delu na Univerzi na Floridi in novinarskem delu za nekaj večjih časopisov,
podučevala Aborigine v severni Avstraliji v govorništvu, o novinarski etiki
pa predavala na univerzi v Tirani, v Mongoliji in je prav sedaj v Budimpešti.
Laura se pred dnevi v Ljubljani sreča s kolegi v Društvu novinarjev in
se z njimi pogovarja o medijskih svoboščinah ali njih zlorabi.
Ko spregovori o svobodi govora v ZDA in prvem amandmanu se mi milo
stori kako malo svoboščin mi je dano da bi se razmahnila med mojimi slovenskimi
rojaki, in kako stigmatizirana sem, ker izbiram za časopis za vsakogar
nekaj (koliko bralcev - toliko različnih mišljenj in želja). Stigmatizirana
sem kot novinarka in urednica, čeravno me kot človeka nihče prav dobro
ne pozna. To pa sta dve zadevi kajne? Eno je privatno življenje - ljubezen
do sočloveka, dobrosrčnost, posebno tovarištvo do pravih prijateljev, intimna
čustva - drugo pa je novinarska in uredniška dolžnost, ki jo sicer nesebično
opravljam za svoj narod. Mimogrede, stigma je vbod, pega, vtisnjeno ali
vžgano znamenje, stigmatizirati pa pomeni vtisniti sramotno znamenje, ožigosanje...
Edina tolažba je ta, da med slovenskimi rojaki v Avstraliji nisem edina!
Torej Laura Kelly pravi o ameriških - demokratičnih navadah:
Bistvo prvega amandmana je preprosto; če imaš kaj povedati, potem
to povej ali izrazi. In četudi kdo misli, da je to, kar govorimo, nepatriotsko,
nazadnjaško in odvratno, mi ustava to zagotavlja! Lahko rečem, da je vlada
zanič, predsednik nesposoben, da sovražim Ameriko, lahko celo raztrgam
Biblijo in zažgem zastavo... Res pri nas nekateri ne morejo prenesti niti
Hemnigwaya. Zakaj? Zaradi tega, ker ne verjame v njihovega boga? Kdo lahko
cenzurira takšne knjige? Pravica do svobodnega mnenja je bistvo vseh ostalih
pravic. Vendar mora za uresničitev te pravice poskrbeti država. Država
zato ne sme indoktrinirati svojih državljanov... Enostransko informiranje
ni samo v nasprotju s pravico biti obveščen, pač pa tudi s pravico, da
ohraniš svoje prepričanje. Brez tega si ni mogoče zamisliti politične razprave.
Prvi amandma v tem pogledu ščiti našo svobodo.
Najraje bi udarila z nogo ob tla in zakričala: pustite tudi meni, da
svobodno mislim in govorim! Dovolite mi biti JAZ!
Sobota, 24. november
Odprem novo številko Jane, revije, ki se je vedno zelo razveselim.
Fraze Ne glejmo preteklosti, glejmo prihodnost! niso nič drugega
kot poskus, da bi ta del preteklosti - zgodovine potlačili. Toda naša preteklost
je del nas! Vesela sem, da tako ne mislim samo jaz, te iste besede je
izrekla v Janinem intervjuju zmerna zgodovinarka dr. Jera Vodušek Starič,
predavateljica zgodovine na mariborski univerzi, ki skuša sestaviti drobce
in priti bliže resnici. Njeni odgovori so zame tudi odgovori očitkom, da
delamo razdor med nami, če poročamo kakšne so ugotovitve zgodovinarjev,
novinarjev, politikov, kulturnikov in drugih.
Zgodovinarka tlačenje resnic oceni čisto psihološko: Kasneje ko se
začno diskusije mučnejše so. O tem sem govorila že pred mnogo leti, pa
nihče ni hotel poslušati. Vsi so mislili, da mine, če zamolčiš. Jaz pa
mislim, da ne bo minilo...Vsak kolikor toliko razmišljajoč človek rad razčisti
nekatere stvari...
Dragi bralci, obvezno preberite zanimiv intervju iz Jane na straneh
6 in 7. Rada bi verjela, da večina naših bralcev želi brati resnico in
da ne želi slediti principu rimskih politikov: POPULUS VULT DECIPI!
ERGO DECIPIATUR! Ljudstvo hoče da je prevarano! Torej ga varajmo!
Vaša Stanka
