Sydney - Pred dvemi leti, 18. novembra je v Sydneyu
umrl Stanislav Rapotec, slikar in nedvomno vidna javna ter med vojno zanimiva
vojaška osebnost. Rodil se je v Trstu leta 1911. Ob prihodu Italije se
je družina umaknila v Ljubljano in nato v Škofjo Loko.
/Novi glas, marko tavčar/ -
Kdor je imel srečo, da je kdaj govoril s Stanislavom Rapotcem, ta ga
gotovo ne more pozabiti. Visoka postava, vzravnana voja-ška drža, kljub
starosti odločen korak, bistre, prodorne oči, ki so bile vajene opazovati
barvne odtenke, a tudi odkrivati skriv-nosti človeške misli, siva, kratko
postrižena brada, ponosen in smaozavesten nastop človeka, ki je prepotoval
ves svet in se s svojo bistrostjo in spretnostjo med vojno izmotal iz neverjetnih
situacij, gotovo puščajo nepo-zaben vtis. Bil je pravi poliglot in svetovni
popotnik, s svojim pri-povedovanjem pa je očaral vsa-kogar, ki ga je bil
pripravljen poslušati. Bil je očarljiv sogo-vornik z duhovitimi domislicami.
Rad je poslušal klasično glasbo - tudi ko je ustvarjal, mu je bila navdih
in ni slučaj, da so mnogi likovni kritiki opisovali njegove slike s pridevniki,
ki so v rabi tudi v glasbi.
Na Koroško je redno prihajal v poletnih mesecih na obisk k prijatelju
Francetu Goršetu, ki je, kot je znano, v tej koroški vasi živel od srede
sedemdesetih let dalje. Tu je Rapoptec tudi ustvarjal in prav gotovo je
danes največ Rapotčevih umetnin na stari celini prav na Koroškem po številnih
družinah, a tudi po cerkvah in v prostorih raznih kulturnih ustanov.
Bil je velik jugoslovanski narod-njak in kot tak je težko sprejemal
razvoj dogodkov leta 1991. Prav gotovo pa ni bil politično naiven, saj
je bil že kot študent aktiven v javnem življenju. Ob nemškem napadu na
Jugoslavijo je padel v vojno ujetništvo, a je že po nekaj dneh zbežal in
se umaknil v Split ter se od tam po naročilu uporniškega gibanja po dolgi
in nevarni poti prebil na Bližnji vzhod, da bi vzpostavil stike z jugoslovansko
vlado v emigraciji in z zavezniki.
Vstopil je v angleško vojsko in bil dodeljen obveščevalnemu oddelku.
S podmornico so ga Angleži skušali prepeljati spet na dalmatinsko obalo,
da bi vzostavili stik z Mihajlovičem; prvi poskus je propadel, drugič mu
je z radiotelegrafijo uspelo izkrcati se na Mljetu. Bilo je na začetku
leta 1942. Po raznih težavah mu je uspelo priti v razna mesta in središča,
najdalje pa se je mudil v Zagrebu, kjer se je večkrat srečal s kardinalom
Stepincem.
Uspelo mu je, da je zbral veliko informacij o razmerah.
Po dolgi in nevarni poti se je nato spet vrnil v Egipt, kamor so ga
poslali za častnika v bataljon kraljeve garde. Že naslednje leto je napredoval
v kapetana. Ko so ga jeseni leta 1948 demobilizirali, se je odločil, da
ostane v tujini in odpotoval v Avstralijo.
Najprej se je naselil v Adelaidi, kjer je uspešno zaključil študij,
a kmalu se je odločil, da se bo
povsem posvetil likovni ustvar-jalnosti, ki ga je od mladega navduševala.
V tem prvem obdob-ju je ustvarjal v bolj realističnem slogu. Po letu 1955,
ko se je preselil v Sydney, pa je doživel pravo globinsko presnovo; začel
je ustvarjati neverjetno intenzivne abstraktne umetnine z močnim
duhovnim in religioznim sporo-čilom, tako da res ni slučaj, da Rapotčeva
slika Corpus Domini in Seville od leta 1073 visi v Vatikanu.
Njegova dela krasijo Slovenik v Rimu, dom v Tinjah, sveško cerkev, slovenske
verske in kul-turne centre v Sydneyu, Melbo-urnu in Adelaidi ter številne
muzeje sodobnih umetnosti v Franciji, Združenih državah Amerike in seveda
v Avstraliji.Spomin na Stanislava Rapotca nam bodo ohranjala prav njegova
dela in radi jih vedno znova gledamo.
Bil je torej človek močnega značaja in trdnih idealov. Nekoč je dejal,
da so ga v angleški vojski imeli za drznega in ta drznost se gotovo odraža
tudi v njegovih delih. Zanimivo je, da ob vsej moči, ki jo izžarevajo njegove
umetnine, so njegova dela tudi odraz globoke miline in občutka za lepoto,
ki ne pozna dvomov.
