|
|
Nedelja, 5. december
Sonce je žgalo in pripekalo okoli tretje ure popoldan, ko smo ob sydneyskem
zalivu, pod mostom, v množici več tisoč ljudi, čakali slovesni trenutek,
prihod ogromne holandske jadrnice (replike) Batavia iz 17 stoletja. Do
Sydneya je iz Holandije priplula na palubi posebne transportne ladje.
Jadrnica bo v nacionalnem pomorskem muzeju Maritime Museum ostala še vse
naslednje, olimpijsko leto, a že sedaj si jo ljudje lahko ogledajo.
Batavia se je potopila na zahodni obali Avstralije leta 1629. Dolga
je 59 metrov, je iz trdega hrastovega lesa, a njena tri ogromna jadra so
se komaj zvlekla pod sydneyskim mostom Harbour Bridge in ta slovesni trenutek
so zabeležili trije topovski streli s trdnjave Denison in trije z jadrnice.
Spremljalo jih je okrog 300 manjših jadrnic in ladjic vse od Garden Islanda
do Darling Harbourja. Rekonstrukcija Batavije je trajala deset let.
Ponedeljek, 6 december
Stara sem bila štiri leta, pet, šest.... vsako leto je v naš dom prišel
Miklavž in ojoj, z njim tudi parkelj, ki je rožljal z verigo in mi pretil,
da mi bo odpeljal mamico, ker sem bila vse leto poredna. Vsako leto sem
ta decembrski dan čakala z moralnim mačkom na pručki kdaj se bo po stopnicah
zaslišalo rožljanje, in kdaj me bo postaven, visok Miklavž (tak je bil
moj oče) prijazno vprašal: Punčka, koliko si pa stara? Ko sem jih imela
štiri se živo spominjam le tega, da sem ves dan tresoče ponavljala štiri,
štiri, štiri..., v kasnejših letih pa je Miklavž od mene pričakoval tudi
kakšno molitev.
In ko sem po pretrpljenem strahu, jokanju in dobesednem šoku le obljubila
parkeljnu da bom pri-dna, sem dobila od Miklavža veliko lepih daril. A
grenkoba dneva in strah mi nista dala, da bi s polnim užitkom odpirala
zavitek za zavitkom in se brezskrbno razigrala.
Nekje za mojo otroško pametjo se je počasi pojavljalo vprašanje, zakaj
nikoli ni ateka doma, ko pride Miklavž, saj bi mene in mojo mamico, ki
mi jo vedno hoče odvleči tista črna pošast prav gotovo branil.
Miklavž je vedel vse kar sem dobrega in slabega naredila čez leto.
Oh, vse je vedel, tudi to, da sem na sprehodu sitnarila da sem lačna in
da hočem žemljico, pa sem je pojedla le pol, drugo polovico pa sem na skrivaj
vrgla ob cesto. Vedel je tudi, da sem si na ograji strgala kiklco in to,
da so me starši nekoč iskali ves dan, jaz pa sem se z mularijo vrtela Pri
Kadetnici (kasarni) na ringe-špilu tako da mi je bilo potem slabo od
vrtenja in od Miklavževe šibe. Pa tudi to, da sem spomladi na Glavnem trgu
hotela hruško in ker mi je mama ni hotela (mogla) kupiti, sem se za kazen
vsedla sred ceste...
Miklavž te vidi od povsod! Tako je rekla mama, če sem za hišo
naredila kakšno bedarijo. Iskala sem prostor kam naj se skrijem, pa ni
šlo. Vedno je bil nad menoj Miklavž!
Ko sem malce odrasla in lahko po lestvi sama splezala na pod-strešje,
sem razkrila vse skrivnosti, ki jih je prinašal Miklavžev čas. Našla sem
Miklavževe in par-keljneve obleke. Prav ali ne, tako so me vzgajali moji
starši.
Ker pri svojem vzgo-jiteljskem poklicu nisem smela uporabljati
(ne)vzgojnega mo-menta Miklavža in parkeljna (samo Dedka Mraza), je tudi
moje pismo Miklavžu ostalo v predalu:
Ljubi sv. Miklavž! Prosim te brzdaj parkeljna, ker se ga otroci tako
zelo bojijo. Tako zelo, da si ga zapomnijo za vse življenje, saj jim uniči
tudi kaj živcev! In ne deli leskove šibe, saj od nje tako zelo boli ritka!
Svetuj staršem naj ne razvodenijo sporočilo miklavže-vanja in svetost trenutka!
In kdo je bil sicer Miklavž? Morda niste vedeli, da je bil sv.
Miklavž škof iz Male Azije, ki je živel v 4. stoletju. Legenda pravi, da
je pred sramoto rešil tri hčere siromašnega moža, tako da jim je ponoči
v sobo dal tri kepe zlata. Druga legenda pravi, da je k življenju obudil
tri študente, ki jih je umoril gostil-ničar. Zato so ga za svojega zavetnika
izbrali šolarji in štu-dentje. Za zaveznika ga imajo tudi mornarji, splavarji
in brodniki, saj naj bi nekoč pomiril vihar na morju. Na Slovenskem se
je njegovo čaščenje razširilo po 12. stoletju. Posvečeno dobrotnikom. Maščevalni
in hudobni pomen pa je ostal v rokah našemljencev - hudičev/parkeljnov,
ki jih ima sv. Miklavž na vajetih in kroti njihovo temno in živalsko naravo.
Veliko simbolike, kajne?!
Danes je v Sloveniji Miklavž obstal med Jezuščkom, Božičkom in Dedkom
Mrazom, ter si obdržal čast, da prvi odpre vrata v decembrsko praznovanje.
Pred izidom...
Kaj naj vam zaželimo - pošljemo ob vstopu v novo leto razen iskrenih
želja po dobrem zdravju in da bi nam ostali živi, srečni, uspešni pri svojem
delu, spokojni ob svoji pokojninici, študiju, družini, sprejemljivi za
mnenja drugih, polni razumevanja do naših problemov... Ja, tudi, da bi
redno prejemali Glas Slovenije in to ne le enkrat mesečno ampak ponovno
dvakrat, tako kot do pred nekaj meseci. Skoraj vse zgoraj omenjene želje
pa so pogojene tudi z izpolnitvijo naših želja...
Vaša Stanka
|
