152 / december 1999 
Uvodnik Stanka Gregorič
 
 
 
 Nedelja, 5. december
Sonce je žgalo in pripekalo okoli tretje ure popoldan, ko smo ob sydneyskem zalivu, pod mostom, v množici več tisoč ljudi, čakali slovesni trenutek, prihod ogromne holandske jadrnice (replike) Batavia iz 17 stoletja. Do Sydneya je iz Holandije “priplula” na palubi posebne transportne ladje. Jadrnica bo v nacionalnem pomorskem muzeju Maritime Museum ostala še vse naslednje, olimpijsko leto, a že sedaj si jo ljudje lahko ogledajo.
Batavia se je potopila na zahodni obali Avstralije leta 1629. Dolga je 59 metrov, je iz trdega hrastovega lesa, a njena tri ogromna jadra so se komaj zvlekla pod sydneyskim mostom Harbour Bridge in ta slovesni trenutek so zabeležili trije topovski streli s trdnjave Denison in trije z jadrnice. Spremljalo jih je okrog 300 manjših jadrnic in ladjic vse od Garden Islanda do Darling Harbourja. Rekonstrukcija Batavije je trajala deset let.

Ponedeljek, 6 december
Stara sem bila štiri leta, pet, šest.... vsako leto je v naš dom prišel Miklavž in ojoj, z njim tudi parkelj, ki je rožljal z verigo in mi pretil, da mi bo odpeljal mamico, ker sem bila vse leto poredna. Vsako leto sem ta decembrski dan čakala “z moralnim mačkom” na pručki kdaj se bo po stopnicah zaslišalo rožljanje, in kdaj me bo postaven, visok Miklavž (tak je bil moj oče) prijazno vprašal: “Punčka, koliko si pa stara?” Ko sem jih imela štiri se živo spominjam le tega, da sem ves dan tresoče ponavljala “štiri, štiri, štiri...”, v kasnejših letih pa je Miklavž od mene pričakoval tudi kakšno molitev. 
In ko sem po pretrpljenem strahu, jokanju in dobesednem šoku le obljubila parkeljnu da bom pri-dna, sem dobila od Miklavža veliko lepih daril. A grenkoba dneva in strah mi nista dala, da bi s polnim užitkom odpirala zavitek za zavitkom in se brezskrbno razigrala.
Nekje za mojo otroško pametjo se je počasi pojavljalo vprašanje, zakaj nikoli ni ateka doma, ko pride Miklavž, saj bi mene in mojo mamico, ki mi jo vedno hoče odvleči tista črna pošast prav gotovo branil.
Miklavž je vedel vse kar sem dobrega in slabega naredila čez leto. Oh, vse je vedel, tudi to, da sem na sprehodu sitnarila da sem lačna in da hočem žemljico, pa sem je pojedla le pol, drugo polovico pa sem na skrivaj vrgla ob cesto. Vedel je tudi, da sem si na ograji strgala kiklco in to, da so me starši nekoč iskali ves dan, jaz pa sem se z mularijo vrtela Pri Kadetnici (kasarni) na “ringe-špilu” tako da mi je bilo potem slabo od vrtenja in od Miklavževe šibe. Pa tudi to, da sem spomladi na Glavnem trgu hotela hruško in ker mi je mama ni hotela (mogla) kupiti, sem se “za kazen” vsedla sred ceste...
 Miklavž te vidi od povsod! Tako je rekla mama, če sem za hišo naredila kakšno bedarijo. Iskala sem prostor kam naj se skrijem, pa ni šlo. Vedno je bil nad menoj Miklavž!
Ko sem malce odrasla in lahko po lestvi sama splezala na pod-strešje, sem razkrila vse skrivnosti, ki jih je prinašal Miklavžev čas. Našla sem Miklavževe in par-keljneve obleke. Prav ali ne, tako so me vzgajali moji starši.
 Ker pri svojem vzgo-jiteljskem poklicu nisem smela uporabljati (ne)vzgojnega mo-menta Miklavža in parkeljna (samo Dedka Mraza), je tudi moje pismo Miklavžu ostalo v predalu: 
“Ljubi sv. Miklavž! Prosim te brzdaj parkeljna, ker se ga otroci tako zelo bojijo. Tako zelo, da si ga zapomnijo za vse življenje, saj jim uniči tudi kaj živcev! In ne deli leskove šibe, saj od nje tako zelo boli ritka! Svetuj staršem naj ne razvodenijo sporočilo miklavže-vanja in svetost trenutka!”
 In kdo je bil sicer Miklavž? Morda niste vedeli, da je bil sv. Miklavž škof iz Male Azije, ki je živel v 4. stoletju. Legenda pravi, da je pred sramoto rešil tri hčere siromašnega moža, tako da jim je ponoči v sobo dal tri kepe zlata. Druga legenda pravi, da je k življenju obudil tri študente, ki jih je umoril gostil-ničar. Zato so ga za svojega zavetnika izbrali šolarji in štu-dentje. Za zaveznika ga imajo tudi mornarji, splavarji in brodniki, saj naj bi nekoč pomiril vihar na morju. Na Slovenskem se je njegovo čaščenje razširilo po 12. stoletju. Posvečeno dobrotnikom. Maščevalni in hudobni pomen pa je ostal v rokah našemljencev - hudičev/parkeljnov, ki jih ima sv. Miklavž na vajetih in kroti njihovo temno in živalsko naravo. Veliko simbolike, kajne?!
Danes je v Sloveniji Miklavž obstal med Jezuščkom, Božičkom in Dedkom Mrazom, ter si obdržal čast, da prvi odpre vrata v decembrsko praznovanje.

Pred izidom...
Kaj naj vam zaželimo - pošljemo ob vstopu v novo leto razen iskrenih želja po dobrem zdravju in da bi nam ostali živi, srečni, uspešni pri svojem delu, spokojni ob svoji pokojninici, študiju, družini, sprejemljivi za mnenja drugih, polni razumevanja do naših problemov... Ja, tudi, da bi redno prejemali Glas Slovenije in to ne le enkrat mesečno ampak ponovno dvakrat, tako kot do pred nekaj meseci. Skoraj vse zgoraj omenjene želje pa so pogojene tudi z izpolnitvijo naših želja...
Vaša Stanka

webmaster