|
|
Cooma /Glas Slovenije/ - Naš rojak Janko Majnik, avtor knjige
The Diary of a Submariner je po težki in zahrbtni bolezni, s katero se
je boril nekaj let, dotrpel.Umrl je 12. februarja 2000, pokopan je bil
v torek, 15. februarja
Janko Majnik do leta 1995 ni bil poznan v slovenski skupnosti
v Avstraliji. Edini stik s slovenstvom so mu bile dolga leta Misli, verski
in kulturni mesečnik. Preko njih je prišel tudi do naslova našega Glasa
Slovenije in od tu naprej, preko naše predstavitve v rubriki
S ponosom reči smem: Slovenec sem!, je našel pot do drugih rojakov
- in oni do njega!
Janko je prejel leta 1991 Anzac of the Year Award, februarja,
leta 1995 pa za svoje požrtvovalno delo pri skavtih nagrado z medaljo Silver
Acorn. V svojem prvem pismu za Glas Slovenije je med drugim napisal: Zelo
draga gospa Gregorič! Ko sem potom skavtskega društva Avstralije
izvedel, da sem edini Slovenec (pa tudi med Hrvati in Srbi ga ni), ki je
dobil visoko odlikovanje, sem si mislil, morda bo to vzpodbuda drugim avstralskim
Slovencem, da pomagajo tej organizaciji. Zato Vam prilagam kopijo tega
odlikovanja Anzac of the year. Ker sem pred nekaj tedni bil rešen smrti,
ko sem bil operiran na raku na želodcu, vranici in žolčniku, je moja žena
rekla: Veš, Janko, je res čas, da zvedo o tvojem delu tudi Slovenci po
vsej Avstraliji in po svetu in ne samo v NSW. Pošlji vse to Stanki, ona
bo že vedela kaj s tem storiti. Verjetno ima prav. Star sem že 77 let,
ura teče in nič ne reče! Slovenščina mi gre težko od rok, saj verjetno
tukaj v Coomi ne živi noben Slovenec, uporabljam jo pa le, ker pišem domov,
tam imam še sestri... Nekoč sem v Žireh, od koder sem doma, spisal nekaj
povesti (pošiljam vam kopije). Pisal sem tudi dnevnik, še pred vojno. Kasneje
pa sem napisal The Diary of the Submariner (Dnevnik podmorničarja), natisnjen
bo tukaj v Avstraliji...
Po prvem srečanju z njim v Coomi, maja 1996 sem zapisala:
Janko Majnik, Slovenec, ki se je tam v davnih letih po drugi vojni
asimiliral v avstralsko družbo in se dal goram Snowy Mountainsa, skavtom
in seveda predvsem svoji družini, soprogi pameli in dvema otrokoma, pa
vendar zadržal slovensko pripadnost, jezik, hrepenenje po stari domovini,
ki je ni nikoli obiskal, tople misli in spomine na mladost v Žireh in ne
nazadnje potrebo - stično točko s svojo današnjo staro domovino Slovenijo.
Danes je za Janka ena izmed takih povezovalnih točk slovenski časopis -
naš Glas Slovenije. Potreben mi je! In žalosten in nestrpen sem, če ga
ni! mi je dejal, ko sem ga obiskala. Spoznati Janka Majnika je velika
stvar, je bogastvo in hrana za dušo.
Janko Majnik se je rodil v Žireh na Gorenjskem in že z enajstimi
leti se je znašel v Šentviških Škofovih zavodih. Njegova mati je želela,
da bi postal duhovnik, toda na njeno razočarjanje je postal podmorničar
v kraljevi mornarici. Vojna vihra ga je potegnila na ladjo Queen Elizabeth
in na podmornico H.M.S. Rorqual, s katero so vozili hrano na blokirano
Malto. Po premestitivi v Anglijo se je izšolal za višjega radio tehnika
za šifriranje in postal strokovnjak v umetnosti dešifriranja tujih šifer.
Po vojni je dobil službo kot radio oficir na nagleški jahti Latharna.
Znašel se je v Avstraliji in tu osta. Najvažnejše obdobje Jankovega življenja
se je odvijalo v Cabramurri, pri Snowy Mountains Hydroelectric Authority,
kjer je bil technical officer. Razen tega je bil tam tudi upravnik pošte
in Commonwealt banke, načelnik skavtskih volčičev, ki jih je treniral
na smučkah in so tako postali prvi volčiči na smučkah na svetu. O tem
je sydneyski S.H.Q. Film Group že leta 1961 posnel film pod naslovom Cubs
on skis. Janko je bil sicer dolga leta skavtski voditelj. Leta 1964 je
bil premeščen v Island Bend, 1968 pa v Coomo, kjer je delal tudi v Registry
office do upokojitve leta 1983.
Janka je poznal v območju Monara skoraj vsakdor. Klicali so ga
po skavtsko Grey Brother. Janku Majniku je bil dodeljen naziv častnega
skavtskega voditelja Hon. Monaro District Cub Scout Leader. Imel je veliko
predavanj, tudi o Sloveniji.
Pogreba se je v torek, 15. februarja 2000 udeležila velika množica
ljudi. Med njimi sta bila tudi predstavnika novo ustanovljene Zveze veteranov
Snowyja Franc Erpič in Andrej Madon iz Canberre.
|
