Pater Valerijan Jenko O.F.M., O.A.M. se je rodil 6. januarja 1926 v Ljubljani. V družini sedmih otrok je bil tretji po vrsti.
Oče Jernej je bil kot mlad fant nekaj let v Ameriki, delal je v rudniku, kasneje pa je bil prevoznik in postrešček. Mama je bila gospodinja. P. Valerijan je obiskoval osnovno šolo v Šiški, v četrtem letniku pa je dobil hudo pljučnico in škrlatinko, tako da je moral šolsko leto ponavljati. Več let je stregel pri maši v Šiški, v cerkvi svetega Frančiška, tam je tudi dobil poklic za frančiškana. Meščansko šolo je obiskoval za Bežigradom, gimnazijo pa deloma v Ljubljani, deloma pa v begun-skih taboriščih Lienz/Tirol in v Spittalu na Dravi.
 Leta 1943 je vstopil v frančiškanski red in začel z letom preizkušnje v Novem mestu. Novinciat je moral prekiniti zaradi nemškega bombardiranja Novega mesta, zato se je umaknil v Pleterje in tam nadaljeval novinciat, kasneje pa je nadaljeval gimnazijo v Ljubljani. Kmalu v začetku leta 1945 sta bila s patrom Danilom Sedlarjem, ki sedaj živi v pokoju v Torontski župniji, mobilizirana k domobrancem. P. Valerijan je bil po dveh tednih po zdravniškem pregledu poslan nazaj v samostan na okrevanje zaradi razširjenega srca. Tako je tam tudi dočakal konec vojne.
 Ker je bilo malo izgle-dov, da bi se pod komunisti mogli nemoteno šolati in pripravljati na redovniški in duhovniški poklic, so se skoraj vsi frančiškanski študentje odločili, da se umaknejo v Avstrijo skupaj s tisoči domobranci in civilnimi begunci. V Celovcu so p. Valerijana in druge sprejeli patri kapucini.
 
 Ko se je zgodila tragedija in so Angleži zvijačno vrnili domobrance Titovi vojski, ti pa jih pobili, je bil med njimi tudi patrov brat France. Za njim je izginila vsaka sled in je našel smrt v enem od množičnih grobišč nekje v Sloveniji. 
 Po nekaj tednih bivanja pri kapucinih v Celovcu se je pater Valerijan premestil z ostalimi študenti v Lienz, potem pa v Spittal. Zaradi vlažnega stano-vanja v barakah in nezadostne hrane je zbolel za tuberkulozo. Tako je moral ponovno prekiniti študij. Čez nekaj časa je bivši provincial p. Gracijan Heric, ki je bil v Italiji kot begunec, poklical vse študente iz Avstrije v Bozen v Južnih Tirolah. Tam je p. Valerijan predčasno začel z bogoslužnim študijem. V začetku mu je nem-ščina delala preglavice, vendar je uspešno končal prvi letnik. Na praznik vseh svetnikov njegovega reda, 29. novembra 1949, je napravil slovesne obljube. Decembra istega leta se je vkrcal na ladjo in odplul proti Ameriki, kjer je na ameriških Brezjah v Lemontu, blizu Chicage, nada-ljeval bogoslužne študije. Tako je po končanem četrtem letniku prejel mašniško posvečenje, ki mu ga je podelil v cerkvi sv. Andreja v Chicagu pomožni škof Bernard Sheil. To je bilo 18. maja 1952.
 Vse potrebno za novo mašo je p. Valerijanu organiziral p. Bazilij. Prosil je gospo Marijo Kolanda, da je zastopala mamo p. Valerijana.
Martinčičeva hčerka iz Chicage pa mu je podala novomašni križ namesto patrove najmlajše sestre Metke. Domači so imeli v Ljubljani istočasno mašo na Rožniku in so bili tako vsaj v duhu združeni.
 Kmalu za tem je bil p. Valerijan poslan za duhovnega pomočnika k svetemu Juriju v Južni Chicagi. Tam je imel verouk v tamkajšnji farni šoli, obiskoval je bolnike po domovih in bolnišnicah. Po osmih mesecih je p. Bazilij, ki je bil takrat urednik slovenskega mesečnika Ave Maria, ki je izhajal v Lemontu, izposloval, da je bil p. Valerijan dodeljen njemu za pomočnika. Med tednom je prebil čas v uredništvu ob tipkanju in urejevanju lista, za konec tedna pa je šel v pomoč v katero od župnij.
 Leta 1959 je bil prestav-ljen v župnijo svete Terezije v Johnstownu, blizu Pittsburga, država Pensilvanija, kjer je opravljal službo kaplana, dokler ni prišel klic iz Avstralije. P. Bernard Ambrožič je bil že v letih in je potreboval po-moč. Pa tudi p. Bazilij, ki je bil v Avstraliji od leta 1956, ga je spod-bujal da pride v Avstralijo.
 Tako je oktob-ra leta 1963 na ladji Oriana pri-plul v sydneysko pristanišče. Nastanil se je pri avstralskih frančiškanih, ki so imeli župnijo v sydneyski četrti Paddington. Med tednom je obiskoval slovenske rojake v taboriščih v Matraville, Villa-woodu, Cabramatti in tudi po domovih. Marsikomu je skušal najti zaposlitev v raznih podjetjih in tovarnah. Ob nedeljah je maševal za slovenske rojake v raznih cerkvah v Sydneyu. 
 P. Valerijan je kmalu ugotovil, da so se Slovenci pričeli naseljevati na zahodnih predmestjih Sydneya, kjer so bile zmernejše cene za parcele in hiše. Tako je postal Paddington za večino ljudi preveč oddaljen. Pričel je razmišljati o bolj središčnem kraju, kjer naj bi dobili svoj slovenski center s cerkvijo in dvorano. V Merrylandsu je bila na prodaj prezbiterijanska cerkev, pogodil se je z njimi in podpisal pogodbo o nakupu. Na Silvestrovo leta 1969 je bil že blagoslov preurejene cerkve v navzočnosti provinciala p. Ambroža Ryana, ki je p. Valerijanu vseskozi pomagal.
 Na novo leto, 1. januarja 1970 je bila v preurejeni cerkvi prva slovenska služba božja, ki se je je udeležilo okrog   200 rojakov. Slovenske maše pa so bile še tu in tam v avstralskih cerkvah s pomočjo p. Bernarda Ambrožiča in p. Stanka Zemljaka.
 Nova cerkev, ki stoji še danes je bila končana po novem letu 1973, blagoslovljena je bila 14. januarja. Za to priliko je bil v Sydneyu p. Stanislav Lenič. 
 P. Valerijan je zadnja leta deloval med Slovenci sam, brez pomoči, šele zdaj mu pomaga p. Filip Rupnik. V pokoj je želel iti letos pa se je njegova upokojitev prestavila na naslednje leto.
 O p. Valerijanu bi lahko zapisali še marsikaj, tudi to, da je vsa leta deloval izredno demo-kratično in pomirjevalno. Za svojo življensko "izbiro" da bo deloval med Slovenci v Avstraliji bi si zaslužil predvsem najvišje priznanje slovenskega naroda oziroma slovenske države, saj je poleg duhovniškega poklica opravljal tudi nadvse pomembno socialno in kulturno delo.