Razen da je Tori, je napisal še dve knjigi o rodu Torijevih v Zasavju
Sydney /Glas Slovenije/ - Še en Tori! Priimek Tori je neslovenskega
izvora, zato se je Savo Tori zanimal že vse od leta 1950 dalje od kod in
kdaj so Toriji prišli v Zasavje. Po dolgih letih raziskovanja je leta 1994
izdal prvo knjigo Rod Torijevih v Zasavju, drugo pa leta 1999 pod naslovom
Valvazorjev hlapec.
Srečanje z ansamblom Orleki nas je pripeljalo do sydneyskega
osemdesetletnega šarmantnega moža, ki preživi nekaj mesecev v Sydneyu,
nekaj mesecev v Washingtonu, nekaj tednov pa tudi na španski Malorci. Te
privilegije mu je dodelila življenska usoda, saj ima v Washingtonu prijateljico
s katero se srečuje.
Savo Tori se je rodil v Trbovljah leta 1919. Končal je klasično
gimnazijo, dvorazredno trgovsko šolo ter tretji in četrti letnik Trgovske
akademije v Ljubljani. Leta 1940 se je vpisal v Visoko ekonomsko šolo na
univerzi v Beogradu, kjer mu je Hitler preprečil študije leta 1941. Odšel
je v Italijo in se tam preživljal kot pisarniška moč in plavalni trener
do osvobidtve Rima leta 1944. Za tem je delal kot tolmač in prevajalec
pri zavezniških vojaških komisijah za begunce in brezdomce. Od leta 1947
je bil nastavljen pri Združenih narodih v Mednarodni organizaciji za begunce
(IRO).
Leta 1950 se je z rodbino priselil v Avstralijo. Tudi v Sydneyu
je delal kot tolmač in prevajalec na sodniji, kasneje v državnih emigracijskih
organizacijah do leta 1984, ko se je upokojil.
Vojaške, pa tudi kake druge uniforme ni nikdar nosil. Političnim
ali verskim stremljenjem se je izognil. Svojega prezira do fašizma, nacizma,
komunizma in verske fanatičnosti ni izražal ne s puško v roki, ne s kako
drugo aktivnostjo. V prvi knjigi je v poglavju o sebi dejal da pač ni rojen
vojak. /Podatki iz knjige Rod Torijevih v Zasavju/
V rodne kraje je odšel na obisk leta 1960, po devetnajstih
letih odsotnosti. Že leta 1950 je pričel s sestavljanjem rodbinskega
drevesa, sprva po virih svojega očeta in sorodnikov, kasneje Matičnegha
urada v Trbovljah, končno pa se je zaril v Arhiv Slovenije v Ljubljani.
Največ pomoči mu je nudil dr. Franc Jakopin iz Slovenske akademije znanosti
in umetnosti (SAZU) v Ljubljani. Tako sta nastali dve zanimivi knjigi o
rodbini Torijevih, ki ju je opremil z nekaterimi fotografijami in svojimi
spomini na knapovsko Zasavje.
V drugi knjigi Valvazorjev hlapec, ki je izšla ob pripombi,
da ni zgodovina - le povest, Savo Tori govori o najstarejšem Toriju, ki
ga je našel v Arhivih, to je bil Blasius (Blaž) Thorri, umrl 18.6.1786
na Polšniku, star 80 let. Od tod njegova povest, ki jo je skušal napisati
v duhu 17. stoletja. Povest je napisana v treh jezikih, v slovenščini,
angleščini in italijanščini.