Razen da je Tori, je napisal še dve knjigi o rodu Torijevih v Zasavju

 Sydney /Glas Slovenije/ - Še en Tori! Priimek Tori je neslovenskega izvora, zato se je Savo Tori zanimal že vse od leta 1950 dalje od kod in kdaj so Toriji prišli v Zasavje. Po dolgih letih raziskovanja je leta 1994 izdal prvo knjigo “Rod Torijevih v Zasavju”, drugo pa leta 1999 pod naslovom “Valvazorjev hlapec”.
 Srečanje z ansamblom Orleki nas je pripeljalo do sydneyskega osemdesetletnega šarmantnega moža, ki preživi nekaj mesecev v Sydneyu, nekaj mesecev v Washingtonu, nekaj tednov pa tudi na španski Malorci. Te privilegije mu je dodelila življenska usoda, saj ima v Washingtonu prijateljico s katero se srečuje.
 Savo Tori se je rodil v Trbovljah leta 1919. Končal je klasično gimnazijo, dvorazredno trgovsko šolo ter tretji in četrti letnik Trgovske akademije v Ljubljani. Leta 1940 se je vpisal v Visoko ekonomsko šolo na univerzi v Beogradu, kjer mu je Hitler preprečil študije leta 1941. Odšel je v Italijo in se tam preživljal kot pisarniška moč in plavalni trener do osvobidtve Rima leta 1944. Za tem je delal kot tolmač in prevajalec pri zavezniških vojaških komisijah za begunce in brezdomce. Od leta 1947 je bil nastavljen pri Združenih narodih v Mednarodni organizaciji za begunce (IRO).
 Leta 1950 se je z rodbino priselil v Avstralijo. Tudi v Sydneyu je delal kot tolmač in prevajalec na sodniji, kasneje v državnih emigracijskih organizacijah do leta 1984, ko se je upokojil.
 Vojaške, pa tudi kake druge uniforme ni nikdar nosil. Političnim ali verskim stremljenjem se je izognil. Svojega prezira do fašizma, nacizma, komunizma in verske fanatičnosti ni izražal ne s puško v roki, ne s kako drugo aktivnostjo. V prvi knjigi je v poglavju o sebi dejal da pač ni rojen vojak. /Podatki iz knjige “Rod Torijevih v Zasavju”/
 V rodne kraje je odšel na obisk  leta 1960, po devetnajstih letih odsotnosti. Že leta 1950 je pričel  s sestavljanjem rodbinskega drevesa, sprva po virih svojega očeta in sorodnikov, kasneje Matičnegha urada v Trbovljah, končno pa se je zaril v Arhiv Slovenije v Ljubljani. Največ pomoči mu je nudil dr. Franc Jakopin iz Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) v Ljubljani. Tako sta nastali dve zanimivi knjigi o rodbini Torijevih, ki ju je opremil z nekaterimi fotografijami in svojimi spomini na “knapovsko Zasavje”.
 V drugi knjigi “Valvazorjev hlapec”, ki je izšla ob pripombi, da ni zgodovina - le povest, Savo Tori govori o najstarejšem Toriju, ki ga je našel v Arhivih, to je bil Blasius (Blaž) Thorri, umrl 18.6.1786 na Polšniku, star 80 let. Od tod njegova povest, ki jo je skušal napisati v duhu 17. stoletja. Povest je napisana v treh jezikih, v slovenščini, angleščini in italijanščini.