|
 |
Glas Slovenije, št.100, 12.6.1997/
Ata Franc,
oče upravnika našega časopisa, se je pri 83. letih prvič odločil sesti na letalo. Ne, to ni bil mačji kašelj - to ni bila linija Ljubljana - Dunaj, ampak kar 24 ur dolgo potovanje od Brnika do Avstralije. Oče Franc se je po tako dolgem popotovanju težko prestavil na tla novega kontinenta, saj si letalske vožnje nad oblaki ni mogel razložiti drugače kot da je bilo povsod ogromno snega. Spremembo časa je potem hitro dobro prestal in takoj pričel z vrtnarjenjem in proučevanjem avstralskih dreves in drugih rastlin. Njihov razvoj v jesensko-zimskem avstralskem času ga je presenečal, saj so bile njegove misli vedno in povsod v slovenski pomladi. Tudi avstralska drevesa so čisto nekaj drugega kot naša slovenska! Ne, kaj takega! Kmalu se je na njegovi mizi zbralo evkaliptusovih listkov, nenavadnih storžkov in drugih malenkosti, saj se je najraje sprehajal po botaničnih vrtovih. Najbolj so mu bile všeč vse vrste banksij, ki imajo nenavadne spremembe v svojem razvoju. V zoološkem vrtu je pobožal mehki kožušček koale in z jabolki nahranil kenguruje.
Obiskal je Parliament House v Canberri, prepotoval veliko kilometrov od Blue Mountainsa do sydneyskega pristanišča in do drugih prekrasnih obal sydneyskih zalivov. Ni se bal povzpeti z dvigalom na najvišji stolp Sydneya, visok kakih tristo metrov.
Popeljal se je z ladjo po enkratnem sydneyskem zalivu. V Operni hiši se je udeležil koncerta The Magic of Vienna ter užival ob Strausovih melodijah; ob avstralski dobri kapljici pa preizkusil ta čuden, prazen okus avstralskih jedi. 
Ponoči mu je delala družbo prava avstralska Muca, ki ga bo prav gotovo, skupaj z nami vred pogrešala, ko bo odšel nazaj v Slovenijo. Veste, naša Slovenija je še vedno najlepša! je odgovoril nekomu, ki ga je vprašal kako mu je všeč Avstralija. Morda je takrat mislil tudi na Kočevske, Pokljuške in druge slovenske gozdove, v katerih je služboval vse od pred in povojnih časov... zdaj odhaja na Gorenjsko, ki jo tako zelo ljubi in ki je menda celo v vseh treh mesecih bivanja v Avstraliji v kotičku svojega srca ni nikoli zapustil.
V našem in v imenu naših bralcev se mu moramo zahvaliti predvsem zato, ker je prepognil na tisoče strani Glasa Slovenije, ga pakiral, lepil nalepke in kdo ve kaj še vse; naredil je tudi nič koliko kopij raznih dokumentov in drugega materiala.
Mi pa smo mu vsak dan, ob jutranji kavi, v zahvalo servirali kopico svežih novic iz interneta in iz slovenskih časnikov ter revij. Vse je prebral, in ne samo to, prebral je tudi nekaj knjig avstralskih Slovencev - in veste kaj? Vse brez očal! Redno je prisluhnil slovenskim radijskim oddajam in obiskal slovensko cerkev in društvo. Nasmejal se je tudi igri Trije vaški svetniki, ki jo je naštudirala Igralska skupina iz Merrylandsa v Sydneyu.
Ata Franc je v treh mesecih pri triinosemdesetih vsrkal morda več te tuje, daljne dežele, kot kak drug površen obiskovalec. Svojim bogatim življenskim izkušnjam je dodal še eno - avstralsko. Ata Franc, ostanite tako krepkega zdravja kot ste zdaj še mnogo let! In srečno!
- S.G.
Ata Franc je umrl na Božični dan 1998
Naj počiva v miru, v nižinah slovenskih gora in gozdov...
