Draga Mariza,
Pišem ti svoje zadnje pismo;
v slovo in v spomin.
Kar ne morem verjeti, da te več
ni, saj sva se še pred dnevi pogovarjali po telefonu.
Pred nekaj tedni si mi povedala,
da so vsa zdravila odpovedala, da se bolezen neusmiljeno širi in da ,pravzaprav
ni več upanja na ozdravitev.
”Pa se bom še borila, prav do konca
… saj tako rada živim!", si mi rekla. Tako kot takrat, pred skoraj
šestimi leti, ko so ti odstranili prve znake te zahrbtne bolezni. 
Ko sva se pred nekaj dnevi
zadnjič pogovarjali, si bila še polna načrtov.
"Le utrujena sem, tako zelo utrujena!",
si mi rekla in "dosti spim", si še dodala. In zdaj si zaspala
v ta večni sen, kjer ni bolečin in ne trpljenja.
Skoraj 6 let borbe s težkimi terapijami
zdravljenja: kemoterapije, obsevanja, operacije, kisikova komora,
infuzije in transfuzije, tablete … vse si potrpela … in vse
pretrpela.
Kje si našla ta pogum, to voljo?
Spoštovala sem ta tvoj boj, ta
upor proti bolezni, ki ti je počasi, a nevzdržno jemala moč in življenje.
Cenila sem tvoje delo za slovenstvo:
od tistih šolskih dni, ko si učila slovenščino na sobotni šoli in delo
za tvojo veliko ljubezen, Radio.
Se spomniš, kako sva se včasih
zgrabili, obe prepričani v svoj prav, pa se spet pomirili in nasmejali
ob nerodnih dogodkih, ki spremljajo radijsko delo…
Kako prav sta imela pater
Valerijan in pater Bazilij, saj sta naju oba tolažila, da strela udari
le v najvišje vrhove… Pa je bilo vendar tudi takrat lepo.
Zdaj se s tem pismom poslavljam
od tebe in in od tistih uric, ko sva delali, skupaj, včasih v veselju,
včasih v težavah.
Nisi rodila odtok, a vendar si imela
otroke; mladino, tiste, ki so v tvojih razredih vzljubili jezik svojih
staršev, kljub temu, da so se velikokrat morali odpovedati prostim sobotam;
pa si jih znala navdušiti.
In vzgojila si novo radijsko moč,
Tanjo, ki je v tebi gotovo našla vzor in veliko podporo.
Se spomniš, kako sva se takrat,
ko sme se vsi radijci srečali na konferenci v Sydneyu, nasmejali, ker se
jaz v vaši velikanski stavbi sploh nisem znašla; po vseh teh zavitih hodnikih
in stopnicah? In kako sva imeli skupni program?
In potem bolezen!
Spomnim se, kako pogumno si stopila
na ta dolgi križev pot borbe za obstanek.
Pa si vsa ta leta ostala zvesta
mikrofonu, radiju, kljub bolečinam in slabosti, kljub trpljenju, ki ga
je prinašala bolezen. Tolikokrat si pohvalila svojega moža, ker te
je pripeljal na radio, ko sama nisi več mogla voziti in ti tudi drugače
pomagal. "Oh, kaj bi bilo z menoj, če ne bi bilo mojega Milana",
si vzdihnila. In Tanjo si pohvalila, kako se pridno uči radijskega
dela in bila si ponosna nanjo.
Tvoja moč pa je pešala. Mnogokrat
sem ti povedala, da občudujem tvoj pogum in trdno voljo. In ko si imela
zdravstvene krize, sem tudi zmolila zate, za zdravje , za moč in zadnje
čase, ko se je trpljenje povečalo, tudi da bi našla svoj mir in brez bolečin
zaspala.
Živela si polno, ustvarjalno
življenje. Prehitro si se poslovila . Kot bi rekel Kosovel
… še polna ognja in moči, prerano k pokoju si legla.
Hvala, Mariza, za tvoje delo za
Slovence in slovenstvo. Počivaj v miru.
Pa vendar te, se mi zdi, skoraj
slisim, kot da šepečeš:" Lepo je bilo živeti, a prišel je moj čas …".
Zbogom, Mariza, z verzi slovesa:
Pojdem,
ko pride moj maj,
pojdem na rožne poljane,
kjer najdem vse svoje zbrane…
od včeraj in kdo ve od kdaj.
Pojdem v kraj vseh krajev,
pojdem v maj
vseh majev…
Ne kličite me nazaj!
(Tone Kuntner)
Elica Rizmal urednica SBS radia Melbourne
