Mara
Mericka
Globoko
čuteč človek, poetska duša...
Pred
seboj imam pismo Ivanke Skof (20. aprila 1993), v katerem mi je sporocila,
da je v Indiji za vedno zatisnil oci nas ljubljeni, v Avstraliji ziveci
pesnik Peter Kosak.
Umrl je
med ljudmi svojega lastnega verskega prepricanja, dalec od svojih najblizjih,
ki jih ni hotel prizadeti.
Petra
sem srecala prvic pred nekaj leti v Melbourneu, ceprav sem se ze prej z
njim tudi dopisovala. Z njim nas je povezoval SALUK - Slovensko avstralski
literarni in umetniški krozek in nasa slovenska literarna revija Svobodni
razgovori, v kateri je veckrat objavljal svoje pesmi.
Peter
je bil globoko cutec clovek, poetska dusa z ljubeznijo neskoncnih razseznosti
do vsega zivega, kar ga je obdajalo. Obcudovala sem njegovo nepotvorjeno
odkritost in prisrcnost. Kako se je samo znal v polni meri veseliti zivljenja
ter se sprostiti kot zna samo otrok. Vendar to ne pomeni, da je bil naiven
in da ni poznal zla. Ze v zgodnji mladosti je na svoji kozi
