Bert
Pribac
Šel je
v Indijo umret...
S
Petrom sva se poznala dolgo let, v zacetku bolj povrsno in bojece, potem
se je Peter ojunacil in mi poslal svezenj poezij v premislek in da kaj
povem o njih in kako naj bi jih on potem popravil. Ugotovil sem, da je
pisal lepo, jezikovno je bil vseakor boljši od mene, vsebinsko pa sem ga
ze imel za vrstnika. Pisal je zlahtno in napadalno obenem. Bolele so ga
krivice v cloveski druzbi. Zanimal ga je ves svet, vsi ljudje. Do rodne
domovine pa je nosil v sebi posebno spostovanje, ki je bilo vidno tako
v njegovem obnasanju in tudi v pisanju.
Peter
je bil samosvoj clovek, ki ni rabil ne organizirane druzbe in ne cerkva,
prenasal pa je blagohotno oboje. So bili dnevi in tedni in tudi meseci,
ko je bil najraje sam in takrat ga je bilo treba pustiti na miru. Ko se
je izvlekel iz svojih sanj ali depresij, se ti je oglasil kot sveza struna
in ti zrecitiral par pesmi ali pa se vec.
Obcasno
sva se obiskovala in popila kozarcek skupaj, se bolj pa sva klepetala po
telefonu - dolge ure. Seveda sva imela oba izdatne telefonske racune.
Ko
sva ga zadnjikrat obiskala z Ivanko Skof na njegovi samoti v Araratu, je
bil vidno opesan, fizicno izcrpan, duhovno pa svez, slikovit in celo komicen.
Nasmejali smo se na racun njegovega odhoda v onostranstvo. Ce se ne motim
smo spili tudi buteljko ali dve vina na ta racun - zadnjo zdravico!
Ko sva
ga naposled zapustila da si oddahne od najinega obiska, sva se takoj za
vogalom njegove hise bridko zjokala.
Peter
je bil dober clovek, spostoval je vse ljudi, ta ponizane se najbolj. Imel
je rad naso druscino. Vsi, ki smo ga poznali v njegovem krogu, smo ga ljubili.
Nekatere od nas je sicer vcasih spravil v obup s svojimi molki. Toda za
dolgo mu tega ni nihce zameril.
In
ko je naposled vedel, da mu metastaza leze po celem zivotu, mi je telefoniral
in povedal, da se bo umaknil tiho, da ne bo nobenemu v napoto. Tudi tisti
vecer sem imel solzno lice. čez nekaj tednov sem zopet telefoniral in hotel
vprasati kako mu gre, pa se je oglasil nezaskrbljeni moski glas, ki je
dal vedeti, da Petra ni - odsel je v Indijo. Takoj sem vedel zakaj. V Slovenijo
ni hotel iti, tudi o tem sva debatirala. Ni hotel raniti svojih bliznjih.
Sel je umret v dezelo, kjer verjamejo v reinkarnacijo. Povedal mi je, da
cuti, da njegova dusa ze plava in da se polagoma locuje od telesa. Imel
je tako imenovane out of the body experiences. Jaz verujem v vstajenje
na Gospodov dan. Tudi o tem sva veliko govorila. Povedal mi je, da tudi
v Indiji, med njegovimi guruji ni vse zlato, toda med njimi je nasel dobre
ljudi in rajsko pokrajino, da bi v njo polozil svoje upehano telo. Verjel
je v visje kakovosti duhovnega zivljenja, verjel je v spojitev z Bozjim.
In v Indiji se mu je zdelo, da je ta kakovost veliko bolj prisotna kot
v skomercializiranih druzbah.
Zapustil
nas je samosvoj, pa vendar dober - clovek in pesnik!
