Ivanka Škof - Melbourne
Peter Košak - PESNIK
Avstralski slovenski pesnik pok.
Peter Košak še danes nima svoje pesniške zbirke (če seveda izvzamemo Sonete
iskanja, knjižico, ki jo je izdal v samozaložbi leta 1982).
Iz raztresenih in razsutih zapisov
njegovih pesmi je vsekakor potrebno napraviti objektivno selekcijo in pesmi
predati slovenski javnosti. Pesnik ni bil noben začetnik. Res je imel premalo
imena v današnjem slovenskem literarnem zgodovinopisju oziroma pri kritikih,
vendar ta podatek ne le da ne more vplivati na dejansko sodbo o Košakovem
delu, ampak nasprotno, to je še razlog več, da bi morale naše slovenske
založbe to očitno krivico, storjeno v Avstraliji živečemu Mariborčanu,
popraviti. Upoštevati ga ne samo kot pesnika živečega v tujini, ampak kot
pesnika, ki se lahko uvršča tudi med slovenske pesnike doma.
Do danes je bilo res objavljeno
precej njegovih pesmi po slovenskih literarnih revijah in v skupnih pesniških
zbirkah. Kljub vsemu pogrešam objavo pesmi, ki govorijo o človeku svobodnjaku,
ki ima svojo življensko filozofijo in ki je neizprosen do politikov,
do vseh anarhij, do cerkvene hiearhije in do korupcije.
Košak se ni bal
nikogar. Vsakomur je povedal da je on, pesnik ščene divjega laježa,
da je njegov smrček brez nagobčnika, da njegove čeljusti niso registrirane
in da njegov lajež ni projekcija njihovega strahu.
Bičal je vzhod in zahod.
Vodje enega, kot drugega sistema imajo enake apetite, le njih jedilni pribor
je različnih zmesi. V pesmi Vsak kralj jih je razgalil do kosti: ... Vsak
kralj je mesar, na prestolu svojem dela klobase in deli krvave servijete...
Zaskrbljen je bil
zaradi osiromašenja naše zemlje na račun globokih žepov tiste peščice ljudi,
ki ne ve kdaj ji je dovolj. Bolelo ga je podiranje gozdov, pragozdov,
zastrupljanje zemlje in oceanov z odpadki nuklearnih podvigov, ki
grozijo obstoju te zemeljske oble. V pesmi Po gobe je vzkliknil:
... Bom jaz, boš ti, mi vsi bomo, pač šli po gobe...
V pesmi Vatikan pravi:
Kristus s krščanstvom nima
opravka. Kristus je zapisan sam v sebi...
Leta 1975 je vzkliknil:
Prišel bo dan - na Vetrinje vsi molit... prišel bo dan ves svet v molk
zavit, bo v zboru zbranem, bratu brat - vsak tih predan...
Že davnega 1979 pa je
oznanil razpad Jugoslavije s pesmijo Dioklecianova palača se ruši: ...
brat je bratu Turk, gastarbajterji so janičarji, doma samo še raja klečeplazi
pred blišči listnic...
Povojno obdobje je opisal
v kratkih, a močnih verzih:
... Prvo so imeli norme. Ubili
so preveč. Nato so imeli reforme. Kradli so preveč. V klobčič se revež
stiska ves trpeč...
V pesmi posvečeni pesniku
Mauserju je izpovedal tragedijo slovenskega naroda: ... Temno žrelo
zgodovine po krivičnem goltalo trpine, fante rosne, fante zdrave, pa može
in očake. S sklonjeno glavo so jih podili med globače, kraške jame...
Pesnika je zanimal ves
svet, a najbolj je bil vraščen v slovensko literaturo. Dejal je:
... Ostal sem bogat, ker sem negoval korenine, ki so rasle globoko, da
je skelelo od bolečine, ko je klilo, raslo in zorelo to potomstvo naše
njive.
Košakove pesmi so slogovno
zelo različne - to se zdi kot njegova inovacija. Včasih so pisane hote
suho, nekako antilepotno, skoraj programsko neprijetno, da podkrepijo vsebino.
To ni nikakršna cvetlična ali humoristična in ne zanosna ali popularna
poezija. Kljub vsemu pa tudi ni jesensko žalostna. Čvrsta je in trdna in
noče skoraj nikjer popuščati. Težkokrvna je in vztrajna.
Košak se ni prepuščal
lirizmu, kaj šele sentimentalizmu, otožnosti ali samozadovoljstvu. Borec
je tudi takrat, ko ga svet - družba premagata ali odrineta v kot. In taka
čvrsta poezija je nam Slovencem potrebna!
Košak ni ljubil cikličnega
izražanja, kar pomeni, da se ni prepuščal rad v večje oblike. To pa je
spet povezano z njegovim epskim darom. Ta poezija je v sredini med epiko
in liriko. Pesmi imajo zmeraj poslanico, zgodbo, ki jo pesnik medpotoma
razkraja.
Zato imajo njegove pesmi naslove,
ki so pravilni; gre za razjedanost (neke vrste) na več ravneh, v več pomenih.
Njegova poezija je polna intelektualnih poant, ki pa so v ozadju, zabrisane,
recimo z neizgovorjeno besedo. Čeprav je zunaj humorja, pa ni zunaj ironije,
neke težke, srdite, zagrizene, ostre, skoraj nasilne ironije, med tragičnim
in podsmehljivim. Po drobcih lahko bralec vedno odkrije zgodbo, pa najsi
gre za kakršen koli videz; in če ne za razvito zgodbo pa vsaj za dogodek
(Starcki, napisana ob letu prizadetih).
Pesniški postopki Petra
Košaka so večkrat modernizirani. Prehaja od Matere k Zemlji, od konkretnega
k abstraktnemu. Ne gre mu za veliko predstavljivost. Morda mu je bilo važnejše,
da obtožuje, da oblikuje krike. V tem je namreč Košakova poezija zelo angažirana.
To je globoka notranja prizadetost nad strahoto sveta.
Košak je v svojih pesmih
pokazal kako se slovenski človek spreminja v nekaj, kar ni bil: urbanizira,
se potujčuje, se grša. V tem je kot pesnik neprizanesljiv, včasih naturalističen.
Veliko je v pesmih spominov
na preteklost, na otroštvo, na starše - tudi na strasni čas. Nobenega idealizma,
vse je popisano nekako po resnici, z gledišča prezgodaj zrelega otroka.
Pristno je vračanje v preteklost - v Maribor. Ob tem pa so modernizirane
impresije Avstralije, ki jih je podajal čudovito. Avstralska trpkost in
osamljenost je simbol in obenem struktura Košakove poezije, ki je sicer
nacionalno angažirana.
Tudi novi val v domovini
govori o tem, da se vrača pojem domovine. Pesnik jo je obravnaval neposredno,
brez tiste lahkotne ironije, ki olajšuje življenje. Košaku je šlo kar zares.
Seveda ni šlo za tradicionalno patetično in naivno nacionalno poezijo,
še zdaleč ne. Za posodobljeno - in ravno posodobiti nacionalno temo je
danes najtežje.
Kšsakove pesmi so mnogostranske.
Teme se komponirajo in zamenjujejo. Poleg angažirano grenke je tudi osebna
tematika. Avtokritična!
Košak ni bil pesnik na eni strani,
njegova širina je še posebna dodatna prednost. Pri njem se srečujemo s
poznavanjem smrti - a vendar ne tudi prepustitev smrti iz nemoči, je prej
poznavanje resnice in obenem izziv. Ta izziv je namenjen nam - bralcem.
Moramo živeti! Prav zato nam Košakove pesmi dajejo razlog da živimo.
