Stanka
Gregorič
Usoda mu je zagrnila
glas
Čeprav
sem bila tiste čase (od leta 1979 do 1981) ena od urednic slovenske radijske
oddaje na etnični postaji 3EA v Melbournu (danes SBS), o Petru Košaku kot
Slovencu, someščanu - Mariborčanu, pesniku-filozofu, do leta 1981 še nisem
slišala. Takrat pa so začele na moj radijski naslov naravnost "deževati"
njegove pesmi. Dejala sem si:
TA ČLOVEK
PA JE PESNIK! SAJ TO SO PRAVI PESNIŠKI BISERI!
Pred najinim
poznanstvom se ni družil s Slovenci, osebno je poznal le tu in tam koga
(n.pr. patra Bazilija pa Marjana Peršiča, takratnega urednika mesečnika
Vestnik in morda še Ceferinove).
Ko sem
ga pobliže spoznala, sem ugotovila, da se vrednosti svojih pesnikovanj
še sam ni zavedal. Bil je tih, skromen, odmaknjen od vsakdanjih druženj,
obdan s knjigami in časopisi. Branje je bilo njegova vsakdanja naloga:
zajtrk, kosilo in večerja. S svetom in s slovenskim narodom je dihal
potom teh medijev in vedel je VSE, kaj se dogaja tu in tam. Žalostile
so ga umazanije današnjega sveta, politike; veselile pa so ga drobne
novičke s katerimi se je, kot otrok z igračko, poigraval v svojih
pesnitvah. Znal je biti tudi razposajen, poln življenja, v družbi
pa najbolj družabno bitje - seveda le v tistih redkih trenutkih, ko se
ji je odprl in jo sploh sprejel. Obdan je bil s papirčki, po katerih
je v času svoje "pesniške plodnosti" naravnost bruhal in oblikoval svoje
misli. Na žalost je marsikatera pesem končala v košu. Sam Bog
vedi koliko njegovih pesniških izbruhov je pognojilo avstralska smetišča.
V casu
prijateljevanja s Petrom sem lovila te papirčke iz koša za odpadke. (Ena
izmed takih je, kasneje nagrajena pesem, Starčki). Kako dolgo sem
ga morala prepričevati, kako dragocene in dobre so njegove pesmi - samo
nejeverno se je smehljal "ali res?", pa je počasi le popuščal.
Tako mi
je uspelo rešiti-zbrati lepo zbirko njegovih pesniških stvaritev, ki sem
jo, seveda tudi z njegovim dovoljenjem in pod kočljivimi okoliščinami,
le uspela vriniti v že tako prepoln kovček. In tako sem nekega poletnega
dne leta 1981 v Sloveniji stopila s svežnjem Košakovih pesmi pred
mariborskega pesnika in publicista Franceta Forstneriča .
Že naslednjega
dne je ljubljansko Delo objavilo članek pod naslovom SLOVENSKI VERZI V
AVSTRALIJI. Slovenska javnost je končno zvedela za pravi slovenski
zaklad, ki leži tam daleč pod Južnim križem.
Danes čutim
tiho zadovoljstvo in ponos, da se je vse zgodilo, kot se je, saj sem s
trdno voljo in veliko mero žrtvovanja, ki je za sabo zapustilo nekaj zame
zelo neprijetnih posledic, vseeno uspela potegniti pesnika Petra Košaka
iz anonimnosti. Peter sam pa se je kar nekako bolj odprl za prijateljevanje
s svojimi rojaki v Avstraliji (Ivanka Škof, Danijela Hliš, Pavla Gruden,
Bert Pribac, Pavel in Sherrill Šraj)
Peter Košak
je vstopil v slovensko književnost, čeprav je bil kot "črv v mrak zavit".
Zanj "ni bilo raja na tej zemlji". Le "kako dobro, da so na našem
nebu zvezde - stalnice
ptice - osvobojeni križi, da včasih odložimo bremena,
se v sončno nebo zastrmimo". Tja je odpotoval, saj je vedel, da "nekoč
pa bo prišel tvoj čas, ko boš rekel USODA MI JE ZAGRNILA GLAS!"
Pa vendar,
pesnik, "ali boš kdaj priznal, da si res zaspal?" Pesnik?!
