Elwood, 17. januarja 1981
... za S...

---

ZAKAJ POJEM ?

Ah, zakaj pojem... nekdo sprašuje... da, zakaj?...
Zakaj pojem?... vprašuješ... zakaj?
Draga Stanka, veš...
Nekaj v nas pač poje - mi vsi pojemo, pa naj smo še tako nemi.
Pojemo, ker ne moremo drugače, tudi jaz. Mi vsi pojemo,
hribovci, kmeti, kmetice...

V teh hribih smo obtičali, čeprav smo za morji... Čeprav
se ne vračamo z vozovnico. Obtičali smo, v bregovih.
Čakali smo. Kot hribi smo molčali. Potrpežljivo. Hribovci
so pa sramežljivi ljudje, kot srnice so. Kaj lahko čaka bolj vdano,
kot hribi? In kaj lahko zapoje bolj spontano, bolj doneče
in na več strunah, kot prav hribovci? - Hribovci niso leni ljudje;
dobri opazovalci so, široke prsne koše imajo in grla ptic,
s katerimi prebivajo.

Le kaj lahko zapoje bolj svečano, kot hribi, ko se komaj dani?...
Slemena že kažejo nekaj barve, v vrhovih poigravanje belih barv,
in nato slapovi svetlobe. - Svetloba postane barva; barva pa melodija
barve sonca se poigravajo v storžih, s pticami in ranim vetrom.
Čas molitve.

... kolikokrat sem padel, tolikokrat sem se pobral, s pesmijo...
Pesmi so molitve... Tako so počeli ze zdavnaj, na nekem drobnem
kotičku sveta, za nas najlepšem - tam smo doma. Hribovci so peli;
vriskali so da so se sprožili plazovi po strminah; da so še volkovi
iskali zavetja... Zatulili so, da se je skril še mraz... Ledeni veter
je utihnil in prisluhnil glasovom ljudi, zatopljenih v molitvi;
vršički jelk so završali pred navali blagih tokov. - Ti ljudje
se niso bali gora - bile so njih dom; niso se bali strmin -
po njih so drveli; niso se bali volkov - pa bi se bali ljudi?
Molčali so, čakali so, kleli so in peli so, ker niso vedeli drugače.
Tako počenjam še jaz... Pesem... To je moja, to je naša dediščina.