Draga Stanka,
prebrala sem tvoje pripombe
h knjigi SIK. Res si se potrudila in šla od A do Z. Jaz bi dodala še moje
mnenje, da je naslov knjige ponesrečen, ker v njej ni le književnost, temveč
tudi novinarstvo. Pa tudi to ni vključilo ljudi, ki so na tem področju
naredili mogoče več, kot tisti, kateri so omenjeni. Vendar ne moremo zanikati
vrednosti te knjige. Seveda tvoje pripombe in Bertovo razglabljane so velik
napotek za v bodoče. Mogoče bo taka izdaja prav tisto delo, ki bo spodbudilo
raziskovalce našega udejstvovanja, da bodo ločili novinarstvo in druga
delovanja za slovensko skupnost od književnosti. Če so želeli prikazati
vsa področja našega truda za ohranitev slov. jezika, potem bi ne smeli
spustiti nikogar, ki je k temu prispeval. Tu so ostali prizadeti posebno
tisti, ki so delali brezplačno leta in leta in celo zalagali vse stročke
iz svojega žepa. Nihče jim ni plačal ne dnevnic in ne bencina za dolge
poti, o katerih
ljudje, ki niso bili v Avstraliji nimajo prave predstave.
Po moje bi se morali avtorji
knjige obrniti tudi na posameznike, ki so na tekočem z dogajanjem v slovenski
skupnosti ( v tem primeru skupnosti v Avstraliji) ali bolj dosledno pregledati
naš tisk, ki ga najdejo v SAZU.
Na strani 288 je zapisano,
da je Anka Makovec bila povezana z aboriginsko skupnostjo do smrti
svojega soproga (slikarja). Ta stavek zveni, kot da je bila Anka poročena
z aboriginskim slikarjem( kar bi ne bilo nič narobe, če bi bilo to res
tako). Vendar mi vemo, da je Anka le skrbela za hudo bolnega umetnika in
da po njegovi smrti ni prenehala delovati za Aborigine. Anka še vedno dela
za aboriginsko skupnost.
Škoda da take trditve odvzamejo
vrednost tega dela, ki je po mojem zahtevalo precej truda in časa.
Naj zaključim z rekom :"Kdor dela tudi greši".
V bodoče pa bi rekla naj v Sloveniji obravnavajo izseljenske
pisce v okviru z avtorji doma. Seveda v to literaturo bodo prišli
le tisti, ki sežejo dlje kot do "pritličnih vej" literarnega drevesa.
Ne poznam kriterija, ki ga imajo v slovenski literaturi, vendar če primerjam
neke tuje avtorje, ki so bili skozi dolga leta prevedeni v slovensko literaturo,
niso nič kaj boljši od slovenskih piscev izven slovenskih meja. In vendar
je država trošila denar za te prevode in za njihovo predstavitev. To vem,
ker sem kot knjižničarka slovenskih knjig, ki so jih nam pošiljali v avstralske
ljudske knjižnice, bila odgovorna, da so bile vpisane v računalnik oz.
katologirane kot temu rečemo v angleščini.
Lep pozdrav od Ivanke
Škof, Melbourne