Draga urednica Glasa Slovenije!
O pomanjkljivosti knjige SLOVENSKA IZSELJENSKA KNJIŽEVNOST I., ki je bila predstavljena slovenski skupnosti v Avstraliji: soglašam z vami in vam čestitam za pogum. Žal nam knjiga ni bila na razpolago pred predstavitvijo, tako da bi jo pregledali in tudi videli pomanjkljivosti v njej. Šele takrat bi seveda lahko povedali kaj mislimo o njej.
 Oglašam se tudi jaz (malo pozno) - Lucija Srnec iz Melbourna, večletna učiteljica slovenskega jezika v etničnih šolah (SD Planica, Kew) v državni šoli in privatnem razredu odraslih. Kulturna delavka in arhivistka v SD Planica, v odboru za pripravo arhiva v melbournškem muzeju za Slovence.
 O izdaji knjige SLOVENSKA IZSELJENSKA KNJIŽEVNOST I. smo izvedeli zadnji trenutek. Meni je prišla v roke šele po predstavitvi v Kew. Škoda, da se pri zbiranju podatkov ne upošteva delo celotne slovenske skupnosti. To je za nas, Slovence v Avstraliji, še posebej pomembno, saj se borimo že kar nad pol stoletja za obstoj materinega jezika ne le v pismeni obliki ampak tudi ustnega izočila.
 Zakaj se raziskovalci, ki se odločajo za pisanje o našem delu, ne poglobijo in vzamejo več časa za zbiranje točnih in pravilnih podatkov? 
 V knjigi SIK I. je na primer navedena glasbena skupina avstrijsko slovenskega tamburaškega društva Slavček iz Avstrije, leta 1911. Ne vem, če spadajo ansambli v slovensko književnost! Če že, kje so številni avstralski slovenski ansambli v katerih je igrala in igra naša slovenska mladina? nikjer niso omenjeni pevski zbori, celo ne tisti, ki so izdali svoje plošče in CD-je in mnogo, mnogo drugih uglednih delavcev, ki skrbijo za obstoj slovenskega jezika in kulture. Imamo tudi trikratnega avstralskega prvaka na igranju harmonike (1981, 1982, 1983), ki ni nikjer omenjen čeravno sem poročala o tem za Rodno grudo.
 V knjigi SIK I. sem zasledila na strani 264 podatke o poučevanju slovenščine na srednješolski ravni leta 1976: da imata največ zaslug ga. A. Ceferin in ga. Draga Gelt... Pravilno bi se moralo glasiti: zasluga je takratnega patra Stanka Zemljaka s podporo SSOV in ga. A. Ceferin z učitelji etničnih šol - go. I. Škof in go. L. Srnec - ista je s svojimi učenci (mladimi) in starši dokazala kako zelo si želijo učenja slovenskega jezika. Omenjene niso niti dopolnilne šole po slovenskih klubih in društvih, kjer je iskati začetke slovenske besede. Torej ni niti besede o nas učiteljih, ki smo orali trdo ledino in postavili temelje za nadaljnje slovensko šolstvo v Avstraliji. Kje je le avtorica avstralske študije pobirala podatke? saj so prav prve slovenske šole v Avstraliji tudi uvod v naše književno delo, mar ne? Podatke o tem hranijo v slovenskih klubih in društvih.
 Le kako si bo s knjigo SIK I. pomagal študent? Vsak preprost človek lahko ugotovi napake v njej. In še to: pri ohranjanju slovenske identitete moramo upoštevati in ceniti ustno izročilo preprostih ljudi, prav ti lahko dajo točne podatke in znajo povedati pravo resnico. 
 S pomanjljivimi podatki odvračamo od dela ne samo zavedne slovenske delavce ampak tudi mladino. Prav zato morajo biti študije o nas prej pregledane.
 V bodoče delajmo točno in upoštevajmo besede ljudi, ki imajo življenske izkušnje - življensko maturo!
 Ostaja veliko vprašanje: kako popraviti napake? kako popraviti izpuščeno?
 S slovenskimi pozdravi
 Lucija Srnec, učiteljica slovenskega jezika in kulturna delavka v Viktoriji