Vcasih me kdo kar malo pomiluje, ceš: p. Bazilij je kršceval in porocal, vi pa pokopavate. Pri nekaterih drugih izkušnjah sem vesel socutnega razumevanja, tu pa se mi zdi, da imam nekaj povedati o svojem razumevanju. Mesec november ponuja ugodno priloznost za razmišljanje o tej temi.

Smrt spada k zivljenju, in bolj se tega zavedamo, bolj modro zivimo. Je ze prav, da clovek dela in nacrtuje in si izboljšuje zivljenje. Vendar: ce bezi od misli, da se mu zivljenska ura izteka, se mu hitro zgodi, da se prevec trudi za stvari, ki niso vredne tolikšne pozornosti, ker bo kmalu vse zapustil drugim. Vprašanje je, kaj bi delali, ce se ne bi kratkocasili s tem, kar ze delamo, vendar z mislijo na konec delamo bolj preudarno. Jezus nam daje zelo koristen nasvet: "Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer jih unicujeta molj in rja in kjer tatovi spodkopavajo zidove in kradejo. Nabirajte pa si zaklade v nebesih, kjer jih ne unicujeta ne molj ne rja in kjer tatovi ne spodkopavajo in ne kradejo. Kjer je namrec tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce." (Mt 6,19.21). Zakladi v nebesih so duhovne narave: kar naredimo iz ljubezni do Boga in do bliznjega. Kristjan je clovek za druge. Seveda pa ne gre pozabiti, da "ljubi svojega bliznjega, kakor samega sebe"; torej ljubi tudi sebe. Ljubezen do sebe vkljucuje misel na minljivost zemeljskega bivanja, ker smo drugace na najboljši poti, da bomo ziveli v samoprevari.

Stari Rimljani so pomenljivo zapisali: "Vsi vemo, da bomo umrli, verjamemo pa ne." S tem so priznali, da je globoko v nas zapisana slutnja vecnosti. Ne verjamemo, da bomo umrli, ker smo poklicani k vecnemu zivljenju. Jezus Kristus nam je to slutnjo potrdil s svojim oznanilom, s svojo smrtjo in še zlasti z vstajenjem. Resnica o poklicanosti k vecnemu zivljenju je ena osrednjih resnic naše vere. To verujemo ali pa ne verujemo. Nevera se kaze predvsem v praksi in ne toliko v teoriji: predvsem v tem, kako zivimo in ne toliko v tem, kaj govorimo. 

Naša slovenska skupnost se stara in obeta se nam vse vec pogrebov. Morda cutimo, da je to tragicno, zalostno, skrivnostno in še marsikaj. To dejstvo nas lahko navdaja z malodušjem, pesimizmom, jezo, ali pa nas umirja, navdaja z obcutkom svecanosti, lepote. Praznina za clovekom, s katerim smo ziveli ali ga poznali morda dosti let, neizogibno ostane. Mocnejše kot so bile vezi, mocnejše je tudi pogrešanje in zato zalovanje. Ali nas ta odhajanja tudi treznijo, nam dajejo misliti, nas sprašujejo o naši veri ter o preteklem in prihodnjem zivljenju? Ob dejstvu smrti smo hkrati tudi ob izviru zivljenja, ob vprašanju njegovega smisla in nesmisla, minljivosti in vecnosti.

"Velik dar, skrit v našem umiranju, je dar, biti eno z vsemi ljudmi. Tudi ce smo še tako razlicni med seboj, vsi smo se rodili nemocni in vsi umiramo nemocni. Majhne razlike, ki so vmes v našem zivljenju, izginejo v luci te neznanske resnice," je zapisal duhovni pisatelj Henri J. M. Nouwen. In vprašanja, ki jih zastavlja v knjigi Naš najvecji dar, so vprašanja, ki si jih ne bo odvec postaviti v tem novembrskem mesecu spomina in molitve za pokojne: "Ali je smrt tako absolutni konec vseh naših misli in dejanj, da ji enostavno ne moremo direktno gledati v obraz? Ali pa je mozno, da se korak za korakom spoprijateljimo s svojim umiranjem in s svojo smrtjo in ji z odprtostjo zivimo naproti v zaupanju, da se nimamo nicesar bati? Ali je mozno, da se enako preudarno pripravimo na svoje umiranje, kot so se naši starši pripravili na naše rojstvo? Ali lahko pricakujemo svojo smrt kot prijatelja, ki bi nam rad zazelel dobrodošlico?" 

Vse pogostejši pogrebi v naših slovenskih skupnostih nam (morda) olajšujejo soocenje s temi zivljenjskimi vprašanji, vera v ljubecega nebeškega Oceta pa naj nam pomaga, da si jih pocasi "udomacimo."