Slovenska
družina Fink iz Argentine je znana po vsem svetu. Ne samo zaradi svoje
slovenske zavednosti, ampak tudi zaradi njenih glasbenih talentov. Bernarda
se je podala v svet kot mezzosopranistka, njena mlajša sestra Veronika
je že tudi pela v ljubljanski Operi, zdaj živi z družino na Miamiju,
brat Marko Fink, tudi svetovno znan pevec pa že nekaj let živi v domovini
svojih staršev - v Sloveniji.
Mezzosopranistka Bernarda Fink - Inzko se je rodila
v Buenos Airesu, tam je tudi končala glasbene študije. Leta 1985 se
je preselila v Evropo in tam nastopala s svetovno znanimi simfoničnimi
orkestri od Dunaja do Berlina in Prage, Londona in Pariza do Amsterdama
in še kje. Seveda tudi v Kanadi, ZDA in na Japonskem.
V Ženevi se je spoznala z diplomatom Valentinom
Inzkom, Slovencem iz Avstrijske Koroške, poročila sta se, danes imata
dva otroka, in kot pravi Bernarda smeje, cigansko življenje...
Svetovno znano pevko in avstrijskega diplomata
sva srečala prvič v torek, 5.januarja 1999, po uprizoritvi Monteverdijeve
opere Odisejeva vrnitev ali The Return of Ulysses to his Homeland ali
Il Ritorno DUlisse in Patria, kjer je Bernarda nastopala za holandsko
Opero v glavni vlogi Penelope. Po napornem izvajanju te klasične opere
(v italijanskem jeziku) je bila kar nekam utrujena, bilo je tudi že
pozno ponoči, okoli nje pa sta še skakljala otroka. Zato sva se z Bernardo
in soprogom Valentinom dogovorila za pogovor čez dva dni v hotelu kjer
je družina stanovala. V hotelskem apartmaju sta naju hčerkica Valentina
in sin Simon pozdravila v lepi slovenščini, tako se sicer pogovarjajo
tudi doma; otroka govorita tri jezike, razen slovenskega še nemškega
in češkega, saj je g. Inzko služboval na Češkem kot diplomat šest let.
Bernarda pa govori kar sedem jezikov.
Glas
Slovenije: Gospa Bernarda, očitno se navdušujete za klasiko, to ste
dokazali tudi zdaj, ko ste si izbrali vlogo Penelope v operi aristokratskega
komponista in očeta moderne opere, tako mu namreč pravijo, Claudia
Monteverdija, ki je živel od leta 1567 do 1643. Se vam ne zdi, da ga
v svetu vse premalo izvajajo, saj ni skrivnost, da je za zahtevnejše
okuse?
![]()
B.F.:
Doma smo bili v intelektualni družini že zgodaj uvedeni v literaturo.
Ko sem bila še mlada sem veliko brala in tako sem prišla tudi do te
glasbe do katere čutim posebno afiniteto, ne morem razložiti zakaj.
Ni da bi bila specializirana za staro glasbo, v njo sem bila vržena
in sem se tako dobro počutila, zato me zdaj tudi večkrat vabijo različne
operne hiše.Monteverdi je pa tisti, ki mi gre najbolj pod kožo. Prav
on je napisal prvo opero v zgodovini in z njo je tako moderen, tako
neprimitiven v svojih vsebinah, Angleži pravijo, da so njegovi teksti
kot Shakespeare, bogastvo njegovega jezika je neverjetno.
Glas Slovenije: So vam pri srcu tudi njegove
druge opere? Peli ste že v Orfeju?
B.F.: Tu so še druge njegove opere kot na
primer Kronanje Popeje, to je tako dramatična in bogata opera. Napisal
je veliko oper, žal pa je veliko izgubljenih; znan je njegov triptih
Orfej. Upa se, da se bodo še našli kakšni odlomki.
Glas Slovenije: Kakšen je vaš odnos do drugih,
rekla bi popularnejših oper, na primer Madam Butterfly, Tosca, Aida,
Nabuco, Traviata, La Bohem in drugih? Ste jih kdaj peli in ali si jih
želite peti?
B.F.: So čudovite in popularne, saj so najboljše,
rada bi pela tudi kakšno opereto. Za moj glas pa žal nista Puccinijevi
operi La Bohem in Tosca, te so primerne v glavnem za soprano. Pri Verdiju
bi se lahko našlo kaj, toda nimam tipičnega verdijanskega glasu, pela
sem samo rekvijemsko mašo, pri Traviati pa tudi nič ni za mezzo glas.
Pojem pa rada Mozzarta, Rossinija sem rada pela, in v francoskem repertoarju
je veliko lepih, čudovitih stvari. Opero peti je zame ne samo fenomen
glasu, treba je iti globlje v interpretacijo, v igro, v teatrski napor,
zato me velikanski odri ne zanimajo in zato izbiram kje pojem in s kom
pojem. Monteverdija lahko zapoje skoraj vsak, toda interpretirati ga
pa je drugo, moraš recitirati ko poješ, pravilno moraš izgovarjati besede...
Glas Slovenije: Naj vam mimogrede poveva
zanimivost, prav včeraj sva brala, da dr. Franceta Rodeta, ljubljanskega
nadškofa in slovenskega metropolita najbolj navdušuje prav Monteverdi,
tudi zanj je velik glasbenik, velik komponist.
B.F.: Tega pa nisem vedela. Krasno. Moram
še enkrat povedati, da je Kronanje Popeje tako nekaj izrednega in modernega,
je na nivoju oper Traviata, La Bohem ali Madam Butterfly.
Glas Slovenije: Posneli ste tudi veliko
plošč?
![]()
B.F.:
Nabralo se je okoli 30 CD-jev (zgoščenk). Na njih sem posnela različno
glasbo od Hendelove opere do druge stare glasbe, tudi Bacha, drugo leto
pa bom snemala z velikim dirigentom Nicolasom Harloburgom.
Glas Slovenije: Vedno si želite kaj posneti
tudi v slovenščini?
B.F.:
Še nisem prišla do tega. Z bratom se že pogovarjava da bova skupaj kaj
naredila.
Glas Slovenije: Je Marko Fink, ki zdaj živi
že tri leta v Ljubljani vaš brat?
B.F.: Ja, seveda. Ima mednarodno kariero.
Slišala sem, da namerava priti tudi v Avstralijo... menda je bil tukaj
tudi Juan Vasle...
Glas Slovenije: Kdaj pa? O tem nič ne vemo,
saj bi nam takšno novico vendar sporočil njegov brat Mirko Vasle, ki
pripravlja v Buenos Airesu slovenske radijske oddaje Okence v Slovenijo
in se nam večkrat oglaša po E-mailu.
Govorili
smo še o tem kako je lepo, ko smo Slovenci tako povezani, zdaj preko
E-mailov in interneta. Bernarda nam je povedala, da ima v Argentini
teto, ki jo je pred odhodom v Avstralijo obvestila s posebnim seznamom
o pomembnih Slovencih v Avstraliji. Pokazala nam je njeno pismo in izrezke
iz časopisov, med drugim je bil na pismo nalepljen tudi članek o našem
Stičišču avstralskih Slovencev iz Svobodne Slovenije. Torej sem že
naredila domačo nalogo, je dejala Bernarda, Florjanu pa: A vi ste
ga začeli - to Stičišče...? Prijetno je tako srečati Slovence in o njih
že prej nekaj vedeti. Oh, ta internet in E-mail, krasna stvar!
Z Bernardo in njenim soprogom smo potem še
dolgo klepetali o tem in onem, Florjan je pridno pritiskal na fotografski
aparat, rezultat tega je bila cela vrsta nepozabnih fotografij, tudi družinskih
in posnetih v Lyric Theatru ob izvajanju Monteverdijevega Odiseja. Vse
fotografije sva zložila v majhen albumček in ga nekaj ur po srečanju z
družino Fink-Inzko pustila za presenečenje pri hotelski recepciji. Od
prijazne družine Fink-Inzko sva se poslovila s srčnimi željami za Bernardin
pevski uspeh in Valentinovo varno življenje v še vedno nevarnem Sarajevu.
