|
|
Bilo je v noči s sobote na nedeljo, 9. in 10. januarja, ko nas je nekaj
po polnoči zbudil telefonski klic Boštjana Mašera:
Dobil sem!
Prvo nagrado!
Kar težko je bilo po tako razburljivem in prijetnem sporočilu ponovno zaspati.
Zato je novica obšla svet s fotografijami vred po Internetovem Stičišču
avstralskih Slovencev že v zgodnjih nedeljskih jutranjih urah. Poslana
je bila tudi na Delo in STA: SLOVENSKI KRATKOMETRAŽNI DOKUMENTAREC
ROMEO IN JULIJA IZ KOČEVSKEGA GOZDA ZMAGAL NA SYDNEYSKEM FLICKERFESTU!
Boštjana sva spoznala v četrtek, 7. januarja, ko sva si na Bondi Beachu
na Flickerfestu ogledala serijo kratkometražnih filmov, med njimi tudi
slovenskega Romeo in Julia iz Kočevskega Roga, Boštjana Mašera iz Ljubljane,
študenta Akademije za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT), ambicioznega
mladeniča, dobesedno zasvojenega s filmom.
Na predstavitvi je bil tudi častni generalni konzul RS iz Sydneya Alfred
Brežnik.
Boštjanov film prikazuje zgodbo Antona, ki se v domu za ostarele
zaljubi v Mileno. Pričneta živeti skupaj, po nekaj letih pa se odločita
za življenje v kočevskih gozdovih. Žal pa Milena po letu dni zboli, kmalu
tudi umre in Anton ostane sam - s spomini; močno si želi videti morje in
končno mu to uspe - s karavanom se preseli do tako željenih morskih obal,
toda kljub vsemu ga spomin na svojo zadnjo veliko ljubezen z Mileno ne
zapušča niti za trenutek.
Boštjan Mašera se je rodil leta 1970 v Ljubljani, več pa nam je
povedal o sebi po projekciji filma, ko smo se zaklepetali dolgo v noč v
majhni kavarnici na Bondi Beachu.
Glas Slovenije: Boštjan, vaš dokumntarni film Romeo in Julija
iz Kočevskega Roga je dobil že nekaj lepih nagrad...
B.M.: Film je bil v programu ljubljanske Akademije za gledališče,
radio, film in televizijo (AGRFT) in bil leta 1997 prikazan na največjem
študentskem festivalu na svetu v Munchnu, tam je dobil nagrado za najboljši
šolski program (for outstanding School Program), potem je bil nominiran
za letne akademijske študentske nagrade Zlatolaske, za najboljši scenarij,
najboljšo režijo in najboljši film. Doživel je projekcijo na TV Slovenija
in tole tukaj v Sydneyu je že njegov 14.festival, se pravi da se je predstavil
na treh celinah, v Evropi, ZDA in zdaj v Avstraliji. Prav tako je prejel
lani diplomo na festivalu Windy City Documentary v Chicagu, in sicer
tako imenovano Recognition of exelency in Documentary Film making, lani
je bil nagrajen tudi v Berlinu in Budimpešti.
Glas Slovenije: Kakšni so izgledi za prvo nagrado tukaj na Flickerfestu?
B.M.: Ja, tukaj si ne bi drznil preveč napovedovati, vendar koliko
sem videl filme sta dva favorita in sicer finski in moj.
Glas Slovenije: Vi ste direktor filma...
B.M.: Jaz sem režiser, napisal sem tudi scenarij. Na naši Akademiji
je praksa takšna, da na začetku študijskega leta vsak študent prinese nekaj
idej za dokumentarni ali igrani film. Odločiš se za eno idejo, ki jo razvijaš
ves semester. V naslednjem semestru sledi produkcija filma, torej iskanje
lokacij, snemanje in montaža zvoka, izdelava kopij in postprodukcija.
Glas Slovenije: Ste študent AGRFT, kateri letnik?
B.M.: Trenutno sem v četrtem letniku. Film Romeo in Julija iz
Kočevskega Roga pa sem posnel, ko sem bil v drugem letniku.
Glas Slovenije: Prav gotovo je to popolnoma resnična zgodba.
B.M.: Ja, to je zelo resnična zgodba, zrežirana je v toliko,
da sem jaz temu gospodu Antonu pač rekel zdaj pa pojdite sem, bolj na desno,
levo in tako naprej. Najprej sem posnel tonsko njegovo zgodbo. Prvič sem
bil pri njemu 31. decembra 1996, potem pa še nekajkrat in snemal sem ga
sproti. Izluščil sem iz materiala kar se mi je zdelo najbolj pomembno.
Zanimivo je to kako sem ga sploh navdušil, da je pristal na to snemanje.
Namreč, ko sem prišel k njemu prvič je izgledalo ravno tako kot na začetku
filma: ležal je oblečen v vse mogoče puloverje, dolge hlače, v pet parov
nogavic, pod tremi tuhnami v mrzli prikolici, zunaj je bilo kakih minus
12 stopinj v Kočevskem Rogu, prav v gozdu. Bilo je veliko snega. Bil je
razočaran, češ da so vsi delali z njim intervjuje, socialni delavci so
ga prepričevali naj gre nazaj živet v dom za ostarele, vsi so samo obljubljali
in ničesar naredili. Med pogovorom sem videl kaj si želi, ugotovil sem
zakaj sta z gospo Mileno kupila to prikolico, namreč da gresta na morje.
Obljubil sem mu, da ga bom jaz odpeljal na morje. In to sem tudi storil.
Danes še vedno domuje v svoji prikolici nekje blizu Ankarana, njegova sreča
pa tako in tako ni popolna, saj z njim ni Milene. Tudi narava ni tako neokrnjena
kot je bila v Kočevskem Rogu. Se pravi karkoli si želiš ni nikoli prav
to kar si želiš.
Glas Slovenije: Kot smo videli v filmu, sta se Milena in Anton
spoznala v domu ostarelih.
B.M.: Tako je. Milena ga je povabila v svojo sobo, ker je imela
dve postelji, skupaj sta bila osem let. Veliko se je pritoževal nad tem
domom in nad vsemi ljudmi. Tukaj je prikazana samo njegova plat, vsaka
zgodba pa ima dve plati, toda v to se nisem hotel mešati. Gospod Anton
je tako trmast, ne moreš ga prepričati v nič. Namreč med vojno so ga odpeljali
v Nemčijo v delovne enote, delal je v neki železarni in tam padel z žerjava,
nekaj je padlo naj, bil je poškodovan in posledice poškodbe je čutiti še
danes. Kot da bi celo življenje živel v neki samoti. Z njim je bilo zanimivo
delati in večkrat ga obiskujem.
Glas Slovenije: Film, ki ste ga prikazali v Avstraliji ni vaše
edino delo, delate tudi za TV Slovenijo in bili ste član mednarodne žirije...
B.M.: Pri nacionalni TV režiram oddaje v uredništvu za kulturo,
med drugim tedensko oddajo Osmi dan, ki je nekak kolaž dogodkov preteklega
tedna. Naredil sem dve oddaji Gibljive slike - iz filmskega sveta, petdesetminutni
portret slovenskega slikarja Janeza Bernika in poletno kulturno oddajo,
dolgo petdeset minut, in oddajo, ki se ji reče Polnočni klub. Leta 1998
sem bil član mednarodne žirije na študenstkem filmskem festivalu v Tel
Avivu.
Glas Slovenije: V Avstraliji ste zdaj že od 26. decembra, kje
ste preživeli novo leto?
B.M.: Novo leto sem preživel na jasi v Royal Botanical Gardens
in si ogledal čudovit ognjemet. Užival sem v toplem vetru in milijonskem
pikniku, ki se je dogajal ob obalah sydneyskega pristanišča. Prav opolnoči
pa sem se sprehodil do Town Halla v centru Sydneya.
Med pogovorom smo nazdravili na Boštjanov uspeh... in učinkovalo
je! Boštjan Mašer je torej uspel na avstralskem festivalu kratkega filma
Flickerfest, kjer je bilo prikazano dvanajst kratkometražnih dokumentarnih
filmov iz več držav, med njimi iz Italije, Finske, Avstralije, Irske in
seveda Slovenije.
Kako se je Boštjanov film sploh znašel na Flickerfestu? Pet študentov
AGRFT iz Ljubljane je poslalo svoje filme in organizatorji Flickerfesta
so izbrali Boštjanov Romeo in Julija iz Kočevskega Roga.
Boštjanovi načrti za bodočnost? Ko se vrne v Slovenijo, bodo sledile
študijske počitnice, toda ne tudi zanj. Takoj bo začel s produkcijo diplomskega
filma - kratkega igranega z delovnim naslovom Peščeni grad. Privatno
bo začel z raznimi projekti, ki pa so zaenkrat še skrivnost.
|
