Hvala za ponovna prisrčna snidenja!
p. Ciril Božič OFM OAM

NA POT IZ KAMNIKA

Zadnjo nedeljo v januarju, 28. januarja 2024, smo v naši cerkvi v Kamniku obhajali začetek misijonov v dekaniji Kamnik. Vsi duhovniki dekanije in misijonarji smo bili zbrani ob ljubljanskem nadškofu in metropolitu msgr. Stanislavu Zoretu OFM pri sveti maši v naši frančiškanski cerkvi sredi Kamnika. Med misijonarji v naši dekaniji je tudi provincialni minister p. Marjan Čuden. Naslednji dan, v ponedeljek, 29. januarja 2024, smo z Brnika poleteli v smer Avstralije p. Ciril A. Božič, laiška misijonarka Marija Anžič ter zgodovinar in publicist prof. dr. Renato Podbersič. Ker so vsi vedeli za našo pot, smo tako lahko v Avstralijo prinesli še »sveže« njihove pozdrave.

SMO ŽE V AVSTRALIJI, Australia – AU

Turkish Airlines nas je ponesel z Brnika preko Istanbula in Kuala Lumpurja v Melbourne. Zadnji del poti je bil Malaysia Airlines. Profesor Podbersič se je takoj lotil dela; najprej v Melbournu in potem po vseh drugih mestih. Hotel je in to mu je tudi uspelo, srečati in posneti čim več rojakov, pričevalcev težkega časa migracij, vživljanja v novi svet in graditev družinskih ter občestvenih vezi in domov.

ADELAIDE, South Australia - SA

Marija in p. Ciril sva imela svoje prvo srečanje s p. Davidom in rojaki v Južni Avstraliji v nedeljo, 4. februarja 2024. Nad 70 rojakov je tisto sončno poletno dopoldne – modrina neba je božanska! - prišlo v adelaidsko slovensko cerkev Svete Družine v West Hindmarshu, kjer smo obhajali sveto daritev in po sveti maši bili povabljeni na praznično kosilo v dvoranci, seveda s praznično torto in zapisanimi leti: 49, 60, 70: Marija je decembra lani dopolnila 49 let in stopila v 50 leto, p. David bo čez nekaj dni 60! – pridemo do voščil!, p. Ciril pa jih od lanskega Miklavža dalje nosi 70. Prijetno srečanje, v katerem čas vedno prehitro teče, se je na nek način »podaljšalo« tudi z nagovorom, ki ga je posnel p. David za večerni program slovenske oddaje na radiu, kjer imajo adelaidski rojaki dvakrat na teden svoj polurni program.

QUEENSLAND, Queensland - QLD

V sredo, 7. februarja 2024, smo se vsi patri - p. Simon Peter, p. Darko, p. David, p. Ciril - zbrali skupaj s slovenskim občestvom na romarskem kraju Marian Valley, uro vožnje z avtom (odlična šoferka Marija) zahodno z Gold Coasta (Surfers Paradise).
 

Ob 11. uri dopoldne smo darovali sv. mašo, se po maši v procesiji napotili do slovenske kapelice Marije Pomagaj in se po fotografiranju ob spomeniku sv. Janezu Pavlu II. odpeljali v bližnje mesto, kjer je vodstvo slovenskega društva Planinka vse romarje počastilo s kosilom, med katerim smo nazdravili p. Davidu, ki je prav ta dan dopolnil 60 let. Seveda smo se ga spomnili že tudi prej pri sveti maši in seveda že tudi večer prej z vigilijo. O tem našem romanju in praznovanju bo gotovo v Mislih poročal g. Mirko Cuderman v odmevih iz Kraljičine dežele Queenslanda. Po njegovem javljanju preko Radia Ognjišče so za vse to izvedeli rojaki v domovini in po svetu. Moram seveda tudi povedati, da niso prezrli mojih 70 let in me presenetili z darom. Člani Slovenskega društva Planinka so namenili tudi lepo vsoto za žrtve lanskih poplav in neurij v Sloveniji. Že po teh nekaj dnevih in srečanjih sem že takrat zapisal, da se imamo vsi lepo in da smo prinesli precej veselja rojakom. Tako nam zatrjujejo. Mi pa smo jim hvaležni za prisrčno dobrodošlico.

Hvala vsem dobrim ljudem, ki nas spremljate na poti življenja! Vsem prisrčen pozdrav in ponosno; 8. februar je danes: Bog našo nam deželo, Bog živi ves svet!... Oj, Triglav, moj dom! - But I still call Australia home! -  Tako je povzel prvi popis naših dni pod Južnim križem.

SYDNEY IN WOLLONGONG, New South Wales - NSW

Naša naslednja postaja je bil Sydney. Že z Gold Coasta smo skupaj prileteli v Sydney s p. Darkom, ki nas je z letališča peljal v Merrylands, v Veselovo, kakor ga je poslovenil pokojni p. Bernard Ambrožič. S prisrčnimi besedami pozdravov in s šopki so nas vse tri sprejeli v nedeljo, na god Lurške Matere Božje, 11. februarja 2024, v začetku sv. maše v cerkvi sv. Rafaela. Obisk je bil, so nam povedali, precej večji kot običajno. Po sv. maši pa smo napolnili dvorano, kjer je bilo veliko stiskov rok, objemanja in fotografiranja ter obujanja prijetnih spominov na skupna naša precej mlajša leta.














Predstavili so tudi novi odbor za slovenski program na novem radiu. Pogostitev so pripravili mladi, napekli polno raznih dobrot in vsoto, ki so jo zbrali, namenili Hospicu v Ljubljani. Že nas je čas priganjal, da smo sprejeli vabilo prijateljev in se jim pridružili za kosilo na klubu Triglav, kjer smo vedno gostoljubno postreženi s prijazno slovensko besedo in dobrotami iz kuhinje. Nikoli pa tudi ne sme manjkati skupinska fotografija pred spomenikom Ivana Cankarja.





Potem pa smo bili že v avtomobilu, namenjeni na naš naslednji cilj: Wollongong, mesto 90 km južno od Sydneya. V delu mesta z imenom Figtree ima Slovenski klub Planica Wollongong poleg dvorane in hiše v lasti tudi cerkev Vseh svetih. Vse to je klub kupil od anglikanske župnije leta 1983. Lani so torej praznovali 40-letnico blagoslovitve cerkve, slovesnost pa smo imeli v nedeljo, 11. februarja 2024. Pater Darko, ki je v škofiji Wollongong član duhovniškega sveta, je povabil za slovesnost škofa msgr. Briana Mascorda, ki je bil tako prvič na obisku pri slovenski skupnosti. Po maši nas je vse predsednik kluba g. Ivan Rudolf povabil na večerjo. S škofom Brianom pa sva skupaj naredila rez v dve torti, ki sta potem še dodatno posladkali prijetno vzdušje.









Dnevi so bili namenjeni še mnogim obiskom. Z Marijo sva bila pri avstralskem provincialu (Fr. Phill Miscamble) in se srečala z nekdanjim provincialom in generalovim delegatom (Fr. Paul Smith) za brate na Papui Novi Gvineji, pa seveda Fr. Harryja Chana, ki je bil lani v velikem tednu naš gost v Kamniku in Fr. Josepha, oba sedaj skrbita za župnijo St. Dominic's v Homebush West in za kitajsko skupnost v Sydneyu. Nekdanji častni generalni konzul g. Fredi Brežnik AM je vse nas povabil na kosilo na Sydney Tower, potem smo še skupaj obiskali Dom za starejše v Randwicku, kjer sta Albina Bizjak in Rudi Brežnik, pa potem Fredijev in Jenin gostoljubni dom ter pozneje še Tejo Bavčar v rehabilitacijskem centru.

MELBOURNE, Victoria – VIC

Pepelnično sredo smo začeli zgodaj zjutraj, saj nas je p. Darko ob pol šestih zjutraj že odložil na sydneyskem domačem letališču, kjer smo imeli polet za Melbourne. Ob pol desetih smo bili Marija, Renato in p. Ciril že gostoljubno sprejeti v Kew, kjer sta nas pričakala p. Simon Peter in p. David. Ob deseti uri dopoldne smo že skupaj pristopili k oltarju, kjer smo skupaj z občestvom začeli postni čas s sveto mašo in obredom pepelenja. V Sloveniji je takrat ura odbila polnoč. Naša gostitelja sta se neutrudno prizadevala, da je bilo naše bivanje v Kew domače. Vemo, da je p. Simon Peter odličen kuhar, zato je bila miza vedno polna dobrot in lepo okrašena. Pater David je nam zaupal svoj avtomobil, tako smo bili mobilni. Skupaj smo lahko obiskali le nekaj naših tesnejših prijateljev in dobrotnikov, saj nam je zmanjkovalo dni in ur. Sva pa z Marijo obiskala avstralskega frančiškana Fr. Boba Mathewsa v domu starejših v Box Hillu ter upokojenega melbournskega nadškofa msgr. Denisa Harta, ki je dvakrat obiskal Slovenijo. Profesor Renato ga je tudi posnel. Nadvse prisrčno in z zares veliko udeležbo – p. Simon Peter je bil močno presenečen in jaz tudi – da so tako mnogi priromali v soboto v Ta Pinu in v nedeljo v Kew. V cerkvi se nam je v Ta Pinu in v Kew pridružila tudi skupina Slovakov. Za njih sem večkrat maševal v slovaškem jeziku. In to zelo cenijo.














Res nadvse praznično je bilo v lepo okrašeni cerkvi v Kew z napisom Bogu hvala in leti 50, 60, 70. Prisrčen sprejem, lepo sodelovanje pri sveti maši, ki jo p. Simon Peter vsako nedeljo in vsak petek prenaša preko Facebook-a, za kar so mu mnogi, ki ne morejo več v cerkev ali živijo drugod po Avstraliji, zelo hvaležni. Komaj jo čakata tudi patrova starša na Viču, da jima sin pošlje povezavo.

Pred sklepom sv. maše sem p. Ciril izročil akolitu g. Chrisu McKeanu papežev blagoslov v zahvalo za njegovo 25-letno požrtvovalno delo kot Avstralca slovenskemu občestvu. Slavje se je nadaljevalo v dvorani pod cerkvijo, ki jo je p. Simon Peter enkratno okrasil, članice Društva sv. Eme ob vodstvu gospe Olge Bogovič pa so domiselno okrašene mize napolnile z dobrotami, ki so jih ljudje prinesli. Za sladek zaključek pa smo dobili vsi trije: p. David, Marija in p. Ciril, svojo torto. Preko in nad sladkost torte pa segajo srečanja, saj sva se Marija in p. Ciril potrudila, da sva segla v roke in spregovorila z vsemi prisotnimi, tako v Ta Pinu, kjer smo bili deležni dobrot iz romarske torbe, kakor tudi v Kew, za kar so poskrbele pridne roke naših ladies in seveda tudi gentlemenov. Profesor Renato pa je tudi zelo zadovoljen, saj je posnel nad 25 pričevanj. Kakšno lepo presenečenje nas je čakalo v ponedeljek, 19. februarja! Najprej gostoljubno kosilo za ogromno mizo in veliko razširjeno družino več generacij in nacij in potem polet s helikopterjem Ivana Koroša; nekaj časa ga je pilotiral tudi p. Ciril. Naredili smo še nekaj obiskov rojakov v varovanih stanovanjih in čisto na koncu, tik pred odhodom na letališče, še obisk Francke Anžin, ki bo letos junija dopolnila 102 leti. Izredno dobro se drži. Neizmerno nas je bila vesela in mi tudi, da smo se še lahko z njo srečali.

Za tako poln obisk srečanj so bili trije tedni res premalo, a veliko, da so nam dali toliko veselja in hvaležnosti. Molili smo tudi na pokopališču ob grobu p. Bazilija, sester, rojakov – tisoči naših ljudi počivajo samo na pokopališču Keilor na zahodu Melbourna. Pa je še toliko drugih pokopališč! Mnoge rojake bi želeli še srečati, pa so se zadnja leta že poslovili. Hvala vsem, s katerimi smo se srečali, skupaj molili in peli in pili. Vseh je bilo nemogoče srečati, vse pa smo priporočili Božji Materi Mariji in vseh se spominjamo pri sveti maši v Kamniku in ko poromamo na Brezje, boste tam z nami tudi Vi! In če pridete v Slovenijo, mora biti v načrtu tudi obisk Kamnika, kjer živimo v samostanu p. Ciril, p. Franci, ter gospe Marija in Pavla. Bomo tudi mi gostoljubni! Bomo povabili in udomačili tudi profesorja dr. Renata Podbersiča!


Po prihodu domov, smo takoj v petek, 23. februarja 2024, začeli misijon v naši župniji z geslom: Ne boj se, mala čreda!
Hvala in Bog živi!

p. Ciril, Marija, Renato