KRIŽEM AVSTRALSKE SLOVENIJE

Ivan Lapuh: Potok treh izvirov KNJIŽNA OCENA

Ko nas televizija in radio seznanjata samo z nemiri, vojnami in razvratnim življenjem je v naši majhni avstralski Sloveniji prišla na svetlo knjiga našega slovenskega izseljenca, pisatelja, pesnika in aforista (pisatelja rekov) Ivana Lapuha. Avtor ji je dal preprosto, a zelo umestno ime Potok treh izvirov. Ali naj ta naslov pomeni njegovo življenjsko pot, ko je bil rojen v izgnanstvu, doraščal doma ob Sotli in končno našel svoj dom med nami v Avstraliji. Ali je to mogoče trojna zvrst literarnega dela ali pa je to trojni izliv njegovega srca in duše - za mater, dom in bližnje, za njegov stari kraj, domovino Slovenijo. Pisatelj v knjigi opisuje svoje življenje, trdo in vcasih kruto, pa tako lepo kot ga kot mladostnik zajema. V tem vas bo, dragi bralci, spomnil na vaša mlada in brezskrbna leta. Znajde se na klancu pri Vrhniki, koder je hodil in cakal na mater naš Ivan Cankar in končno v Avstraliji, kjer že kmalu po priselitvi začne izlivati svoje srce v raznih revijah in krajših knjižnih delih. Tokrat pa imamo pred seboj knjižno delo, ki vam bo vsekakor drag spremljevalec, ko se boste pri branju poglobili v lepoto slovenskega jezika. Na najlepši način Lapuh opisuje svojo in našo življenjsko pot, pot slovenskega izseljenca na peti celini. Ko sem pred časom dobil v roke tekst oziroma rokopis, sem se v to monumentalno delo tako zagrebel, da sem skoraj pozabil na čas. Z največjim veseljem sem napisal predgovor, ki naj bi bil nekakšna ocena in pogled v to blago, milozvočno in prijetno resnično literarno delo. Sezite po Potoku treh izvirov, prijetno vam bo in težko se boste ločili od branja, ki vas bo notranje potešilo, vas spomnilo na dni mladega srecnega življenja ter pokazalo, da so med nami ljudje, soizseljenci, ki z iskrico dobrega in lepega odkrivajo notranjost slovenske duše na tujem.

IVO LEBER, MELBOURNE, VIC.

Knjigi na pot "Kot smo bili vsi nekako izruvani iz slovenske zemlje, kot je tale rožmarin izruvan danes zjutraj in mogoče prav te korenine, ki nas vežejo na nekaj lepega, nekaj kar smo doživeli v mladosti. Mislim, da so nam prav te korenine dajale moč, ko smo prihajali v Avstralijo - in mislim, da je tudi Ivan tako začel." To so bile uvodne besede Drage Gelt, ki je v roki držala izruvani rožmarin na predstavitvi moje knjige Potok treh izvirov, v nedeljo, 18. marca, v dvorani verskega in kulturnega središca v Kewju. Res, tako sem tudi sam zapustil domače kraje in se pridružil mnogim slovenskim izseljencem na peti celini. Nekaj najlepšega, kar je Bog podaril človeku, je spomin. Čeprav se v spominih vračamo nazaj, je v njih skrito mnogo več kot bežen sprehod po prehojeni poti. Tako sem svoje spomine, ki mi jih tujina ni mogla vzeti, izlil v en potok s tremi izviri. Zahvalil bi se rad za finančno podporo Ministrstvu za kulturo Republike Slovenje, Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu ter slovenskemu veleposlaništvu v Canberri. Hvala Jožetu Prešernu za vso delo in skrb pri tiskanju knjige. Iskrena hvala vsem, ki so mi pri knjigi pomagali: Dragi Gelt, Ljubici Postružin, Lidiji Lapuh in Ivu Leberju ter vsem, ki so sodelovali na predstavitvi. Pater Metod mi je v spomin kot simbol izročil drevešček - bonsai in med drugim dejal: "Bonsai raste v omejenih, težkih okoliščinah in vendar prinaša lepe cvetove. Naj bo to izraz lepote, ki jo želite deliti z nami." Hvala, pater Metod. Zahvalujem se tudi vsem društvom širom Avstralije, verskim središčem in posameznikom, ki mi pomagajo pri prodaji knjig. In seveda hvala vam, slovenski rojaki, ki ste ali boste knjigo vzeli v roke z namenom, da mi prisluhnite.

IVAN LAPUH, MELBOURNE, VIC.

Računalniška grafika v geologiji

Gospod Uroš Herlec, predavatelj na oddelku za geologijo pri filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, je bil pred leti s svojo ženo, Andrejo Trtnik- Herlec, profesorico slovenščine in angleščine (lektorico slovenskih priročnikov Učimo se slovensko drugi in tretji del in Znaš slovensko?) na študijskem obisku v Avstraliji. Ob obisku geološke fakultete univerze Monash sva se srečala in zanimal se je za moje delo z računalniki, kako za geologe pripravljam zemljevide, posterje, diapozitive in ilustracije ter računalniške predstavitve za predavanja. Zvedel je, da bom v Sloveniji na seminarju učiteljev slovenskega jezika in me prosil, če lahko pripravim tudi predavanje o mojem delu - Računalniška grafika v geologiji na univerzi Monash - tudi v Ljubljani. Za predavanje so pripravili in uredili potrebne računalnike in programe, katere uporabljam pri svojem delu. Zanimali so se tudi za paleontološke ekspedicije, katerih se že nekaj let udeležujem in na katerih iščemo predvsem fosile dinozavrov. To so edinstveni avstralski dinozavri kot na primer Qantassaurus (imenovan po sponzorju - letalski družbi Qantas), Leallyanosaura (imenovan po Leallyn Rich, hčerki paleontologinje z univerze Monash), Timmius (po sinu iste paleontologinje) in seveda za Ausktribosphenus nyktos, 120 milijonov let starega prednika sesalca, katerega čeljust smo našli pred dvemi leti. Moja računalniška rekonstrukcija je bila objavljena v melbournskem dnevniku The Age, v ameriški reviji National Geographic, v mednarodni strokovni reviji Science in avstralski reviji Geo.

Zbralo se je kar lepo število študentov geologije, mineralogije in drugih. Šele po predavanju sem po vprašanjih spoznala, da so bili med njimi tudi profesorji geologije. (Dobro, da nisem o tem vedela prej, saj nisem geolog!) Bilo je veliko zanimanja med študenti in profesorji in srečanje se je zaključilo s povabilom na Geološki zavod Republike Slovenije. Dr. Tea Kolar-Jurkovšek in dr. Bogdan Jurkovšek, paleontologa, avtorja številnih raziskovalnih publikacij v Sloveniji in svetu, sta me povabila tudi na svoj dom, na ogled zbirke slovenskih fosilov, ki je priznana kot državna zbirka slovenskih fosilov Republike Slovenije. Izredno! Podarila sta mi veliko strokovnih dvojezičnih publikacij o geologiji Slovenije in predvsem slovenskih fosilih, ki bodo v korist predavateljem in študentom na univerzi Monash. Vsa družina se zelo zanima za umetnost in hiša je v duhu originalov slikarja Krištofa Zupeta. Bogato srečanje. V službi so mi dovolili, da sem pripravila tri zgoščenke v imenu univerze Monash s primeri mojega dela (primeri vsebujejo del raziskovanja posameznih profesorjev in brez njihovega dovoljenja se tega ne kaže, dokler ni predstavljeno v mednarodni publikaciji) in internetno stranjo za drugi letnik paleontologije na univerzi Monash, ki sem jo končevala tik študentskimi izpiti oktobra lani. Internetna domača stran (več kot 1200 filov) predstavi vsa predavanja za semester paleontologije študija drugega letnika, potrebne informacije, diapozitive, reference, slikovni material, risbe, navodila, praktične vaje in povezave kot dodatek pa video filme in virtualno predavalnico. Zadovoljni smo bili vsi in si obljubili, da si bomo dopisovali po internetu, saj so se mnogi geologi zanimali za sodelovanje na mednarodnih geoloških konferencah v Avstraliji.

DRAGA GELT, FERNTREE GULLY, VIC.

Dr. Tea Kolar -Jurkovšek in dr. Bogdan Jurkovšek ob najpomembnejšem fosilu njune zbirke

Fosilna riba, Chirocentrites coronini najdena v Gabrovici

Kameno jedro školjke, Glossus humanus najden v Trbovljah

Spoštovani rojaki, iz Svetovnega slovenskega kongresa iz Ljubljane sem že nekajkrat prejela prošnjo, da zberemo naslove znanstvenikov, univerzitetnih predavateljev, zdravnikov… slovenskega rodu v Avstraliji.

JOZICA GERDEN, TAJNIŠTVO ASK & SNS VIC

Obisk Bernarde Fink

V torek, 13. marca, je v brisbanskem kulturnem centru imela zelo uspešen nastop naša mezosopranistka Bernarda Fink. Že teden prej so jo tukajšnji avstralski mediji zelo pohvalno predstavili, povsod kot Slovenko slovenskih staršev,čeprav je rojena v Argentini. Tudi sama je v intervjuju poudarjala svoj slovenski izvor. Prek tukajšnjih medijev smo tudi izvedeli o njenem nastopu v veliki koncertni dvorani modernega kompleksa Queensland Performing Arts. Nastopila je skupaj z avstralskim komornim orkestrom (Avstralian Chamber Orchestra), ki ga je londonski The Times v majski številki ocenil kot najboljšega na svetu. Bernarda je prvi del programa začela in končala z vokalno izvedbo skladbe Antonia Vivaldija iz 18. stoletja, ki poziva verne kristjane naj se v veri v Jezusa bojujejo in zmagujejo. Tudi skladba J. S. Bacha Aria je poezija verskega značaja, ki jo je Bernarda odlično izvedla, saj je požela mogočen aplavz polne dvorane. Ker aplavza ni in ni bilo konec, se je morala Bedrnarda večkrat vrniti na oder, da so jo poslušalci spet in spet nagradili z burnim ploskanjem in lepim šopom rož. Iz lično izdelanega programa je tudi razvidno, da je Bernarda nastopala v mnogih svetovno znanih dvoranah in operah ter pela skupaj s svetovno znanimi orkestri. Tudi njene CD zgoščenke so prejele že več mednarodnih nagrad in priznanj. Po mojem mnenju je Berdarda ena najuspešnejših promoterjev Slovenije, ki so obiskali naš del Avstralije, ki komaj spoznava našo novo in nedoraslo Slovenijo.

MIRKO CUDERMAN, MT MEE, QLD

Poročilo arhiva verskega središča v Kewju

Kot že sami lahko vidite, to ni ravno mesečno poročilo. Oprostite. Preselila sem se v Canberro, kjer sem dobila službo pri carini. V tem lahko najdete razlog za mojo lenobo. A čeprav sem bila sama lena, tega gospodu Jožetu Košoroku ne morem očitati. Je naš najbolj zvest podpornik arhiva. Kadar koli si mislim, da je nemogoče, da bi imel še kaj za podariti, me preseneti z novim paketom. Podaril je precej slik, osebne in iz slovenske skupnosti. Meni je najbolj pri srcu njegova slika z jezu Warragamba, kjer je v petdesetih letih delal z drugimi Slovenci. Tako da vidite, da arhiv slovenskega verskega središča v Melbournu ni le arhiv patrov in sester, temveč slovenskih delavcev, slovenskih mater, slovenskih družin, slovenskih klubov, slovenskih študentov, slovenskega radia… Je arhiv vseh Slovencev v Avstraliji. Tako naj vas še enkrat povabim, da malo pogledate, če imate kakšne slike, pisma, ali slovenske časopise za naš arhiv. Morda vam je kdo umrl in ne veste, kam bi s stvarmi. Sprašujete se, koga to zanima? Saj otroci ne razumejo slovensko in se niti ne zanimajo, vse bodo vrgli v smeti. Morda ja, morda ne. Jaz se zanimam za prav takšne stvari za naš arhiv. Morda mislite, da ste čisto navadni ljudje, da vaše življenje ni kaj posebnega. Kot zgodovinarka vam lahko povem, da je ravno vaše življenje zanimivo. Če nekaj podarite, ne pomeni, da bo vsakemu Slovencu na vpogled. Arhivi so za ljudi, ki raziskujejo. Seveda lahko naredite tudi tako, da nihče ne sme uporabiti vašega gradiva dvajset let. Lahko arhivu material tudi samo posodite, prefotokopirala ali presnela ga bom in vam originale vrnila. Prosim, razmišljajte malo. Končno bi še enkrat prosila za slike patrov Bena Korbiča in Klavdija Okorna. Je 50. obletnica njunega prihoda v Avstraliji in rabimo slike za kroniko slovenskih frančiškanov v Avstraliji. Niti ENE slike nimamo od patra Klavdija v Avstraliji! Dosegljiva sem na novi telefonski številki: 02 6239 9428. Tudi moj e-mail naslov je nov: veronika.ferfolja@customs.gov.au Junija se bom spet preselila v Melbourne in vam dajem tudi naslov mojih staršev, ki vedno vedo, kje sem in mi pošljejo vse stvari: 30 Jacana Ave, Lower Templestowe, Vic. 3107. Drugače lahko telefonirate patru Metodu ali pa mu tudi izročite ali pošljete stvari.

Vam želim vse dobro do drugič VERONIKA FERFOLJA, CANBERRA, ACT

Zlata poroka

Prelepa leta,ves spomin.

Veselja in skrbi, trpljenja.

Kot glas zvona cerkvenih lin,

oznanja, da je cas cešcenja.

Skupnega življenja leta,

praznujemo ta dan veseli,

ko petdeset so paru šteta,

zelo so redki ti primeri.

Glasi se naj - še mnoga leta,

s kozarckom zlate kapljice.

Povrhu, kar se nam obeta,

kot maj v cvetju šmarnice.

Bog Vaju varuj, vodi.

Še leta zdravja in moci.

Ni vse to, kar clovek sodi,

placilo samo Bog deli.

Obljube ponovno so sklenjene,

poroke zlate za vse dni.

Obema so besede vnete,

da do konca ljubimo se vsi.

Spesnil ob priložnosti zlate poroke sestri Marici in svaku Franceku, brat FRANCI BRESNIK, COOMA, NSW

Oglas Upokojeni Slovenec želim spoznati Slovenko staro do 55 let z dobrim in zdravim srcem, ki bi mi lahko nudila še nekaj lepih harmoničnih let skupnega življenja. Zainteresirana naj prosim piše na uredništvo Misli po šifro 'Zamujeni vlak' in priloži sliko, ki bo vrnjena.

Zahvala

Iskrena hvala za izreke sožalja, molitev rožnega venca, udeležbo pri pogrebni maši in pomoč ob izgubi dragega moža, očeta in starega očeta Cirila Škofica. Enako patroma Valerijanu in Filipu za bolniške obiske in somaševanje pri tako lepem cerkvenem obredu. Topla zahvala članicam cerkvenega pevskega zbora Figtree, predsedniku kluba Planica Ivanu Rudolfu, gospe Emi Mailow in vsem, ki so priskocili na pomoč v the težkih urah. Vsem Bog plačaj!

Hvaležna žena Mara in sinova

Razglednica iz Lightning Ridgea

Tistim redkim Slovencem, ki še niso bili v Lightning Ridgu par besed o tem svetovno znanem turističnem kraju. Prijetna vasica v katero smo se naselili pred tridesetimi leti, je prehitro zrastla v mesto z deset tisoč prebivalci. Seveda vsi niso stalni. Včasih število naraste na petnajst tisoč in potem usahne do pet tisoč. Vse je odvisno od na novo odkritih najdišč opalov. Pred sto leti v Lightning Ridgu ni živel nihče, pred petdesetimi leti se je naselilo nekaj zgubljenih avanturistov, ki so slišali za barvaste kamenčke - opale, ki jih svet še ni poznal. Slovenci so bili tu že med prvimi rudarji. Rudarjenje se je resno začelo po letu 1960. Takrat so tu iskali nafto, zvrtali so luknjo in ven je pritekla vroča voda. Tako veliko ljudi pride sem, ker imamo vroče toplice; posebej Evropejci verjamejo v njihovo zdravilno moč. Imamo sproščen in preprost način življenja. Ljudje delajo kadar hočejo in kolikor hočejo. Živijo v upanju, da bodo imeli srečo pri opalih in obogateli. Upanje je veliko vredno. Rudarji vedo, da sreča ne izbira po pameti, lepoti, bogastvu ali starosti. V dobrih starih časih so ljudje tu živeli v kampih blizu svojega rudnika opalov. Ti kampi so bili iz pločevine, kamna in vseh mogočih materialov. Tla so bila iz zemlje, ki je sčasoma postala tako steptana, da se je svetila kot parket. Kuhalo se je zunaj na ognju. Mestni ljudje iz celega sveta so hodili občudovat ta primitivni način življenja. Polovica ljudi še vedno živi v kampih, drugi pa imajo, tako kot mi, dolgočasne mestne hiše s preprogami in klimatskimi napravami. Včasih so se ljudje veliko družili ob hladnem pivu in žaru, zdaj pa se nas vse več zabava ob televiziji in računalnikih. Pravijo, da so v Lightning Ridgu zastopane vse rase, vere in verjetno večina poklicev. Nihče nima točnih podatkov, ker se tu ni treba nikomur nikjer prijaviti. Ljudje pridejo in gredo in se spet vračajo. Dvainpetdeset narodnosti Lightning Ridga je bilo dolga leta vzor idealne večkulturne družbe. V naši katoliški cerkvi se nas zbere okrog petdeset. Enkrat na mesec se katoliki srečamo na domovih za klepet in igre. Ob zadnjem srečanju me je presenetilo, ko sem opazila, da okrog okrogle mize sedimo: Holandec, Finka, Filipinka, Hrvat, Bosanec, dve Slovenki, Ukrajinka, dva Avstralca in dva Aborigina. Vsak je prinesel krožnik domačih dobrot in pijačo. Pogovori so bili zanimivi in zabavni. Nihče si ne dela velikih problemov z organiziranjem teh srečanj, vendar so se tako razvila mnoga nova prijateljstva. Za tiste, ki so osamljeni ali novi v mestu, ta druženja nudijo nekaj domačnosti. Nekaj let sem tu poučevala odrasle. Imela sem tečaje angleškega jezika, učila sem osnove računalništva in pismenosti, pomagala pri univerzitetnem študiju, pripravila kandidate za vozniške izpite, za mature in tako dalje. Prevajala sem za naše ljudi in pisala uradna pisma. Konec leta 1996 smo v Lightning Ridgu dobili prva dva slovenska grobova: Justi Poršek in Jože Koprivc. V zadnjih dveh letih so se jima pridružili še trije: Marjana Solomon, Lojze Kucan in Angelca Triler. Na žalost se srečujemo pri pogrebih vse pogosteje. Čez dvajset let bo v Avstraliji zelo malo Slovencev. Tisti, ki smo prišli v petdesetih in šestdesetih, bomo pomrli, naši otroci pa so postali Avstralci. Mogoče je tako prav, vendar se včasih z zavistjo in občudovanjem spomnim argentinskih Slovencev. Leta 1996 sem srečala skupino slovenskih učiteljev iz Argentine, ki so bili prvikrat v Sloveniji. To so bili vnuki povojnih slovenskih izseljencev. Občudovala sem njihovo skromnost, vljudnost, naklonjenost, posebno pa ogromno znanje slovenskega jezika, zgodovine in kulture. Njihovi starši in stari starši so imeli načrt in prepričanje, da se bodo njihovi vnuki vrnili v svobodno Slovenijo. Na našem pokopališču sem opazila še okoli 20 hrvaških grobov in dva srbska. Hrvati imajo v Avstraliji daljšo zgodovino kot Srbi. Računajo, da je tukaj okrog 300.000 Hrvatov, 30.000 Slovencev in malo manj Srbov. Pravijo, da so v zadnjih petdesetih letih, ko so Srbi prodirali proti severu, Hrvati in Slovenci bežali po svetu. V zadnjih petih letih je v Lightning Ridge prišlo precej srbskih vojnih beguncev. Čudno, saj v Srbiji ni bilo vojne. Kako da je Avstralija sprejela srbske begunce, ko je vstop vanjo za druge skoraj nedosegljiv. Naj bo kakor koli, trenutno je v Lightning Ridgu okrog 200 Hrvatov in nekaj čez sto Srbov. Srbi gradijo srbsko pravoslavno cerkev in kulturno središče. Zveni zelo kulturno in pobožno. V trenutku ko je bratstvo in edinstvo propadlo, se je Balkan spet razdelil na pravoslavce, katolike in muslimane, čeprav večina ne hodi v nobeno cerkev. Policija je ujela vec Srbov, ki so ponoči kradli v tujih rudnikih, zato so na slabem glasu. Nepošteno bi bilo kriviti vse Srbe, vsak narod ima dobre in slabe ljudi. V času bratstva in edinstva so srbske oblasti poslale v Slovenijo svoje generale in direktorje, da so vodili našo kulturo in ekonomijo zadnja desetletja. Berem, da so nekateri še vedno na vodilnih položajih. Nekateri trdijo, da so ob osamosvojitvi ti vplivni Srbi pomagali slovenskim politikom obdržati politično vodstvo. Pravijo celo, da jih je po osamosvojitvi to vodstvo nagradilo s slovenskim državljanstvom in pokojnino. Spoštovanje drugih narodnosti je nujno za dobre odnose. Posebno med sosedi. Priporočljivo je, da imamo prijateljske odnose s Srbijo in drugimi balkanskimi narodi, vendar si Slovenije z njimi ne bi smeli deliti. Mogoče bi v idealni družbi morali pozabiti na narodnostne razlike in verovanja, mogoče sta pestrost razlicnosti in strpnosti bolj pomembni kot narodna čistost. Mogoče bi v idealni družbi bili medsebojni odnosi lepši. Na žalost pa idealna družba ne obstoja in ljudje nismo taki, kot bi se radi pokazali. Srbi so nam v Bosni pokazali, kako oni čistijo narodnosti, zato nas je rahlo strah, da bi tako čistili v Sloveniji. Slovenci smo izredno strpni, strpnost in tarnanje so naše zgodovinske lastnosti. Prenašamo stvari, ki niso nikomur všeč in nikomur ne koristijo. Zato tarnamo. Če bodo Ljubljančani postali strpno brezbrižni, se bo ljubljansko prebivalstvo hitro razdrobilo na muslimane, pravoslavce in katolike. Star izrek pravi, da zlo zmaga, če dobri ljudje to dopustijo s svojo neaktivnostjo. Slovenci radi prepustimo oblast oblastem. Čim se odpovemo političnemu delovanju, to delovanje prevzame nekdo drug za svoje namene. Tako dobimo oblast in zakone, ki smo si jih s svojo nebudnostjo zaslužili. Potem pa se tolažimo, da pametni odneha. Splošno srbsko načelo je, da ohranijo svojo identiteto kjerkoli so, in da bi takega, ki bi zatajil svoj jezik, bilo treba odstreliti. Slovenci seveda nismo takšni. Slovenska nataliteta pada, nataliteta manjšin po svetu pa raste. Tudi srbska. Manjšine v Sloveniji bodo podprli njihove matične države, verske skupnosti in mednarodni pritisk. Vedno močnejše bodo postajale. Pravijo, da ima narod tako oblast, kot si jo zasluži. Veliko lažje je reci: bodo že tisti, ki so za to postavljeni. Toda vsi smo postavljeni, da se borimo za svoje interese. Vsi smo torej politiki.

CILKA ŽAGAR, LIGHTNING RIDGE, NSW