SLOVENIJA

Z avtom se zapeljeva na drugi konec polja, do Jamskega zaliva. Jamski zato, ker so na njegovem robu številne jame, v katere izginja voda. Podava se še v vas Otok, ki se nahaja na manjši vzpetini sredi polja. Ob visoki vodi je to največji slovenski jezerski otok. Na drugem koncu si ogledava še potok Stržen, glavno vodno žilo polja. Ujameva še čudoviti sončni zahod in dan skleneva s preprosto večerjo v študentskem domu v Ljubljani.

AJDNA NAD POTOKI, GORENJSKA Zjutraj zelo težko vstanem, še posebno, ker je dan tako turoben. Odgrnem rolete in pogledam ven: težki sivi oblaki napolnjujejo nebo. Najraje bi zlezel nazaj pod odejo. A potem ne bom obkrožil Slovenije v osmih dneh. Zato hitro pograbim nekaj krame in grem proti avtu. Na ramenih čutim prve težke dežne kaplje. Nič dobrega se ne obeta. Nekaj trenutkov kasneje že zapuščava Ljubljano in se po stari cesti usmeriva na Gorenjsko. Današnji cilj je poznoantična naselbina na Ajdni nad Potoki. To je zanimiv hrib na pobočju Stola v Karavankah. Visok je dobrih tisoč metrov, a ima presenetljivo prepadne stene. Ajdna je raj za vse tiste, ki jih pritegneta lep razgled in slikovito gorsko okolje, dopolnjeno z izjemnim kulturnim spomenikom. Ko pri Lescah, takoj za športnim letališčem, zavijeva z glavne ceste, se usmeriva proti Jesenicam. V Žirovnici se zazreva v pobočje Stola. Nič. Ajdne ni! No, Ajdna že je, a je zaradi megle ne vidiva. V dežju mi debela ura pešačenja prav nič ne diši, zato se z avtom podava po gozdni cesti proti hribu. V bližnji koči se okrepčava s toplim čajem, nato pa se peš odpraviva skozi premočen gozd cilju naproti. Zrak je tako nasičen z vlago, da komaj diham. Kot bi dihal skozi gobo. Sprva je pot precej strma in kmalu se znajdeva na sedlu pod Ajdno. Tukaj najdemo tudi ostanke tovorne žicnice; z njeno pomočjo so spravljali arheologi na goro pripomočke za izkopavanje. Ko človek stoji na sedlu, ne more verjeti svojim očem. Kako so lahko na tem prepadnem hribu prebivali ljudje pred 1500 leti? Vrh obdajajo trideset metrov visoke, izredno težko prehodne stene. Saj pravijo: težko osvojljiva, lahko branljiva! In kaj je napeljalo ljudi, da so se naseljevali v tako ekstremnih krajih? V tretjem stoletju našega štetja je bila rimska država že v razsulu. Vojska je razpadla in tako ni bilo nikogar, ki bi ustavil velike selitve germanskih in drugih ljudstev. Sredi vseh teh vojnih viher, ropanja in požiganja, je bilo prebivalstvo prepušceno samo sebi. Tisti, ki so preživeli, so se umaknili v naravno dobro zavarovane kraje. Tako so nekje v 5. in 6. stoletju na težko dostopnih in odmaknjenih vzpetinah začele nastajati naselbine. V Sloveniji jih je bilo odkritih več deset. Najvišjo in najbolj prepoznavno lego med vsemi pa ima nedvomno Ajdna. Tedanje prebivalstvo je bilo že krščansko, zato so osrednji položaj v naselbinah zavzemale cerkve. Poleg cerkve je bilo še nekaj drugih objektov. Strokovnjaki predvidevajo, da je v naselbini živelo kakih sto prebivalcev. Večina teh višinskih naselbin je živela nekako do začetka 7. stoletja, občasno so bile poseljene do devetega. Takrat je bila cerkev na silo porušena in izropana. Zanimivo je, da so jo uničili Slovani, torej naši predniki, ki takrat še niso prevzeli krščanstva. Staroselsko prebivalstvo (potomci Rimljanov) je bilo deloma fizicno uničeno, preostanek pa se je postopoma zlil (asimiliral) s slovanskim svetom. Spomin nanje je še danes živ. Spomnimo se na povesti o Ajdih, na vile rojenice in sojenice, pa tudi imena krajev in rek spominjajo nanje. Še nedavno so v ljudskem izročilu živeli velikani, Ajdje, in znano je bilo, da je Ajdovska deklica sedela na vrhu Ajdne in namakala noge v Savi. Spomin na ajdovske čase pa ni ohranjen le v mitologiji. Na Ajdni najdemo tudi materialne dokaze: ostanke cerkve, bivališč, orodja in drugih pripomočkov. Prizadevni arheologi so naselbino raziskali in delno obnovili ter najdišče uredili za ogled. Temelje in zidove so zaščitili in prek njih zgradili streho, da niso izpostavljeni ostremu gorskemu podnebju. Del naselbine pa še čaka na raziskovanje in obnovo. Kljub vsemu Ajdno obišče le malokdo. Danes na primer razen naju v naselbini ni žive duše. Resda je vreme neugodno, a vendar je najdišče vredno ogleda. Ob lepem vremenu seže pogled tja do Bohinja; celotne Julijske Alpe so kot na dlani, pod nami se odpira dolina Save, za našim hrbtom pa mogočno pobočje Stola. Za konec se ustaviva še pri cudovitem gradu Kamen. Grad leži ob potoku nad naseljem Begunje, kjer ima svoje obrate svetovno znana tovarna športne opreme Elan. Zanimivo je, da je Kamen zelo malo obiskan, čeprav stoji nedaleč od glavnih prometnih in turističnih poti. Po mojem mnenju je to eden najlepših gradov na naših tleh. Med lastniki gradu so bili tudi Lambergi, ki so zaradi junaštev prišli celo v ljudske pesmi (Pegam in Lambergar). Kamen je bil opuščen pred skoraj tristo leti in je nezadržno propadal, tako da je danes pretežno v ruševinah. V zadnjih letih so se pričela obnovitvena dela, s katerimi skušajo gradu vrniti vsaj delček njegove slave.

KRAJINSKI PARK LAHINJA, BELA KRAJINA (DOLENJSKA) Nebo še vedno polnijo sivi deževni oblaki, a zagretih to ne moti. Tako kot včeraj, v zgodnjih jutranjih urah zapuščava prestolnico. Usmerila sva se na jug, proti Beli krajini. Med Ljubljano in Belo krajino pa je zanimiva dežela, vsa odeta v gozdove - Notranjska. Njena glavna vodna žila je reka Krka, med kulturnimi znamenitostmi pa izstopajo številni gradovi. V Stični, znani po cistercijanskem samostanu, in na Muljavi, rojstnem kraju pisatelja Jurčiča, se danes ne bova ustavila. Raje se bova posvetila reki Krki in gradovom ob njej. Bogenšperk, Ortnek, Otočec, Soteska,Turjak, Žužemberk so le najbolj znani gradovi na Dolenjskem. Ogledali si bomo le dva med njimi. Izvir Krke je danes - kljub obilnemu deževju - komaj omembe vreden. Značilen kraški izvir je pod strmo steno, kjer najdemo tudi vhod v nekaj sto metrov dolgo jamo. Jama je trenutno v celoti suha, ob obilnih padavinah pa voda silovito bruha iz jame. Nič ne pomaga, prišla bova drugic, ko bo padlo več dežja. Lahko pa si pobližje ogledava dolino nekaj kilometrov nižje. Pravijo, da je Krka v zgornjem delu ustvarila eno najlepših slovenskih rečnih dolin. Pri Žužemberku so zaradi pregrad iz lehnjaka nastali slikoviti slapovi, brzice in jezerca. Ob robu naselja najdemo na skalnem robu nad reko razvaline gradu. Njegove gole stene se še vedno odslikavajo na gladini bližnje Krke. Srednjeveško jedro med vojno požganega gradu je uničeno, ohranjeno in obnovljeno je renesančno obzidje. Manj kot deset kilometrov nižje naletiva na nekaj podobnega: nekdaj čudovit grad, ki pa je danes v ruševinah. Grad Soteska so leta 1943 požgali partizani, da se ne bi v njem nastanila nemška vojska. Če bi nadaljevala pot ob Krki, bi prispela v Novo mesto, središče Dolenjske. Usmeriva se na jug in čez pol ure doseževa Belo krajino. Strokovnjaki se še danes prepirajo, od kod pokrajini takšno ime. Morda so k temu botrovale bele narodne noše, morda bela debla brez, morda pa bi morali vzrok iskati kje drugje. Naj bo tako ali drugace, Bela Krajina je eden najbolj odmaknjenih kotičkov naše male domovine. Najjužnejša pokrajina Slovenije je zaprta proti njenemu osrednjemu delu in na tak nacin "naravno izolirana". Da je Bela krajina še bolj pestra, so poskrbeli Turki v srednjem veku: ko so vdirali na Balkanski polotok, so se tukaj naselili srbski in hrvaški begunci. Ti so se zlasti po drugi svetovni vojni precej pomešali z avtohtonim prebivalstvom. Izmed naravnih lepot človek nikakor ne sme prezreti reke Kolpe, cudovitega izvira Krupe in seveda Krajinskega parka Lahinja. Izvirni del reke Lahinje s pritoki je občina Črnomelj leta 1988 zavarovala kot krajinski park. V značilni belokranjski krajini se prepletata bogata naravna in kulturna dediščina. Ugotovljeno je, da je bilo območje poseljeno že v kameni dobi. V bližini je nekdaj stal mogočen grad, a ga je čas skoraj povsem uničil. Zato pa je na rečnem polotoku dobro ohranjena cerkev Vseh svetnikov. Pozornost pritegne Lahinja, ki prihaja iz zanimivih kraških izvirov. Reka je raj za ogrožene vrste: ribe, ptice, želve; celo zelo ogroženo vidro najdemo v skritih kotičkih. Velik del krajinskega parka zavzemajo polja, ki pričajo o človekovi dejavnosti in so že dokaj osiromašena. Ob sami reki pa so gozdovi, ki jih visoka voda redno poplavlja. Tu še vedno uspeva vedno redkejše močvirsko rastlinstvo. Ta močvirja so prava botanična zakladnica in ob visokih vodah dajejo vtis jezera. Reka Lahinja se leno vleče cez Belo krajino. Njen tok je pocasen, struga pa vsa zarašcčna in praktično nedostopna. Preproge ciproša so vijolično obarvale breg. Vrbe stegujejo veje k reki, iz vode se bohoti lokvanj. Pozorno oko bo mogoče uzrlo vodomca, redkega ptica, ki je našel svoje mesto celo v grbu krajinskega parka. Zelo lepo je tukaj, a naju tarejo skrbi. Pogled v nebo ni nič kaj obetaven. Postavljanje šotora v nalivu je zoprno opravilo, prav tako spanje; nikoli ne veš, kdaj bo začelo zamakati. Prijazni domačini naju opogumijo in navdušijo. Menda so ob Kolpi čudoviti kampi. Voda je topla, tako da se lahko v reki tudi kopaš.